"O grozodejstvih v Iraku govorijo številke same," je na tiskovni konferenci ob predstavitvi nove številke Časopisa za kritiko in znanost (ČKZ) 'Osvobajanje Iraka' dejala urednica zbirke Marta Gregorčič. Tako naj bi v izgnanstvu te arabske države, ki so jo 19. marca 2003 napadle ZDA, živelo več kot pet milijonov beguncev. Brez sojenja in obtožnic je pridržanih med 44.014 in 400.000 Iračanov - od tega 2.400 mladoletnih. "Irak ima danes okoli dva milijona vdov in pet milijonov sirot. Dnevno v Iraku umre med 150 in 500 ljudi, okupacija države pa je zahtevala okoli 1,3 milijona življenj," so bile številke, ki sta jih urednika zbirke Gregorčičeva in Sami Al Dagistani postregla navzočim poslušalcem.

"Dezerterji so mladi in neizkušeni vojaki"
Med slovenskimi avtorji je zanimiv prispevek Medarda Kržišnika. V delu Kako končati vojno v Iraku? Odhod vojske brez dovoljenja (AWOL) se je dotaknil teme dezerterstva ameriških vojakov. Avtor je predstavil zgodbo na primeru pogovorov z nekdanjim vojakom dezerterjem Chrisom Cappsom, ki mu je nekega dne preprosto "prekipelo". Po vrnitvi iz Iraka v Nemčijo bi se moral v roku šestih mesecev podati v Afganistan. Tega ni želel storiti, zato je začel razmišljati, na kakšen način bi lahko zapustil vojsko.

"Število samomorov med vojaki ZDA preseglo število mrtvih na bojišču"
Odhodi vojakov brez dovoljenja se dogajajo predvsem iz treh razlogov. Eden je zaskrbljenost, kaj se bo zgodilo z družino, ko jo bodo zapustili. Pomemben dejavnik so psihične težave (kot je posttravmatska stresna motnja), ki jih vojska ne upošteva, vojakom bi namreč morala zagotoviti ustrezno zdravljenje oziroma odhod iz vojske. Kržišnik kot tretji razlog navaja politične razloge, saj lahko vojaki nasprotujejo nezakoniti politiki okupacije. Kot piše Kržišnik, "predstavniki vojske največkrat pojasnjujejo, da vojaki dezertirajo zaradi nezrelosti, mladosti, neizkušenosti in nedoraslosti, ker ne vedo, kako bi se soočili s temi težavami."

Kakšno je število takih 'ubežnikov', natančno ni znano. Ameriški mediji podajajo ene številke, Pentagon druge. Ameriška vojska je konec leta 2007 objavila poročilo, v katerem je navedla, da je leta 2006 dezertiralo 3.196 vojakov, ki so bili pred tem dejavni v vojni v Afganistanu in Iraku.

Zanimiv podatek, ki ga po navedbah Cappsa navaja avtor, je tudi ta, da je januarja 2010 "število samomorov med ameriškimi vojaki preseglo število mrtvih na bojišču" in da bo število vojnih veteranov, ki so naredili samomor, "verjetno preseglo število ubitih vojakov v Iraku, podobno kot v Vietnamu". Kot še opozarja Capps, naredi vsak teden samomor približno 150 veteranov iz Iraka in Afganistana.

Šterbenc: Muslimani so po svetu izkoriščani in neupoštevani
Čeprav so v prispevkih za ČKZ avtorji hoteli pokazati, da je "humanitarna katastrofa v Iraku bistveni element politike ZDA in predstavlja načrten genocid nad iraškim ljudstvom," strokovnjak za mednarodne odnose Primož Šterbenc poudarja, da moramo za razumevanje vojne v Iraku poznati ne le zgodovino te države, temveč tudi širši vidik mednarodnih odnosov.

"Če na splošno pogledamo na mnenje Arabcev ali muslimanov, hitro ugotovimo, da se muslimani v današnjem svetu počutijo prikrajšane. Prepričani so, da so muslimani po svetu podrejeni, izkoriščani in neupoštevani. To ni iz trte izvita teza. Varnostni strokovnjak Barry Buzan meni, da je muslimanski svet edina od štirih klasičnih civilizacij, ki si po umiku Zahodnih imperijev ni uspela ponovno pridobiti statusa pomembnega svetovnega akterja. Kitajska in Indija sta ta status dobili, Zahodna ga je ves čas imela, medtem ko muslimani ostajajo marginalizirani. Profesor mednarodnega prava iz Princetona Richard A. Falk pa pravi, da je muslimanski svet civilizacijsko izključen in da muslimanska stališča niso primerno zastopana v glavnih oblastnih strukturah svetovnega reda. Večina muslimanov in Arabcev meni, da se, kljub temu da so arabske države formalno dobile neodvisnost na sredini 20. stoletja, neokolonialna politika Zahodnih sil še vedno nadaljuje. Ta politika je bila agresivna in arogantna."

"Napad na Irak moramo gledati v širšem kontekstu mednarodne skupnosti"
Na zunanjo politiko Iraka so skozi zgodovino države po mnenju Šterbenca vplivali vsaj trije dejavniki: vprašanje identitete, vprašanje občutka eksistenčne ogroženosti in geografske ranljivosti Iraka ter dejstvo, "ki ga je z vidika ameriškega napada še posebej pomembno poudariti, da je skozi vso zgodovino Iraka obstajala neka zelo močna želja po neodvisnosti vmešavanja zunanjih sil. To je zelo pomembna determinanta. Če je ne poznamo, ne moremo poznati konteksta, ki je privedel do dveh ameriških posredovanj na tem območju."

Identiteta Iraka je bila vseskozi problematična, poudarja Šterbenc, saj gre za umetno narejeno državo, ki so jo Britanci ustanovili med oktobrom 1920 in avgustom 1921. Nastala pa je z združitvijo različnih populacij, in sicer z združitvijo šiitskih Arabcev, sunitskih Arabcev in Kurdov. "Na tej podlagi je država iskala 'pravo' identiteto. Pri tem pa so med seboj vedno tekmovale tri identitete: podnacionalne, to so plemenske, etične in religijske, nacionalna iraška in nadnacionalna arabska. V smislu zunanje politike sta še posebej pomembni iraška nacionalna identiteta in arabska identiteta. Vseskozi se je postavljajo vprašanje, ali je Irak prvenstveno nacionalna država z iraško identiteto ali je Irak del širšega arabskega sveta. Manjšinska elita sunitskih Arabcev, ki je večji del zgodovine vladala Iraku, se je odločila, da bo imel Irak arabsko identiteto."