Žrtve pogosto še naprej delajo s svojim posiljevalcem, ki največkrat uide nekaznovan.

Gre za sistematično težavo - epidemijo, celo - v vojski ZDA, ki je filmska ustvarjalca Kirby Dick in Amy Ziering nista več mogla ignorirati in sta o posilstvih v ameriški vojski in instituciji, ki te napade prikriva, posnela dokumentarni film "The Invisible War" (Nevidna vojna), ki je te dni doživel premiero.
Filmski dvojec je znan po obravnavi kočljivih in bolečih tem o delovanju moči brez prevzemanja odgovornosti - tem, ki bi jih številni v ZDA najraje pometli pod preprogo. Twist of Faith (2004) je govoril o mladeniču, ki išče pravico, potem ko ga je kot otroka spolno zlorabil duhovnik. This Film Is Not Yet Rated (2006) se osredotoča na prikrivajoče, pogosto nerazložljivo delovanje filmskega odbora za podeljevanje oznak filmom. In v Outrage (2009) sta razkrivala prikrite homoseksualne politike, ki so nasprotovali pravicam za istospolne.

Zdaj so na vrsti posilstva v vojski. Kot piše New York Times, težava pravzaprav ni neka velika skrivnost. Vsake toliko časa namreč izbruhne škandal, ki napolni par naslovnic, izvedejo se zaslišanja in visokoleteče izjave, kako je tako vedenje nesprejemljivo in ga ne bodo tolerirali. A kakega večjega učinka ali posledic nimajo.
"Ujet v peklenskem okolju"
"Ko te posilijo v civilnem življenju, greš po pravico na neodvisno in nepristransko sodišče. Ko pa te posilijo v vojski, je tvoje edino zatočišče tvoj nadrejeni, ki te pozna in najverjetneje pozna tvojega posiljevalca," razlaga Zieringova v intervjuju za Reuters. "Ko te posilijo v vojski, moraš naslednji dan v službo, tvoj posiljevalec še ni bil obtožen, navadno gre za tvojega kolega ali nadrejenega. Še naprej moraš delati z njim. To je psihološko travmatično in škodljivo."
Dick pa ob tem izpostavlja še, da pri posilstvu v vojski ne moreš pustiti službe, ne moreš k staršem, najboljši prijateljici, ampak si ujet v "peklenskem okolju, kjer ni nobenega izhoda".

Če preračunamo vse podatke in ocene, filmarja ocenjujeta, da je bila ena od petih žensk v vojski žrtev spolnega napada - povedano drugače, vojakinji preti precej večja nevarnost, da jo bo na bojišču posilil kolega, kot pa da bo padla v boju. Od tega je prijavljenih le ena sedmina, od te ene sedmine pa se le z enim delčkom kdo ukvarja na kak resen način. Razcvetela se je kultura nekaznovanosti, vojska pa se na vse skupaj odziva le z nekimi omlednimi in patetičnimi poskusi preprečevanja dejanj prek plakatov in javnih obvestil.
Pretresljivi primeri
Dick in Zieringova sta za potrebe filma opravila intervjuje z vrsto upokojenih in še dejavnih vojakov in vojakinj, akademikov, pravnih strokovnjakov, predstavnikov ministrstva za obrambo in kongresnikov iz obeh političnih taborov. A film vseeno v veliki meri temelji na pričanjih žrtev (večinoma žensk, a tudi moških), pri čemer so nekateri primeri stari tudi 50 let. Filmarja sta hotela stare in nove primere, saj sta se bala, da bo, če ne najdeta "svežih" žrtev, odgovor vojske, da so tovrstne težave že rešili.

Trina McDonald govori o tem, kako so jo omamili in posilili na oporišču mornarice na Aljaski. Elle Helmer, nameščeni na elitnem položaju v Washingtonu, so spolno napadli potem, ko so jo kolegi marinci več mesecev nadlegovali. Kori Cioca je posilil njen nadrejeni pri obalni straži - in ji pri tem še zlomil čeljust. Nobena izmed njih ni zadovoljna z odzivom vojske na zločine, ki so se jim zgodili. V nekaterih primerih je bilo vse skupaj naglo ovrženo, v drugih prijave sploh nikdar niso vložili ali prenesli naprej.
Peščico napadalcev so obtožili prešuštništva in - kar je najbolj šokantno - včasih tudi žrtve. Marinko Ariano Klay so tako skupinsko posilili kolegi marinci, storilec, ki so ga obsodili, pa je preživel 45 dni v vojaškem zaporu zaradi prešuštva in nespodobnega govora, pri tem pa prejemal plačo 7.000 dolarjev mesečno.

Notranji sovražniki
Številne žrtve v izjemno čustvenem dokumentarcu povedo, da bolečina, ki so jo prestale ob napadu, ni bila nič v primerjavi s peklom, ki so ga prestale v svojih poskusih iskanja pravice. "Vojska, Pentagon in obrambno ministrsvo se do zdaj niso lotili tega problema in se spustili v pregon teh storilcev, ki so serijski storilci. Ne preganjajo jih z isto odločnostjo, kot se spuščajo v vojne. To so notranji sovražniki," razlaga Dick.

Vrsta intervjuvanih žrtev ima može ali očete, ki so bili tudi sami vojaki, mornarji ali marinci. Vojaška služba je pogosto stvar družinske tradicije in tudi vojska sama, s svojimi običaji zvestobe, solidarnosti in deljenega žrtvovanja, lahko njenim članom pomeni neke vrste družino. Kar pomeni, da so kršitve, popisane v Nevidni vojni, velika in grozljiva izdaja, ki pronica s številnih vej vojske v družbo kot celoto, piše New York Times v svoji oceni filma.

Nevidno vojno bodo v ZDA predvajali le v maloštevilnih kinematografih, česar se Dick in Zieringova zavedata. A sporočilo njunega filma bo vseeno težko ignorirati. "'Podpirajte naše čete' ni le nalepka, ki jo prilepiš na odbijač. To ni film proti vojski. Je pa zelo ostra kritika enega vidika vojske," še pravi Dick.