V pogovoru za TV Dnevnik je Turk dejal, da način, s katerim se je britansko naftno podjetje BP lotilo ustavitve izlivanja nafte, ni obetal uspeha, saj je bilo zelo malo možnosti. Do zdaj je v morje izteklo od 70 do 140 milijonov litrov nafte in Turk je pojasnil, da proces razgradnje nafte poteka počasi.

Nafta se v tem procesu razgradi na različne frakcije, saj je sestavljena iz različno dolgih ogljikovodikov. Tisti krajši zgorijo, drugi se v morju emulgirajo v drobne kapljice s pršem, valovi in vetrovi. Del nafte plava na površini in se pozneje začne spet posedati v globino, če je morje dovolj plitko, pa tudi na dno.

Turk vidi srečo v nesreči v tem, da je vir izlivanja nafte zelo oddaljen od obale, okoli 140 kilometrov, kar pomeni, da se lahko tamkajšnje prebivalstvo in pristojne službe ustrezno pripravijo na prihajanje nafte do obrežja.

Pregrade ne pomagajo
Vendar po drugi strani s fizičnimi pregradami in podobnimi ukrepi tega ni mogoče ustaviti, pri čemer je predvsem težava v valovanju in vetru, ki lahko naftne madež zanese globoko proti obrežju.

Ker se bliža sezona orkanov, se lahko stanje samo še poslabša, ker pri orkanskih vetrovih, ki pihajo 200 in več kilometrov na uro, s takimi pregradami ni mogoče ustaviti naftnega madeža, saj lahko sam veter in vrtinci kapljice, ki so prepojene z nafto, zanesejo proti obrežju.

Turk meni, da si bo Mehiški zaliv kot odprto morje lahko hitro opomogel, težava pa so obale, močvirja in mangrove, ki jih je na obalah Louisiane in Misisipija veliko. V teh okoljih je razgradnja naftnih sestavin zelo počasna, ker mikroorganizmi ne morejo opraviti svojega dela kot tam, kjer je delovanje morja izrazito in je preskrbljenost s kisikom večja. Mikroorganizmi namreč potrebujejo veliko kisika, da razgradijo sestavine.

Zalivski tok lahko naftni madež prinese do Evrope, vendar Turk meni, da to ne bo posebna težava, ker je ocean vseeno tako velik, da se naftni madež porazgubi.