Tako pravi Christine Fairchild, direktorica odnosov z alumni na univerzi v Oxfordu.

Latinska beseda alumnus (mn. alumni) se uporablja kot oznaka nekdanjega študenta oziroma diplomanta posamezne izobraževalne institucije (šole, fakultete, univerze). Kot piše na spletni strani kariernega centra Univerze v Ljubljani, v okviru katere se 26 članic s svojimi alumni povezujejo prek 57 klubov alumnov, so v ospredju povezovanje strokovnjakov z namenom prenosa znanja in spodbujanja razvoja stroke, krepitev ugleda fakulteti ali akademiji in s tem dvigovanje vrednosti svojim diplomantom, organizacijo izobraževanj, delavnic, posvetov in konferenc ter skrb za vseživljenjsko učenje, podporo članom ter krepitev poslovnih in kariernih povezav, karierno svetovanje in objava prostih delovnih mest ter pridobivanje ugodnosti in popustov pri različnih partnerjih.

Američanka je diplomirala iz azijskih študij in se po diplomi najprej zaposlila v harvardskem muzeju umetnosti, potem pa naredila velik premik v karieri in se posvetila odnosom z javnostmi. Pred Oxfordom je delala na Harvardski poslovni šoli, sprva kot direktorica odnosov z alumni, potem kot direktorica odnosov z javnostmi. V Ljubljani je bila pred tedni osrednja gostja mednarodne konference o odnosih z alumni, na kateri so sodelovali strokovnjaki s področja odnosov z javnostmi, odnosov z alumni in s področja kariernega svetovanja.

Vabljeni k branju pogovora.

Ko sem se pripravljala intervju in brala o klubih alumnov po svetu, sem razmišljala, kaj vas naj vprašam, da bo zanimivo za naše bralce. Gre za temo, ki večini Slovencev res ni blizu, saj pojem alumna ni del naše izobraževalne kulture.

Presenetilo me je, kako normalno je stanje tukaj. NIč, kar sem slišala na konferenci, me ni presenetilo. Gre za splošna vprašanja, ki si jih zastavlja vsaka univerza: kako pritegniti nekdanje študente v dejavnosti kluba alumnov , zakaj bi investirali vanj. Slišala sem, da so frustracija tudi omejena sredstva, ki so namenjena za vzpostavitev klubov alumnov.

Kot sem razumela, obstaja spoštovanje in cenitev tega, kar prinaša klub alumnov. Torej mi ni bilo treba prepričevati nikogar, da bil lahko bil klub alumnov pomemben za prihodnost posamezne ustanove. S tem se strinjajo vsi. Kar je težko, je pritegniti vodstvo institucij, da bi to dejansko vključilo med prioritete svojega delovanja. Univerze se spoprijemajo s številnimi pritiski, in odnosi z klubom alumnov niso na vrhu seznama pomembnih nalog.

Ravno sem brala, da je bilo v Veliki Britaniji objavljeno priporočilo, da naj bi se šolnina za univerze (v povprečju je nekje 9.000 funtov), znižala na 7.000 funtov in da bi bil vzpostavljen sistem kapice. To bo imelo izjemno velike posledice na finančno sliko univerze. Kajti strošek izobraževanja študenta je veliko višji od šolnine, ki jo plača. Tako da se bo pritisk močno povečal. Delno bi ga lahko zmanjšali recimo s podporo kluba alumnov. Toda do tega je še dolga pot, kajti v Veliki Britaniji ne obstaja tradicija zbiranja denarja, kot smo je vajeni v ZDA. Pri vas je pa vse še bolj drugače. Slišala sem torej same že znane pomisleke.

V tujini, recimo ZDA in Veliki Britaniji je sistem alumnov že zelo utečen. Ali recimo univerze, ki tvorijo Ivy Ligue (op. bršljanova liga, gre za osem prestižnih univerz Brown, Columbia, Cornell, Dartmouth, Harvard, Pensilvanija, Princeton in Yale) sploh potrebujejo klube alumnov, saj so že same po sebi s svojim imenom tako privlačne za študente, da nimajo nobenih težav z vpisom študentov?

Delno gre njihovo prepoznavnost pripisati ravno klubom alumnov, ki so se začeli razvijati že ob začetku delovanja univerze. Tako da gre tudi za vprašanje, kaj je prej: kokoš ali jajce. Najprej je bil občutek skupnosti, ki so jo diplomiranci začeli graditi že od začetka. To zavedanje se je ves čas okrepilo in zavedali so se, kakšno moč imajo lahko alumni, in to na vseh ravneh: od privabljanja novih študentov do tega, da zagovarjajo svoja stališča v medijih in javnosti, ali ko gre za omogočanje poslovnih priložnosti za diplomirance. Razumevanje skupnosti je ključno že od začetka: imamo skupno izkušnjo, študirali smo na x univerzi in zato se razumemo, vemo, kaj smo dali skozi, in si želimo pomagati. Potem je tu tudi občutek obveze: večino ameriških univerz je treba plačati in zato je močan občutek obveze, da je treba vračati skupnosti, da prihodnji generaciji čim bolj olajšamo stvari.

