Kosovo je že stoletja območje, ki kroji usodo veliko ljudi, njegovo trenutno stanje pa je odsev zgodovine.
Za območje se prepirajo že generacije Srbov in Albancev, hkrati s prepiri pa obstajajo številne utemeljitve, zakaj pripada »njim«, torej tako enim kot drugim. Albanci trdijo, da so kot potomci Ilirov prvotni naseljenci, medtem ko je za Srbe pokrajina jedro njihovega srednjeveškega kraljestva in svoje trditve utemeljujejo s tem, da je v srednjem veku na tem območju živel le malokateri Albanec, in v podkrepitev svojih trditev s ponosom kažejo na svoje samostane in cerkve, s katerimi je posejana pokrajina.

Kosovo je bilo v antiki znano pod imenom Dardanija. Tam so živela ilirska plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom, pozneje pa so se tja naselila slovanska plemena (7. stoletje). Da bi bolje organizirali obrambo pred Bizantinci, so ustanovili kneževine; najmočnejši sta bili Raška (danes osrednja Srbija) in Duklja (približno današnja Črna gora), ki sta postali zelo vplivni. Do leta 850 našega štetja je Kosovo postalo del vse širšega bolgarskega imperija. V tem času sta se slovanska literatura in krščanstvo razširila po vsem območju. Bolgari so ga nadvladovali do leta 1018, ko je bizantinski imperij zlomil oblast makedonskega- bolgarskega voditelja Samuela in tako prvič po 6. stoletju znova zavladali nad večino Balkana.

Boji proti Bizantincem
Sledila so stoletja bolj ali manj neuspešnih bojev proti Bizantincem, Srbi pa so s Štefanom Nemanjićem na čelu Kosovo izpod njihove oblasti odvzeli leta 1208. V tem času je Kosovo postalo kulturno, versko in politično srce srbskega kraljestva, o čemer med drugim pričajo številni samostani in drugi kulturni objekti. Vrh je srednjeveška srbska država dosegla leta 1331, ko je bil Štefan Dušan kralj Srbije in cesar Srbov in Grkov, z njegovo smrtjo pa se je začel razpad cesarstva.

Kosovska bitka
Eden ključnih datumov v zgodovini Kosova je 28. junija 1389, ko je, v skladu s srbsko zgodovino, srbski princ Lazar na čelu skupnih krščanskih sil izgubil bitko zoper Turke na Kosovem polju, kar je osmanskemu cesarstvu na široko odprlo vrata za nadaljnje pohode proti zahodu, ki so se končali šele približno 300 let pozneje pri Dunaju.

Turki zavzamejo območje
Od leta 1459 je celotna Srbija, seveda tudi Kosovo, padlo po turško nadoblast. Počasi se je struktura prebivalstva spreminjala: Srbi, ki so bili večina, so se preseljevali proti severu, proti Bosni, Avstriji in Madžarski. Konec 17. stoletja so Habsburžani z majhnimi silami po zavzetju Beograda prišli vse do Kosova, kjer so se jim v boju proti Turkom pridružili številni Srbi in Albanci, a so jih kasneje turške sile porazile in številni Srbi, med njimi tudi vodja srbske ortodoksne cerkve patriarh Arsenije III, so odšli, nadomestili pa so jih v večini muslimanski Albanci, ki so prišli na rodovitno kosovsko zemljo z neprijaznih gora.

Leta 1878 je Srbija znova postala samostojna in neodvisna država, Kosovo pa je še vedno spadalo pod turško nadoblast. Isto leto pomeni pomembno prelomnico za Albance: z ustanovitvijo Prizrenske lige, v okviru katere so Albanci zahtevali združitev v enotno pokrajino, se je rodil moderen albanski nacionalizem, ne le na Kosovu, temveč povsod, kjer so Albanci. A njihove namere se niso uresničile.

Kosovo pod srbsko nadoblast
Do leta 1912 je Srbija skupaj z drugimi državami v balkanskih vojnah dokončno pregnala Turke iz Evrope, s tem pa je tudi Kosovo prešlo spet pod njeno oblast. Prihod srbskih vojakov so kosovski Srbi označili za osvoboditev, za kosovske Albance, ki so v tem času postali številčno močnejši od Srbov, pa je pomenil zasedbo. Med prvo svetovno vojno so srbske oblasti odšle in leta 1915 so se kosovski Albanci maščevali za ponižanje, ki so ga doživeli od srbskih vojakov leta 1912. Po koncu vojne se je na območje vrnila jugoslovanska armada.

V medvojnem času, polnem napetosti, so Srbi skušali zadeve umiriti s pošiljanjem raznih odposlancev, Kosovo pa je postalo del kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. pozneje Jugoslavije. Leta 1941 je večina Kosova postala del t. i. Velike Albanije pod oblastjo fašistične Italije, druge dele pa so zasedli Nemci in Bolgari. Poleti leta 1941 naj bi bilo ubitih 10.000 Srbov, več deset tisoč pa je bilo pregnanih z območja. Partizani so imeli težave pri prepričevanju Albancev, naj se bojujejo na strani jugoslovanske armade, ob koncu vojne pa so imeli nekaj več uspeha, predvsem zaradi obljub kosovskim Albancem, da bodo imeli po koncu vojne pravico do združitve z Albanijo.

Leta 1974 Kosovo postane avtonomno
Do 60. let 20. stoletja je bila pokrajina na kratki srbski vrvici, v teh časih so kosovski Albanci, ki so se vseskozi upirali in zato mnogokrat očutili trdo roko centralnih oblasti. Od tega obdobja dalje so zaradi albanskega nadlegovanja začeli svoj glas začeli povzdigovati Srbi, katerih število se je zaradi velikega odseljevanja in visoke rodnosti Albancev v razmerju z njimi močno spremenilo: v 90. letih je bilo devet proti ena v korist albanskega prebivalstva.

