Jožef Kunič je bil nekoč veleposlanik v Teheranu, zdaj pa je predsednik društva za mednarodne odnose. Foto: RTV SLO
Jožef Kunič je bil nekoč veleposlanik v Teheranu, zdaj pa je predsednik društva za mednarodne odnose. Foto: RTV SLO
Berlin
Protesti zaradi spornih predsedniških volitev so izbruhnili tudi med iranskimi izseljenci po svetu. Foto: Reuters
Berlin
Iran se spopada z največjimi protesti v zadnjih 30 letih. Foto: Reuters
Mir Hosein Musavi
Musavijevi privrženci so se zgrnili na ulice Teherana. Foto: EPA

Nekdanji veleposlanik v Teheranu in predsednik društva za mednarodne odnose je v pogovoru za naš portal izrazil prepričanje, da kljub nezadovoljstvu iranskega ljudstva za zdaj političen preobrat v islamski republiki ni mogoč.

Je v Iranu po 30 letih spet mogoča revolucija?

Mislim, da revolucija ni možna. Res je, da je nezadovoljstvo s sistemom zelo veliko, predvsem zaradi omejevanja svoboščin in katastrofalno slabega gospodarskega stanja. Vendar ni niti ideološke osnove, denimo ideološkega cilja, ki bi dajal smisel revoluciji, niti ni vodij, ki bi revolucijo vodili. Zaenkrat je videti, da se režim ne bo spremenil, bo pa zelo verjetno temeljito preučil, kje so vzroki za nezadovoljstvo in jih bo skušal odpraviti, seveda pri tem oblasti ne bo hotel izpustiti iz rok. Zagotovo pa bo nemire s silo in brez milosti skušal zatreti in nato bo iskal krivce, ki jih bo "našel", pa čeprav obtoženi najbrž ne bodo nič krivi.

Se opozicija na kakršen koli način financira s strani zahodnih držav ali je tukaj samo "moralna" podpora?

Seveda vsak diktatorski režim obtožuje tiste, ki so nezadovoljni, da imajo vsakršno podporo iz tujine ter da jih torej tujina ogroža, a kakšne znatne pomoči iz tujine opozicija zagotovo ni deležna. Režim je namreč tako oster, da bi bilo takšno tveganje preveliko.

Se vam zdi, da si je ajatola Ali Hamenej po objavi volilnih izidov s takojšnjo podporo Ahmadinedžadu načel svoj ugled?

Verski vodja Kamenej v Iranu ni nikoli užival velikega ugleda. Med državljani figurira kot politična in ne kot moralna avtoriteta. Svojega ugleda ni bistveno zmanjšal.

Kakšno podporo sicer uživa vrhovni verski voditelj med mladimi in izboraženimi Iranci?

Težko bi dali oceno za celotno deželo, saj so razlike med območji zelo velike, velike pa so tudi razlike med ruralnim in urbanim prebivalstvom. Zagotovo pa med mladino iz mesta ter med študenti ne uživa podpore. Tudi med izobraženci zagotovo ne, razen med tistimi, ki so končali verske šole in so na neki način indoktrinirani.

Bi zmaga Musavija res pomenila bistven obrat v iranski politiki, kot to naivno pričakujejo nekateri na Zahodu?

Zmaga Musavija ne bi pomenila nikakršnega preobrata. Predsednik države namreč nima oblasti nad pravosodjem, policijo, vojsko, tajnimi službami in mediji. Skratka, bistveni resorji so pod verskim vodjem, ki pa ne želi nobenih temeljnih sprememb. Neredi, ki so izbruhnili po objavi volilnih izidov, so predvsem izraz nezadovoljstva. Ljudje so namreč predvsem proti Ahmadinedžadu in ne toliko za Musavija.

Kakšna naj bo po vašem mnenju politika Zahoda do Irana v teh napetih trenutkih?

Verjetno ni prava pot uveljavljanje sankcij. Tudi grožnje, ekonomske ali vojaške, niso prava pot, saj to le krepi reakcionarne sile. Prava pot je pot odpiranja, sodelovanja in čim intenzivnejšega objektivnega informiranja. Tega se režim boji in zato se informacijsko zapira in državo stalno potiska v izolacijo.

G. V.