Spomladi je bila izjemna podelitev, mislim, da je bilo na univerzi Howard na jugu ZDA, kjer je slavnostni govornik, eden od uspešnih poslovnežev, napovedal, da bo plačal vsa študentska posojila. Človek bi se kar zjokal od sreče. Študenti najprej sploh niso dojeli, kaj je povedal, potem pa jih je preplavilo navdušenje. Kaj so slišali? Posameznik je povedal, da je njihova izobrazba zelo pomembna, tako pomembna, da bo investiral svoj denar vanje. In to je sporočilo, ki ga želimo razširiti v klubih alumnov: priložnost, da študiraš na x univerzi, je tako pomembna, da jo želimo omogočiti čim več ljudem.

V Sloveniji je študij praktično zastonj in študira lahko vsakdo. Na to smo zelo ponosni. Težko je razumeti, da bi se moral zakreditirati, da bi študiral. Je to z vidika grajenja skupnosti dobro ali slabo: mi ne izhajamo iz občutka, da moramo vračati.

Seveda si je treba odgovoriti na vprašanje: "Ni mi treba plačati. Zakaj bi vračal univerzi?" Dober razlog, zakaj je treba vračati svoji univerzi, je, da ji omogočamo, da je konkurenčna, da je najboljša, kar je lahko. Strošek izobrazbe se je v zadnjih letih močno povečal zaradi raziskovanja, infrastrukture, vzdrževanja, razširjenja univerz, vse našteto je tudi močno obdavčeno. Eden od najpomembnejših načinov, kako lahko nekdanji študenti oz. alumni pomagajo univerzi, je, da pomagajo omogočiti študij tistim, ki si ne morejo privoščiti študija. Če živite v državi, kjer študija ni treba plačati, potem seveda toliko bolje.

Drugi način pa je, da gre pri alumnih za dolgoročno vlaganje v univerzo. Pritiski na vlade so zelo veliki, tako da ne moremo pričakovati, da bodo v nedogled financirale izobraževanje. Mislim, da se moramo pripraviti na prihodnost in da so naše izobraževalne institucije brez dvoma najboljša naložba, kajti so prihodnost naše države, našega gospodarstva in ne nazadnje tudi sveta. Moč izobraževanja, da spremeni življenja in da spreminja svet, je izjemna. Vsi se moramo zavedati tega in sprejeti odgovornost za njegovo prihodnost, tako kot jo imamo glede varovanja okolja, zdravstva in tako naprej.

V Sloveniji večina študentov študira na Univerzi v Ljubljani. Vprašanja, na kateri univerzi si študiral, pri nas skorajda ne poznamo.

To je zelo zanimivo, sama nikoli nisem živela v okolju, kjer ne bi bilo tekmovalnosti med institucijami. Ne mislim, da je Oxford tako izjemen, ker tekmuje proti Cambridgeu, niti Harvard ne zato, ker tekmuje proti Princetonu. Mislim, da so te institucije zrasle v okoliščinah, ko so jim enkratni dejavniki in situacije omogočile, da so se razvile in prosperirale. Izbira je bila del paketa, tako v ZDA kot v Združenem kraljestvu. Če primerjam prej omenjeni britanski univerzi, sta si zelo podobni, kako sta umeščena v sistem kolidžev. Če pogledate univerzo v Bathu, Bristolu ali Birminghamu ali Manchestru, so popolnoma drugačne. Mislim, da je prav, da se spodbuja različnost.

Naše kulture spodbujajo raznolike izobraževalne institucije. Če je Univerza v Ljubljani najboljša v državi, je to izjemen kapital: da ti ni treba tekmovati z drugimi, to je izjemno, da se lahko posvetiš svojemu razvoju in da se zavedaš moči, ki jo imaš prek svojih študentov na napredek družbe, znanosti in tehnologije.

Po drugi strani pa živimo v globalnem svetu. Če pred 25 leti izobraževalni ustanovi ni bilo treba razmišljati o konkurenci, ker je bila monopolist, je zdaj drugače. Povečuje se število študentov, ki odhajajo študirat ven, in obratno. Kako torej biti v koraku z drugimi, če si, če lahko tako rečem, prvi na vasi?

