Besede kažejo na to, da Husein nikoli ni nehal verjeti, da je zgodovinski voditelj, ki lahko spreminja svet. Pod svoje misli se je podpisal kot "Sadam Husein, predsednik in poveljnik oboroženih sil".

V svojem dnevniku je uporabljal jezik, kot bi pred množico zbranih naslavljal svoje ljudstvo, ves čas pa je Iračane spodbujal, naj se združijo in uprejo ameriško-britanski okupaciji. Večjo grožnjo za zalivske države, kot jo predstavlja Izrael, je videl v Iranu.

Drugi sklop Huseinovih misli iz njegovega dnevnika so ljubezenske pesmi, posvečene neznani ženski, ki spominjajo na sladko najstniško zaljubljenost. Poleg tega se je le težko navajal na to, da mora prositi za stvari. "Prvič v življenju sem uporabil besedo 'prosim'. To je bilo veliko žrtvovanje."

Dvomil o paznikih
Objavljeni so tudi njegovi strahovi, da bi se nalezel virusa HIV, če bi se njegove zaporniške obleke sušile ob tistih, ki jih nosijo ameriški pazniki. "Skušal sem jim razložiti, da so mladi in da bi lahko imeli bolezni, ki se jih nalezejo v mladostniški razigranosti. Moja glavna skrb je, da se v tem prostoru ne nalezem kakšne spolno prenosljive bolezni, da ne dobim virusa HIV," je zapisal.

Nikjer pa ni niti besede skesanosti, obžalovanja ali samospraševanja o svojem vladanju.