To obmejno območje so Američani še pred kratkim imeli le za svoj "poredni peskovnik" - v kraje kot Tijuana so skočili s plaž južne Kalifornije po zalogo poceni alkohola in zdravil, ki se jih dobi brez recepta. Zdaj mejo največkrat povezujejo z grozljivimi dogodki, ki so tu postali del vsakdana, piše v posebni reportaži New York Timesa.
V mestih od pacifiške obale do Mehiškega zaliva mamilarske tolpe ustrahujejo druga drugo, turisti tvegajo, da se znajdejo med dvema ognjema, mehiški delavci, ki prečkajo puščavo proti severu, pa se pogumno spopadajo s kroglami in vročino.
Američani po užitek, Mehičani po delo
Ob vsem tem pa je tegobam Mehičanov svoje dodal še zakonski predlog Arizone proti nezakonitim priseljencem. Dele zakona je zvezna sodnica sicer zamrznila, a nacionalna garda se vseeno pripravlja, da okrepi nadzor na meji - vse to na kraju, ki je bilo včasih stičišče med dvema državama, eskapistično območje, kjer sta se kulturi prelivali - pa čeprav s pomočjo velikih količin tekile.
Tok ljudi čez 3.200 kilometrov dolg mejni pas nikdar ni bil enosmeren - Američani so ga prečkali v iskanju prepovedanih hedonističnih užitkov, Mehičani pa v obupnem iskanju službe in boljšega življenja. To območje ni niti popolnoma Mehika niti popolnoma "El Norte" (sever). In kanček nevarnosti, iskanje pregreh sta bila vedno del šarma tega območja.
Po prvi seks čez mejo
Že med prohibicijio je Mehika postala obljubljena dežela za žejne Američane, ki so iskali poceni, zakonito pijačo. Pozneje je draž poceni alkohola zamenjal draž hitrih ločitev, pasjih tekem, striptiza, igralnih avtomatov in bordelov, kamor so ameriški očetje po prvo meseno izkustvo pogosto pripeljali svoje sinove, ko so ti dopolnili 16 let.
Vsemu temu dodajte seveda še krepek odmerek mamil - tako zdravil brez recepta kot tudi prepovedanih mamil (marihuana, kokain, heroin). Kar koli ste si zamislili, ste lahko našli v kakšni zakotni ulici Tijuane ali Juareza (velikokrat z imeni kot Calle Diablo ali Ulica hudiča), v katerih so že v 20. in 30. letih cveteli kockanje, bordeli in svet mamil.

Druga svetovna vojna je s celotno generacijo vojakov na dopustu posle le še okrepila, po vojni pa so avanturisti prihajali sem v iskanju glasbe, vznemirjenja in seksa. Temu svetu je slavo pel tudi Jack Kerouac v svojem slovitem romanu Na cesti, sem sta svoje romane postavljala tudi Orson Welles in Cormac McCarthy.

Ko so še zlikavci prestrašeni
V 60. je Mehika že zacementirala svoj položaj glavnega dobavitelja marihuane in kokaina za ZDA. Posel je cvetel, politiki in policisti pa so ga ščitili. A nenapisana pravila, ki so nekoč ščitila civiliste, so se počasi začela rušiti in danes je dovoljeno vse. Vsi tisti pisatelji ali filmarji bi težko skovali kaj, kar bi se lahko primerjalo z resničnim življenjem danes: anarhija mamilarskih kartelov, ki sejejo strah in smrt na vsakem koraku, brez ozira na žrtve.

Opijanje s tekilo, okajanje z marihuano in 'poceni' ženske se v primerjavi s tem zdi povsem nedolžno. Prostitutke in mali prevaranti, ki so nekoč obvladovali vse, kar je povezano s poslom, so danes prestrašeni kot vsi drugi. Sproščeni nasmeški Kerouacovih mehiških obmejnih patrulj so zamenjali žičnate ograje in oboroženi ameriški vojaki. Tisti, ki so nekdaj romantizirali mejo, se zdaj bojijo, da bodo zadnji dogodki najbolj škodovali odnosu med obema narodoma.

Mladi, ki so nekoč iz San Diega prihajali na pijačo in zabavo v Tijuano, so se mešali s tamkajšnjo mladino - ta odnos je zdaj zlomljen. Ameriške oblasti zdaj svoje državljane svarijo pred potovanjem v Mehiko, zapirajo predstavništva v obmejnih mestih, vse več poslovalnic pa izobeša mrke napise "Se vende" (Prodaja se). Včasih so šle čez ta mesta parade, danes jih je zamenjal dim. In obmejni policisti še novinarki New York Timesa, ki je spisala pričujočo reportažo, postavljajo vprašanja kot: "Ste prepričani, da si želite tja?"