Leta 1981 je izbruhnila vstaja upornikov, ki so zahtevali odcepitev, v katerih je umrlo več študentov. Ko je konec 90. let prišel na oblast Slobodan Milošević, je leta 1989 Kosovu odvzel poseben status. Kosovski Albanci so se organizirale miroljubno separatistično gibanje, na politično prizorišče pa je prišel tudi Ibrahim Rugova, ena najpomembnejših političnih osebnosti v zgodovini Kosova.

Rugova vodi kosovske Albance naprej
Na začetku 1989 je Rugova ustanovil prvo politično stranko na Kosovu, Demokratsko zvezo Kosova, 2. julija 1990 pa so albanski delegati v kosovski skupščini sprejeli ustavno dopolnilo, s katerim so pokrajino razglasili za republiko, ki pa je ni priznala nobena država. Tri dni zatem je bila skupščina razpuščena, kosovski Albanci pa so sočasno ustanavljali svoje institucije, vključno s šolami.

Septembra 1996 je Rugova s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem ločeno podpisal sporazum o ureditvi stanja v šolstvu na Kosovu, vendar ta ni bil nikoli uresničen. Rugova je bil odločen borec za neodvisnost Kosova, a hkrati se je zavzemal za mirno sporazumevanje. "Naš minimalni program je neodvisnost, maksimalni pa združitev z Albanijo," je dejal malo pred smrtjo leta 2006.

Po podpisu Daytonskega sporazuma leta 1995 so nekateri Albanci organizirali kosovsko osvobodilno armado, ki je z gverilskimi taktikami nastopila proti srbski policiji in civilistom. Nasilni spopadi in napadi so se do leta 1999 stopnjevali, čeprav so srbske oblasti leta 1998 zaradi pritiska zahodnih strani razglasile enostransko premirje. Na območje so prišli Ovsejevi opazovalci, da bi nadzorovali dogajanje. 16. januarja 1999 so v Račku našli trupla 45 kosovskih Albancev, ki so jih pobili Srbi, zaradi česar so bili na konferenci v Rambouilletu v Franciji deležni ostrega pritiska mednarodne skupnosti, a so kljub temu zavrnili podpis sporazuma zaradi člena, da ima Nato pravico do vstopa ne le na Kosovo, temveč v celotno Srbijo.

Množične selitve in vrnitve
Sledilo je 78-dnevno Natovo bombardiranje Srbije, po katerem je nadzor nad pokrajino prevzela misija Združenih narodov Unmik (United Nations Mission in Kosovo). Ob napadih, ko so se nadaljevali tudi spopadi med Srbi in kosovskimi Albanci, je območje zapustilo približno milijon kosovskih Albancev, več tisoč jih je bilo ubitih, prav tako nekaj tisoč Srbov. Pozneje je ozemlje zapustilo več sto tisoč Srbov, večina kosovskih Albancev pa se je vrnila. 10. junija je Varnostni svet z resolucijo 1.244 pooblastil generalnega sekretarja, da ustanovi začasno civilno administracijo pod vodstvom ZN-a, kar bo prebivalcem omogočilo precejšnjo avtonomijo.

Unmik prevzame nadzor
Resolucija je Unmiku med drugim naložila, da izvaja osnove civilne administrativne funkcije, omogoča politične procese, ki bodo omogočili določitev prihodnjega statusa Kosova, koordinira humanitarno pomoč mednarodnim agencijam, zagotovi vladavino civilnega prava in reda, omogoča vrnitev vseh beguncev in razseljencev. S tesnim sodelovanjem s kosovskimi voditelji in ljudstvom je Unmik začel pomagati pri vzpostavitvi zdravstvenega sistema, izobraževanja, financ, komunikacij, prava … Oktobra 2000 so v 30 občinah potekale lokalne volitve, maja 2001 pa je bil sprejet nov ustavni okvir Kosova, istega leta so potekale tudi prve volitve, na katerih so izvolili parlament in predsednika.

Večletna pogajanja brezplodna
Marca 2003 je izbruhnilo vnovično nasilje, tokrat proti Srbom, leta 2006 pa so se pod sponzorstvom ZN-a in vodstvom Marttija Ahtisaarija začela pogajanja o ureditvi prihodnjega statusa Kosova. Poleti 2006 se je vprašanje reševanja Kosova preselilo na dnevni red EU-ja. Varnostni svet je zaradi ruske grožnje z vetom umaknil predlog resolucije, katere osnutek je predvideval 120 dodatnih dni za pogajanja med Srbi in kosovskimi Albanci, potem pa prenos uprave Kosova od ZN-a na Evropsko unijo, in ne samodejno nadzorovano neodvisnost, ki jo je predvideval načrt posebnega odposlanca ZN-a Marttija Ahtisaarija. Kljub temu je po mnenju Moskve osnutek predvideval neodvisnost Kosova, čemur sta Rusija in Srbija nasprotovali.

Tudi trojka neuspešna
Zato je Varnostni svet reševanje vprašanja poveril skupini za stike, ki jo sestavljajo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Francija, Italija in Rusija. Rusija je t. i. trojki za Kosovo, ki so jo sestavljali predsednik EU-ja Wolfgang Ischinger, ruski predstavnik Aleksander Bozan-Harčenko in ameriški predstavnik Frank Weisner, dodelila nalogo, da pomaga zbližati stališča Beograda in Prištine. A večmesečna pogajanja niso obrodila sadov in kosovsko vprašanje se je vrnilo na dnevni red Varnostnega sveta. Kosovski Albanci so se odločili, da enostransko razglasijo neodvisnost.

K. T.