Po trenutnih podatkih Svetovne organizacije za migracije je na svetu približno 192 milijonov ljudi, ki ne živijo v deželi svojega rojstva, kar so kar trije odstotki svetovnega prebivalstva - to pomeni, da je praktično vsak 35. človek na svetu migrant. Med letoma 1965 in 1990 se je število migrantov povečalo za 45 milijonov, od leta 2000 do danes pa kar za 15 milijonov.

Med migranti je tudi 30 do 40 milijonov nezakonitih migrantov, največ se jih zateče v ZDA, vendar tudi Evropa ne zaostaja. Predvsem sredozemske države, ki so blizu Afrike, so najbolj izpostavljene nezakonitim imigracijam, in skoraj ne mine dan, da ne bi zasledili novice o usodi nezakonitih migrantov, ki v želji po boljšem življenju prodajo vse imetje, da bi lahko prišli v Evropo.

Vendar migracije niso le negativne. V svetu je vedno bolj razširjeno prepričanje, da so migracije ključni in neizogibni del gospodarskega in družbenega življenja vsake države in da so, če se z njimi pravilno upravlja, lahko celo zelo koristne tako za posameznike kot tudi za družbe. Vprašanje, ki se postavlja, torej ni več, ali sprejeti migrante, ampak kako z migracijskimi tokovi upravljati, da bi povečali njihove pozitivne in zmanjšali negativne vplive.

Zgodovina evropskih migracij
Etnična sestava prebivalstva se je v evropskih državah po koncu druge svetovne vojne bistveno spremenila. Vzrok za množične premike prebivalstva takoj po vojni je bilo uničenje, ki ga je druga svetovna vojna prizadejala Evropi. Med letoma 1945 in 1970 so se v hitro razvijajočih se industrijskih državah zahodne Evrope povečale zahteve po nekvalificirani delovni sili.

Migracije delavcev v Zahodno Evropo so imele dve glavni obliki: sheme za sprejem gostujočih delavcev, ki so jih sponzorirale vlade, in pa spontane migracije kolonialnih delavcev v nekdanje kolonialne sile. Klasični primer sprejemanja gostujočih delavcev je Zvezna republika Nemčija, kjer je število tujih delavcev (predvsem iz Italije, Grčije, Turčije, Maroka, Portugalske, Tunizije in Jugoslavije) med letoma 1956 in 1973 naraslo s 95.000 na 2,6 milijona. Migracije iz kolonij so značilne predvsem za Francijo in Veliko Britanijo, saj je na primer Francija leta 1970 imela že prek 800.000 priseljencev, ki so prišli iz njenih nekdanjih severnoafriških kolonij, sprejemala pa je tudi imigrante iz evropskih držav.

Migracije delavcev so pomembno vplivale na obnovo in blaginjo zahodnoevropskih gospodarstev ter so vodile do pomembnih družbenih sprememb v priseljenskih državah. Z ekonomsko recesijo v 70. letih 20. stoletja je potreba po nekvalificirani delovni sili seveda upadla, migracije pa so se nadaljevale.

Migranti in njihove družine so postali del družbene in kulturne resničnosti Evrope. Čeprav niso bili deležni vseh pravic in so se srečevali s socialnimi, ekonomskimi in političnimi ovirami v novih državah, je to za mnoge imigrante še vedno pomenilo veliko boljši standard, kot so ga imeli v svojih državah, tako da so se odločili ostati.

V 80. in 90. letih sta se v Zahodni Evropi pojavili še dve imigracijski smernici. Povečalo se je število tistih, ki so iskali politični azil, kar je posledica družbenih konfliktov, ki so izbruhnili v različnih delih sveta po koncu hladne vojne. Na drugo smernico pa sta vplivali gospodarska rast in zmanjšana rodnost v državah južne in zahodne Evrope, kar je povzročilo, da so postale nove imigracijske države (npr. Italija).

Migracije danes
V današnji vedno bolj globalni družbi na migracije in njihovo upravljanje vpliva več dejavnikov. Spremenjene demografske smernice, predvsem staranje evropskega prebivalstva, vedno večji gospodarski prepad med razvitimi državami in državami v razvoju, liberalizacija svetovne trgovine, ki zahteva vedno mobilnejšo delovno silo, vedno bolj razvite komunikacijske vezi, ki povezujejo praktično vse dele sveta in pa transnacionalne migracije praktično zahtevajo preseljevanje prebivalstva.

V 21. stoletju je torej naloga politikov in državnikov, da razvijajo in spodbujajo široko razumevanje pojava migracij z namenom, da bi z njimi uspešno upravljali in izkoristili pozitivne učinke migracijskih tokov. Seveda vlade ne morejo delovati enostransko, zato je pomembno sodelovanje in povezovanje med državami. Evropska unija je z enotnim evropskim aktom, s schengenskim dogovorom, z amsterdamsko pogodbo in dublinsko pogodbo že naredila prve korake proti skupni migracijski politiki, ki bo skušala zmanjšati nezakonite migracije in povečati koristi migracij, njeno delo pa vsekakor še ni končano.

B. T.