Čeprav so razlogi za proteste po svetu različni, imajo nekateri podobne povode, ki so povezani predvsem z nezadovoljstvom prebivalcev zaradi višanja cen goriva, javnega prevoza in življenjskih stroškov ter na drugi strani nižanja plač in pokojnin, medtem ko so elite v isti državi pogosto vpletene v korupcijo in uživanje posebnih privilegijev. Spet drugi protesti so politične narave, povezani z domnevnimi volilnimi prevarami ali državno represijo.

So pa medtem okoljevarstveni protesti z zavezo po zmanjšanju onesnaževanja okolja povezali cel svet. 7,6 milijona protestnikov je imelo na septembrskih demonstracijah v 185 državah sveta od svojih vlad enako zahtevo: sprejetje ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v ozračje.

Glede na regije sveta smo zbrali nekaj večjih protestov, ki trenutno potekajo po svetu:


FRANCIJA: rumeni jopiči simbol upora delavcev po vsem svetu

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Mineva natanko leto dni, odkar je v Parizu vzniknilo politično gibanje rumenih jopičev, ko so se v soboto, 17. novembra 2018 (in nato vsako soboto od takrat) v rumenih telovnikih z odsevnimi trakovi na ulice podali nezadovoljni državljani, ki so nasprotovali višanju cen goriva in življenjskih stroškov. Goriva na ogenj je z napovedjo davčnih reform prilil še francoski predsednik Emmanuel Macron.

Protesti v Franciji so bili sprva izjemno močni, saj se jih je udeležilo 280.000 ljudi, pogosto pa jih je spremljalo tudi nasilje (11 mrtvih, najmanj 2.500 ranjenih). Gibanje rumenih jopičev danes še vedno vztraja – novi protesti so napovedani ravno za 17. november 2019 –, čeprav ni več tako množično, ostaja njegova temeljna zahteva večja pravičnost v družbi. Protestniki so si rumene jopiče za svoj simbol izbrali, saj zakonodaja iz leta 2008 zahteva, da vsi vozniki v Franciji med delom nosijo vidne jopiče.

Odziv oblasti

Po "veliki nacionalni razpravi" je francoska vlada septembra predstavila osnutek proračuna za leto 2020, v katerem je znižala davek na dohodek in predvidela za več kot devet milijard evrov davčnih olajšav za francoske družine. V to je vštetih tudi pet milijard evrov davčnih olajšav za okoli 12 milijonov družin in uskladitev pokojnin, nižjih od 2.000 evrov mesečno, z inflacijo od 1. januarja 2020.

HONGKONG: boj proti represiji oblasti in vplivu Kitajske

Nasilni obračun policije v Hongkongu s protestnikom, do zdaj sta bili v protestih dve smrtni žrtvi. Foto: Reuters

Vzrok protesta

Protesti v Hongkongu so se začeli junija zaradi aprila predlaganega zakona, ki bi omogočil izročanje domnevnih storilcev hujših kaznivih dejanj Kitajski. Hongkong se je namreč iz britanskih rok pod okrilje Kitajske vrnil leta 1997 in danes deluje pod sistemom ena država, dva sistema, kot območje s posebno upravo pa bi moral še vse do leta 2047 uživati posebne pravice, o čemer pa številni prebivalci dvomijo.

Julija letos se je ulice podalo več sto tisoč protestnikov, med katerimi se je ena skupina odločila, da bo vdrla v parlament. Mesec dni pozneje je policija ranila protestnika v oko, zaradi česar so v znak solidarnosti mnogi na ulicah nosili očesno prevezo rdeče barve. Avgusta so protivladni protestniki izvedli še eno akcijo na hongkonškem letališču, ki so ga za nekaj dni ohromeli.

Sprva miroljubni protesti so se kmalu prelevili v nasilne; policija v protestnike strelja gumijaste naboje, spušča solzivec in modro tekočino, ki povzroča draženje kože, protestniki pa napadajo policiste in mečejo zažigalne steklenice. Nasilje je doseglo vrhunec 1. oktobra, ko je Komunistična partija na Kitajskem zaznamovala 70. obletnico – takrat je hongkonška policija v prsni koš s pravim nabojem ustrelila 18-letnega protestnika, ki je preživel, hongkonške oblasti pa so zaradi incidenta prepovedale nošenje obraznih mask na javnih mestih, česar večina protestnikov ne spoštuje.