Univerza mora ostati budna in v stiku z novostmi, mora se biti pripravljena prilagajati. Dejavniki, ki lahko zamajejo delovanje univerze, so prisotni ves čas: to je lahko recimo tehnologija ali pa recimo bližnja cenejša izobraževalna ustanova, vse to so izzivi, na katere mora biti univerza pripravljena. Po drugi strani pa mora biti univerza na čelu napredka, mora imeti vizijo. Mislim, da je zelo pomembno, da ne zaspiš, češ saj smo edina trgovina v mestu, ni nam treba narediti ničesar. To je zelo nevarno razmišljanje.

Oxford je odličen primer ustanove z 900-letno tradicijo, ki se kiti z dolgo zgodovino, toda to ne pomeni, da si lahko privoščimo, da bi bili zadovoljni. Da bi ostali kompetitivni na raziskovalnem področju, pri študentih in zaposlenih, moramo biti vedno v ospredju, na čelu dogajanja. Da smo tam, kjer želijo biti tudi vsi drugi. To pa seveda pomeni, da moramo ves čas delati in si prizadevati za napredek.

Največja prednost klubov alumnov je torej moč združevanja, grajenja skupnosti. Kot ste sami rekli, je to glavni adut klubov alumnov, katerih člane druži zavest o skupni prehojeni poti. Zdaj se univerze prilagajajo novi geopolitiki sveta. Vse več ameriških univerz obiskujejo kitajski študenti, ki imajo popolnoma drugačno kulturo izobraževanja. Na nekaterih univerzah, kjer so v preteklosti dajali zelo velik poudarek športnemu udejstvovanju svojih študentov, zdaj prevladujejo kitajski študenti, ki jim za šport ni mar, imajo pa izvrstne akademske dosežke. Kako bosta po vaše ta dva različna sistema sobivala v prihodnje?

V ZDA je nedavno izbruhnil velik škandal, ko so holivudske zvezde plačale, da bi svoje otroke vpisali v prestižne univerze prek športnih štipendij. Ti otroci seveda niso popolnoma nič športno dejavni. To je bil izvrsten primer, kako bogastvo zlorablja denar za vpis v univerze in kako šport prevlada nad akademskimi izidi. Na strani univerz pa lahko vidiš, kakšno vlogo igra denar pri odločanju, kdo bo sprejet na univerzo in kdo ne. Proces sprejema na ameriške univerze je popolnoma drugačen kot v Veliki Britaniji. V Veliki Britaniji pišeš teste in moraš imeti izvrstne ocene, potem sledi sprejemni intervju in vse je odvisno od tvojega akademskega znanja. Organizacijske in voditeljske sposobnosti, ki se pokažejo v športu, tu nimajo nobene vloge. Mar nam je le, kako pameten si. V ZDA je precej drugače. Številne štipendije so na voljo izjemnim športnikom, in govori se, da nekatere štipendije sploh ne upoštevajo akademskega znanja študentov, kajti univerzam je mar le za polne stadione študentov alumnov, ki mahajo z zastavicami in dajejo denar zanje. Tak začaran krog je to. Ne vem, kako se bo končalo.

Po eni strani mi je bližje britanski sistem, za katerega je ključna tvoja intelektualna sposobnost. To je bistvo izobraževanja. Po drugi strani pa univerze v ZDA omogočajo več svobode, lažje lahko zamenjaš smer in predmete. V Veliki Britaniji to ni mogoče. In zdaj če upoštevamo, da so študentje ob začetku študija res mladi, lahko si premislijo, odkrijejo nove interese, a jim sistem onemogoča to udejanjiti tudi v spremembi študija, je ta fleksibilnost zelo pozitivna.

Oba sistema imata ahilovo peto. Ne maram sistema dedovanja, ki je razpasen na nekaterih univerzah: če so tri generacije pred mano hodile na to univerzo, potem imam tudi sam veliko možnosti, da se vpišem nanjo. To se mi ne zdi dober sistem, ker to ni pravično do študentov. Kaj pa, če to ni prava univerza zanj?

Delovali ste v ameriškem in britanskem sistemu. Kje opažate največje spremembe?

Spremembe so bile res izjemne in vznemirljive. Danes je veliko več zavedanja in povezanosti z institucijami kot v preteklosti. Z drugimi besedami, v preteklosti so bile povezave z institucijami bolj v smislu nostalgije. Češ, vrnite se na univerzo, spomnili vas bomo, kako ste bili mladi in ste šli ven v pub in se ga napili. Zdaj pa univerze vidijo potencial v obravnavanju svojih nekdanjih študentov na popolnoma drugačnih ravneh. "Vaše učenje se ni končalo, ko ste zapustili univerze. Univerza vam lahko ponudi številne možnosti za nova znanja, za poglabljanje že obstoječega znanja." Da greste ven iz območja udobja in poskusite nekaj novega. Univerze se skušajo pozicionirati ne kot institucija za tri leta študija, temveč kot institucija, ki lahko spremeni vaše življenje tudi 30 let po koncu študija. To pa je zelo vznemirljivo, da smo lahko koristni, če se selite ali se odločate, kam bi vlagali svoj denar, ali iščete člane nadzornega odbora. Lahko greste v klub alumnov in poiščete potencialne sogovornike. Kot institucije zdaj nudimo veliko več.