Protestniki v Hongkongu varnostne sile napadajo tudi z loki. Foto: Reuters

Novembra se je nasilje še stopnjevalo: na cesti je bil z nožem napaden propekinški odvetnik, teden dni pozneje je policist ustrelil protestnika, dan pozneje pa je maskiranec namerno zažgal starejšega moškega. Oba so zdravili v bolnišnici. Na množičnih protestih, ki v Hongkongu trajajo že pol leta, sta bili do zdaj dve smrtni žrtvi: 22-letni Alex Chow je padel z garažne hiše, ko se je umikal pred policijo, ki je pršila solzivec, v sredo pa je med protesti v 70-letnika priletela opeka.

Protesti v Hongkongu ne izgubljajo silovitosti, saj protestniki vztrajajo z blokadami ulic in železnic. V novih izgredih pa so v policiste začeli celo streljati z lokom.

Odziv oblasti

Hongkonške oblasti so septembra umaknile sporni predlog zakona, a za protestnike je poteza voditeljice Carrie Lam prišla "prepozno in ni bila zadostna". Demonstranti zahtevajo njen odstop, svobodne volitve, neodvisno preiskavo policijskega nasilja nad protestniki ter nekaznovanje več kot 4.000 aretiranih protestnikov.

ČILE: zvišanje cen javnega prevoza

Protestniki v Čilu kljub kršenju človekovih pravic policije in vojske nadaljujejo s protesti. Foto: Reuters

Vzrok protesta

Oktobrski povod za proteste v prestolnici ene najbogatejših latinskoameriških držav Santiago de Chile v Čilu je bilo povišanje cen vozovnic javnega prometa, dejanski razlog pa je bila vse večja družbena neenakost in visoki življenjski stroški, nizke plače in pokojnine ter represija vlade. Čeprav je Čile ena najbogatejših držav Latinske Amerike, je to država z najvišjo stopnjo neenakosti med bogatimi in revnimi.

Skupina nezadovoljnih protestnikov, med njimi večina mladih in študentov, je zažgala postaje podzemne železnice in avtobus mestnega prometa, ropala trgovine in poškodovala vodovodno napeljavo na železniških postajah. Sicer miroljubni protesti so dobili novo dimenzijo nasilja – v treh tednih je bilo ubitih 20 ljudi, več tisoč ranjenih, najmanj 7.000 pa aretiranih. Čilensko tožilstvo preiskuje več kot 800 obtožb zlorab, vključno z mučenji, spolnim nadlegovanjem in pretepanjem protestnikov. Še posebej skrb vzbujajoči pa so primeri oslepitve protestnikov.

Čilenska policija namreč z gumijastimi naboji strelja v protestnike oziroma v njihovo oko iz neposredne bližine, posledica česar je razcefrano oko in oslepitev. Država je sprva nepravilno ravnanje policije in vojske zanikala.

Odziv oblasti

Desnosredinski predsednik Sebastián Piñera je zaradi izgredov 19. oktobra razglasil izredne razmere, na ulice Santiaga pa poslal vojsko. Predsednik je na presenečenje mnogih izjavil, da v Čilu poteka "vojna proti močnemu in neomajnemu sovražniku, ki ne spoštuje nikogar in ničesar", konec oktobra pa svojo retoriko, ki je med protestniki izzvala še več nasilja, le nekoliko omilil.

Foto: Reuters

Piñera je popustil le toliko, da se je sestal z vodjo opozicije, v televizijskem nagovoru pa napovedal sveženj reform, med njimi dvig minimalne plače in pokojnin ter zamenjavo ministrov.

A protesti se kljub temu nadaljujejo, saj protestniki od oblasti zahtevajo socialne reforme in spremembo ustave, ki je bila spisana v obdobju Augustoja Pinocheta, nekateri pa zahtevajo tudi odstop Piñere.

V petek je čilenska vlada napovedala razpis referenduma, na katerem bodo volivce vprašali, ali si želijo spremembe ustave. Referendum naj bi bil izveden aprila 2020.

BOLIVIJA: domnevne volilne prevare Eva Moralesa

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Politični protesti v Boliviji segajo na dan predsedniških volitev 20. oktobra, na katerih je že četrtič zmagal dozdajšnji predsednik Evo Morales. Za zmago v prvem krogu je potreboval vsaj 40 odstotkov glasov in hkrati 10 odstotnih točk prednosti pred prvim zasledovalcem. Ker je protikandidata Carlosa Mesa premagal s 47,08 odstotka proti 36,51 odstotka volilnih glasov, drugi krog volitev ni bil potreben.

Dodaten zaplet je nato povzročila organizacija ameriških držav, ki je nadzirala potek volitev, saj ni mogla potrditi izida volitev, sledili so protesti proti Moralesu.

Nasprotniki vlade so županjo bolivijskega mesta Vinto obtožili za odgovorno smrti dveh opozicijskih protestnikov. Ko so podtaknili požar v mestni hiši, so županjo polili z rdečo barvo, ji ostrigli lase in boso preganjali po ulici. Foto: Reuters

Odziv oblasti

Evo Morales je leta 2006 postal prvi staroselski predsednik Bolivije, pod njegovo vladavino je imela država eno najvišjih stopenj gospodarske rasti, revščino pa so prepolovili. Skrajna revščina v Boliviji je bila leta 2006 36-odstotna, lani pa 17-odstotna, a so kljub temu Moralesovi nasprotniki trdili, da je skrajna revščina v državi v zadnjih dveh letih v porastu.

Morales je po množičnih protestih sprva napovedal predčasne volitve, nato pa po pritiskih vojske in policije odstopil in pobegnil v Mehiko, ki mu je ponudila politični azil.

Začasna predsednica Bolivije je postala opozicijska podpredsednica senata Jeanine Áñez, ki zanika, da je bil v državi izpeljan državni udar. Med drugim je že predstavila novo vlado, v kateri pa ni niti enega staroselca, pa čeprav ti predstavljajo najmanj 40 odstotkov bolivijskega prebivalstva.

Predsednica, ki ima podporo ZDA, je bila prav tako jasna, da Evo Morales na novih volitvah ne sme sodelovati. Zato so v petek, 15. novembra, izbruhnili novi protesti, tokrat v podporo odstopljenemu predsedniku Moralesu. Na protestih so vzniknili spopadi med varnostnimi silami in privrženci Moralesa, pri čemer je bilo ubitih najmanj pet ljudi, še 34 pa jih je bilo ranjenih.

EKVADOR: odprava subvencij na pogonsko gorivo

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Največje in najhujše proteste v Ekvadorju v zadnjem desetletju je povzročila odprava subvencij na pogonsko gorivo. Predsednik države Lenin Moreno je namreč 3. oktobra na zahtevo Mednarodnega denarnega sklada (IMF) uvedel varčevalne ukrepe za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, za kar mu je IMF odobril posojilo v višini 4,2 milijarde dolarjev. Zaradi odprave subvencij, ki so državo stale 1,3 milijarde dolarjev na leto, so se v Ekvadorju cene bencina povišale za 25 odstotkov, cene dizelskega goriva pa za 100 odstotkov.

Protestu staroselcev so se pridružile tudi druge družbene skupine, številni vozniki tovornjakov so blokirali ceste. Moreno je razglasil izredne razmere, izredne razmere pa so na ozemlju staroselskega prebivalstva razglasile tudi njihove organizacije, ki so združene pod krovnim združenjem Conaie – omenjena koalicija je bila leta 2000, prav tako zaradi gospodarske krize, ključna za strmoglavljenje predsednika Jamila Mahuauda.

Odziv oblasti

Ekvadorski predsednik Lenin Moreno in predstavniki organizacije Conaieso so 13. oktobra dosegli dogovor o koncu protestov, vlada je znova uvedla subvencije na pogonska goriva, pa čeprav se Ekvador spopada z visokim zunanjim javnim dolgom in javnofinančnim primanjkljajem.

VENEZUELA:

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Proteste v Venezueli je 11. januarja sprožil predsedniški protikandidat Nicolása Madura Juan Guaidó, in sicer le dan po tem, ko je Nicolás Maduro znova prisegel kot predsednik države. Maduro je na majskih predsedniških volitvah slavil z nekaj manj kot 70 odstotki podpore volivcev. Večina opozicijskih strank je volitve bojkotirala, izide razglasila za nelegitimne in zahtevala nove demokratične volitve, kar so podprle tudi ZDA.

Opozicija trdi, da je vlada vsa ta leta slabo vodila državo, ki da je prepredena s korupcijo. Podporniki umrlega predsednika Huga Chaveza in njegovega naslednika Nicolása Madura pa trdijo, da so protesti odraz gospodarske vojne, nižanja cen goriv, mednarodnih sankcij in državne elite.