Starejšim generacijam se je veliko težje prilagoditi na vse tehnološke spremembe, ki smo jim bili priča v zadnjih 30 letih. Po drugi strani pa gospodarstvo potrebuje nova znanja. Kako lahko izboljšamo aktivacijo odraslih za pridobivanje novih znanj, kako jih motivirati? V Sloveniji je to zelo velik problem.

Na konferenci sem srečala gospo, ki se ukvarja z izobraževanjem odraslih. Tovrstne iniciative imajo velik potencial, da klube alumnov privabijo spet v sistem izobraževanj, da zapolnijo manjkajoča znanja. Klubi alumnov morajo to sprejeti. Kar se mi zdi zelo dobra praksa, so recimo Oxfordovi tradicionalni konci tedna alumnov. Enkrat v septembru povabimo vse nekdanje študente in v treh dneh pride približno 2.000 nekdanjih študentov, ki se lahko izobražujejo, zabavajo, spoznavajo. Prisluhnejo lahko 100 predavanjem, ki so zelo različna: od tega, kako so nekateri napisali knjigo, do predavanj kvantne fizike in predstavitev svojih poklicev. To je priložnost, da se ljudje vrnejo na univerzo in brez strahu, da jih bo kdo gledal postrani, poskusijo nekaj novega.

Ko so eno 107-letnico vprašali, kaj je njen recept za dolgo življenje, je odvrnila, da je treba biti nenehno radoveden, kot drugi občutek pa je navedla hvaležnost za vse, kar izkusiš. Radovednost je ključna.

Kako poteka vaše delo? Predstavljam si, da imate močno povezovalno vlogo med nekdanjimi študenti?

Ker je Oxford organiziran na takšen način, kot je, s 30 kolidži, ki so neodvisni, imajo posamezne univerze veliko tesnejše odnose s študenti kot jaz. Mislim, da so kolidži najbližje obliki učinkovitega osebnega povezovanja. Naša služba se vidi kot agregator: povezujemo posamezne dele univerze in jim pomagamo, da sodelujejo v platformi, ki povezuje stare in nove študente. Da bi vsak kolidž vzpostavil svojo mrežo, bi bilo preveč zaprto, klub alumnov pa ima dostop do vseh 15.000 študentov z vseh kolidžev. Naša naloga, to je zelo specifično za Oxford, je, da smo agregator za dogajanje: omogočamo centralizirane storitve, ki so na voljo vsem kolidžem, potem so tu tudi različni dogodki, kot je bil prej omenjeni konec tedna v septembru. Po svetu predstavljamo delovanje univerze.

V svoji prejšnji službi, na Harvardski poslovni šoli, sem bila primarno odgovorna za 75.000 članov klubov alumnov, ki so ga tvorili študenti te smeri. Ko sem zamenjala službo, sem šla iz zaprtega okolja ene smeri študija v predstavljanje velike univerze. Priznam, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se prilagodila.

Kakšno je vaše mnenje o prihodnosti univerz?

Videla sem zelo zanimivo raziskavo, ki jo je Harvard naredil nekje pred 4,5 leta. Mislim, da jim je prekipelo, da Harvard v javnosti velja za prestižno univerzo, ki služi sama sebi, da se na njej izobražujejo študenti, ki bodo vredni milijarde. Želeli so spremeniti percepcijo. Naredili so raziskavo o tem, kako člani alumnov delujejo v družbi, katere dejavnosti izvajajo. Skratka, kakšen je vpliv alumnov Harvarda na današnjo družbo. To je bilo za ljudi bolj pomembno kot to, da zberejo osem milijard dolarjev za znanstveno raziskovanje. Kakšen je bil nauk te zgodbe? Univerze morajo govoriti zgodbe alumnov, ker so to sile dobrega v svetu, bodisi je to prek financiranja zdravljenja raka bodisi prek zbiranja sredstev za brezdomce. Več bi torej morali pokazati praktične posledice našega dela. Ljudje so že tako ali tako dovolj cinični, tako da moramo res pokazati, da lahko spreminjamo družbo. Zaupanje si moramo prislužiti, in mislim, da imajo univerze na tem področju še veliko dela. Recimo vprašanje transparentnosti. Mislim, da večina ljudi ne ve, kaj vse počne univerza, kaj vse je treba, da študent doštudira. Mislim, da bi morali bolj odpreti vrata in pojasniti, kako vse skupaj poteka.