Maduro, ki je ob tokratni zmagi prisegel pred vrhovnim sodiščem in ne pred parlamentom, v katerem ima večino opozicija, je poleti 2017 ustanovil 545-člansko ustavodajno skupščino in vanjo namestil svoje podpornike. Ustavodajna skupščina naj bi pripravila novo ustavo, spreminjala zakonodajo in razpustila narodno skupščino, ki jo vodi Guaidó. Madurova administracija ni nikoli priznala narodne skupščine, ki jo vodi Juan Guaidó, narodna skupščina pa ne Madurovega predsedstva.

Predsednik Venezuele Nicolas Maduro ni predal oblasti. Foto: Reuters

Guaidó je k množičnim protestom prvič pozval 23. januarja letos na obletnico padca vojaške diktature leta 1958, ko se je tudi samooklical za predsednika Venezuele. Samo na ta dan je bilo v protestih ubitih 14 ljudi in najmanj 280 ranjenih.

Med prvimi državami so Juana Guaidója kot novega legitimnega predsednika Venezuele priznale ZDA, sledile so Argentina, Brazilija, Čile, Gvatemala, Kolumbija, Paragvaj in Peru. Med več kot 50 državami, ki so Guaidója priznale za začasnega predsednika Venezuele, je pod vodstvom zunanjega ministra Mira Cerarja tako storila tudi Slovenija.

Odziv oblasti

Nicolas Maduro ostaja na oblasti ob podpori Rusije, Kitajske in Kube. Za zdaj so sicer ustavljeni dvostranski pogovori med sprtima stranema, saj je opozicija podprla ameriške sankcije proti Venezueli.

Država je soočena z eno hujših gospodarskih kriz v zgodovini, saj kar četrtina od 30 milijonov prebivalcev potrebuje pomoč, trdijo Združeni narodi. V zadnjih letih je Venezuelo zapustilo več kot štiri milijone ljudi.

Juan Guaidó pa je svoje podpornike v soboto, 16. novembra, pozval k do zdaj največjim protestom proti Maduru, ki je dogodke v Boliviji označil za "fašistični udar".

KATALONIJA: boj za samostojnost in neodvisnost

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Nekaj več kot pol milijona ljudi, ki so se 18. oktobra zbrali v Barceloni, je nasprotovalo odločitvi španskega vrhovnega sodišča, ki je zaradi vloge v poskusu odcepitve Katalonije od Španije obsodilo devet katalonskih voditeljev. Najvišjo kazen, 13 let zapora, je dobil nekdanji podpredsednik katalonske vlade Oriol Junqueras.

Čeprav se je v Gibanje za katalonsko neodvisnost, ki je bilo pobudnik protestov, označilo kot miroljubno, so imeli več incidentov s policijo. Te so protestniki obmetavali s kamenjem in jih ciljali s fračami, metali so tudi zažigalne steklenice, policisti pa so protestnike tepli in vanje streljali gumijaste naboje. Zdravniško pomoč je potrebovalo več kot 600 ljudi, aretiranih pa je bilo najmanj 200 ljudi.

Protestniki so med drugim blokirali avtocesto med Španijo in Francijo, zaradi česar je v Kataloniji obstalo tisoč tovornjakov, gospodarska škoda je bila ocenjena na 1,5 milijona evrov dnevno. K protestom in blokadam sta pozvali gibanji za katalonsko neodvisnost Demokratični cunami in CDR, ki sta želeli špansko državo opozoriti, da je dialog edina pot za rešitev katalonske krize.

Odziv oblasti

Katalonske oblasti so kljub sodni prepovedi 1. oktobra 2017 izvedle referendum o neodvisnosti, ki ga je podprlo 90 odstotkov udeležencev, volilna udeležba pa je bila 42-odstotna. Katalonski regionalni parlament je 27. oktobra 2017 potrdil resolucijo, ki predvideva ustanovitev neodvisne Katalonije kot "suverene, demokratične, socialne in pravne države", česar Španija ne priznava.

Katalonski parlament je 12. novembra sprejel še resolucijo, s katero se je zavzel za konkretno izvajanje samoodločbe. Ustavno sodišče je resolucijo, ki je simboličnega pomena, razveljavilo.

PALESTINA: boj za svojo zemljo in državo

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Ob ograji med Gazo in Izraelom (ki ni meja, saj ta ni določena) zadnje leto in pol vsak petek protestirajo Palestinci v Gazi, ki zahtevajo pravico do vrnitve na domove svojih prednikov. Kar 750.000 Palestincev so leta 1948 z njihovega ozemlja izgnali pripadniki oboroženih sionističnih sil, čemur je istega leta sledilo oblikovanje države Izrael.

Protesti so se začeli 30. marca 2018 in se nadaljujejo kljub napadom izraelske vojske na Gazo, v katerih je bilo po zadnjih podatkih ubitih 313 Palestincev, več tisoč pa je ranjenih ali pohabljenih. Izraelska vojska v akcijah uporablja solzivec in pravo strelivo, med ubitimi so tudi otroci, mladoletniki, reševalci in novinarji. Na strani Izraela je bilo v istem obdobju ubitih osem ljudi.

Foto: Reuters

Protestniki zahtevajo konec izraelske okupacije, ki traja od leta 1967, in konec blokade, ki traja od leta 2007. Več kot polovica od dveh milijonov prebivalcev Gaze je danes beguncev ali pa so potomci beguncev.

Odziv oblasti

Izrael ne dovoljuje oblikovanja palestinske države, pa čeprav je Palestinsko osvobodilno gibanje (PLO) razglasilo neodvisnost 15. novembra 1988 v mestu Alžir, vse od takrat pa je v izgonu.

Palestino danes priznava 136 od 193 članic Združenih narodov, med njimi Rusija, Srbija, Kitajska, BiH in Črna gora, ne pa tudi Slovenija.

LIBANON: obdavčitve storitev WhatsAppa in prezadolženosti

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Nezadovoljne državljane iz vseh verskih skupnosti v Libanonu je 17. oktobra na ulice pognal potrjeni varčevalni proračun, ki naj bi zmanjšal državni primanjkljaj in bi med drugim obdavčil klice preko aplikacij za sporočanje, kot so WhatsApp, Facebook Messenger in FaceTime, saj so telefonski klici in pošiljanje SMS-ov za navadne smrtnike preprosto predragi.

Vendar pa obdavčitev klicev ni edini razlog za ljudsko revolucijo oziroma za protivladne proteste. Frustracije med prebivalci so tlele že dolgo, saj oblasti očitajo neučinkovitost, korupcijo in prezadolženost, ki je državo pahnila v najhujšo gospodarsko krizo po državljanski vojni (1975-1990). "Tukaj nismo zaradi WhatsAppa, ampak zaradi vsega; goriva, hrane, kruha, vsega," je za BBC dejal protestnik v Bejrutu.

Protivladni protestniki teden dni blokirajo glavne prometnice v državi, mečejo kamenje v varnostne sile in zahtevajo odstop vlade. Zaprte ostajajo banke in šole, bencinskim črpalkam počasi primanjkuje zalog goriva. V torek je bila v državi prva smrtna žrtev protestov, ko je vojak ubil člana progresivne socialistične stranke Alaa Abouja Fakherja. Do zdaj se je protestov v Libanonu udeležilo 1,3 milijona ljudi ali 20 odstotkov vseh prebivalcev.

Odziv oblasti

Libanonski premier Saad Hariri je že odstopil, zaradi česar je proiranski Hezbolah, ki sodeluje v mešani libanonski vladi in je skušal proteste preprečiti, napovedal, da bo to krizo v državi le še poglobilo. Nesoglasja med strankami namreč ovirajo oblikovanje nove vlade, zaradi česar se država pogreza v še globljo gospodarsko in politično krizo.

Libanon je ena najbolj zadolženih držav na svetu. Javni dolg po podatkih finančnega ministrstva znaša 77 milijard evrov, kar je 150 odstotkov BDP-ja. Slab gospodarski položaj je posledica napetih političnih razmer v državi in osem let trajajoče državljanske vojne v sosednji Siriji.

IRAK: dostop do pitne vode in korupcija

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Korupcija, pomanjkanje delovnih mest, slab dostop do električne energije in pitne vode v državi so bili glavni povod za proteste predvsem mladih v Iraku, ki so se na ulice podali 1. oktobra. Sredi meseca je državo zajel t. i. drugi val protestov, na katerih so protestniki zahtevali odstop vlade, razpustitev parlamenta in spremembe političnega sistema, ki je v veljavi od mednarodne invazije na Irak pod vodstvom ZDA in strmoglavljenja dolgoletnega iraškega voditelja Sadama Huseina leta 2003.

V protestih je bilo do zdaj ubitih najmanj 280 ljudi, med njimi večinoma protestniki, najmanj 11.000 je ranjenih.

Odziv oblasti

Policija je uvedla policijsko uro. Iraški parlament je sprejel osnutek reforme volilne zakonodaje, a z razpravo odlaša, zato je najvišji iraški šiitski vodja ajatola Ali Al Sistani v petek pozval poslance, naj novo volilno zakonodajo sprejmejo čim prej, da bi s tem pomiril protestnike in jim povrnil zaupanje v politični proces.

PAKISTAN: domnevne volilne prevare in vpletenost vojske

Foto: Reuters

Vzrok protesta

"Pohoda za svobodo" se je 1. novembra udeležilo več deset tisoč podpornikov klerikalnega politika in vodje stranke Džamiat Ulema e Islam Fazlal (JUI-F) Maulana Fazlurja Rehmana, ki so več dni pešačili v Islamabad in dali premierju Imran Khanu 48 ur časa za odstop. Fazlur je nekdanjega zvezdnika kriketa in zdajšnjega premierja Khana obtožil volilne prevare, saj da je njemu in stranki Pakistan Tehrik-e-Insaf (PTI) na lanskoletnih volitvah pri zmagi pomagala vojska. Premier in vojska očitke zanikata.

Rehman je bil deležen ostrih kritik človekoljubnih organizacij – tako zaradi ostrih govorov kot zaradi prepovedi ženskam, da se udeležijo protesta, ki ga niso smele pokrivati niti novinarke – pod pritiski javnosti je nato pri slednji prepovedi popustil.

Odziv oblasti

Oblasti so na ulice poslale 17.000 pripadnikov varnostnih sil, ki so skušale protestnikom z ladijskimi zabojniki preprečiti vstop v mesto, a neuspešno. Imram Khan je dejal, da bo upošteval "vse veljavne zahteve, razen tiste po odstopu". Protestniki poleg njegovega odstopa zahtevajo še predčasne volitve, ki jih ne bi nadzorovala vojska.

PODNEBNI PROTEST: na katerem planetu bomo živeli, če tega uničimo?

Foto: Reuters

Vzrok protesta

Medvladna platforma za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) je maja letos objavila raziskavo, da zaradi ravnanja človeštva, ki izkorišča naravne vire, izsekava gozdove, v ozračje spušča emisije in še vedno izvaja krivolov, grozi izumrtje milijonov vrst živali in rastlin. Prav tako pa nekateri znanstveniki ocenjujejo, da bo človeštvo s trenutno hitrostjo onesnaževanja Zemlje čez približno dvanajst let pred vrati, od katerih vrnitev ne bo več mogoča.

Okoljevarstvena družbenopolitična skupina Extinction Rebellion (Upor proti izumrtju) je zato sprožila podnebne proteste po vsem svetu, v katerih protestniki od svojih vlad zahtevajo takojšnje sprejetje ukrepov za zaščito okolja. Protesti so potekali v ZDA, Združenem kraljestvu, v Nemčiji, Španiji, Avstriji, Franciji in Novi Zelandiji.

Hkrati pa so se politično aktivirali tudi mladi po vsem svetu, ki so s švedsko aktivistko Greto Thunberg izvedli Šolsko stavko za podnebje (Skolstrejk för klimatet), katere se je 15. marca udeležilo 1,6 milijona predvsem šolarjev in tudi ostalih v več kot 125 državah po vsem svetu, ki od svojih voditeljev zahtevajo sprejetje ukrepov za zaščito okolja. Septembrskih protestov se je udeležilo rekordnih 7,6 milijona ljudi v 185 državah sveta. Medtem pa so od Pariškega podnebnega sporazuma odstopile ene večjih onesnaževalk okolja ZDA pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa ...

Odziv oblasti

Britanski parlament je bil prvi na svetu, ki je 1. maja razglasil izredne podnebne razmere. Po podatkih ameriške nevladne organizacije The Climate Mobilization je do zdaj izredne podnebne razmere razglasilo več kot tisoč mest in krajev po vsem svetu.

Septembra je sledila še Avstrija, ki se je ob razglasitvi izrednih podnebnih razmer zavzela, da bi emisije toplogrednih plinov kar najhitreje in še pred letom 2050 zmanjšali na nično stopnjo. Na mednarodni ravni naj bi si avstrijska vlada prizadevala za dosego cilja, da se svetovno segrevanje omeji na 1,5 stopinje Celzija.