Ken Kobre je profesor fotoreporterstva in novinarstva na ameriški univerzi v San Franciscu, pisec dveh odmevnih priročnikov na področju multimedijskega poročanja, avtor številnih dokumentarcev in inovator. Z novinarstvom se je začel ukvarjati že njegov oče, sam pa ima za seboj 35 let kariere, ki ravno zdaj dosega vrh v
Ken Kobre je profesor fotoreporterstva in novinarstva na ameriški univerzi v San Franciscu, pisec dveh odmevnih priročnikov na področju multimedijskega poročanja, avtor številnih dokumentarcev in inovator. Z novinarstvom se je začel ukvarjati že njegov oče, sam pa ima za seboj 35 let kariere, ki ravno zdaj dosega vrh v "najvznemirljivejšem obdobju" za fotoporočevalce. Foto: Ken Kobre

"Vedno manj dobivate, pa čeprav se zdi, da dobivate več. Isto velja za splet, kjer kroži vse več fotografij in informacij. A večina izhaja iz enih in istih organizacij, peščice tiskovnih agencij. Iste vsebine odzvanjajo povsod. Vse manj je oči, vse manj je vpogleda in vse manj pravega raziskovanja.

Kenneth Kobre
Delo in Večer
Predvsem iz tiskanih medijev se oglaševalci umikajo, a se obenem ne selijo (v podobni meri) k spletnim medijem, je opozoril Kobre. Izhoda iz tega položaja ne vidi, saj je dobro raziskovalno novinarstvo lahko "izjemno drago". Foto: BoBo

Čudovita stran fotografije je v tem, da lahko z enim samim posnetkom povzame celoten, zapleten dogodek. Video je bolj problematičen. Medtem ko lahko povprečen uporabnik naredi dobro fotografijo, je precej manj verjetno, da bo povprečen uporabnik videa povedal dobro zgodbo z videoposnetkom. To zadnje zahteva neprimerno več časa in truda. Ljudje vključijo snemalnik, nekaj posnamejo in ga spet ugasnejo. Izkupiček je lahko dober, ko se recimo v Egiptu - ali pa v Ljubljani - zgodijo demonstracije. Ampak s tem ljudje ne povedo veliko. Vse, kar dobiš, je videoizsek, ki ne pojasni ničesar drugega kot to, da se je nekaj zgodilo. Policija je storila to in to.

Kobre o prihodnosti videa
NSA
Vlada in NSA lahko masovno zbrane podatke zlorabita, te možnosti ne moreš izključiti, je poudaril Kobre. Položaj vidi kot izjemno nevaren tako za državljane na splošno kot tudi za novinarstvo. Foto: EPA

V novinarstvu obstaja zelo dolga tradicija, ki preprečuje takšne pojave. Denarja je manj, a videti je, da ljudje zaradi tega še niso začeli spreminjati in načenjati svojih standardov.

Kljub najedanju temeljev novinarstva Kobre še vedno verjame v ceh, da na podlagi tradicije, ustaljenih vrednot in praks ne bo podlegel pritiskom iz politike in gospodarstva
Fox News
V prihodnosti bodo po vsej verjetnosti začele prevladovati velike, uveljavljene blagovne znamke medijskega sveta, medtem ko bodo manjše in bolj lokalne nazadovale, meni Kobre. Foto: EPA

Zdi se mu, da dobi vse, kar potrebuje - ker ne ve, kaj zamuja. In zdaj zamuja veliko. Da, še vedno lahko gleda TV in še vedno lahko išče informacije po medmrežju, ampak nekje tam zunaj, na terenu, je ostalo zelo malo novinarjev, ki raziskujejo in iščejo nove zgodbe.

Foto
Med snemanjem dokumentarnega filma o fotoporočevalcih je Kobreja najbolj presenetilo to, kako profesionalni, osredotičeni in predani nalogi so, je izjavil v Ljubljani. Foto: BoBo

Saj ni težava izvedeti, da je nekje izbruhnil velik požar ali pa kdo je zmagal na neki pomembni tekmi. Ampak če želiš vedeti, kaj se dogaja v določenem podjetju, če mogoče ne izvajajo nečesa, kot bi morali; ali pa če določen politik počne nekaj, česar ne bi smel - tega pa ne boš izvedel.

"Poročam vam, da se novinarstvu v ZDA ne godi dobro. Pravzaprav je stanje kar strašljivo, in tudi vi v Sloveniji bi morali biti zaskrbljeni," je dejal Kobre, ko je bil pred kratkim v Sloveniji na predstavitvi dokumentarnega filma Skrajni rok brez kraja (Deadline Every Second).

Časopisi - tudi taki z dolgo tradicijo - zapirajo vrata, posebno pozornost fotografskega sveta pa je letos poleti vzbudila novica, da je Chicago Sun Times nenadoma odpustil popolnoma vse svoje zaposlene fotoporočevalce.

Tudi poročanje z drugih delov sveta peša, je bil kritičen Kobre, profesor novinarstva na univerzi v San Franciscu ter avtor knjige Photojournalism: The Professional's Approach, standardnega učbenika na večini univerz na temo poročevalstva.

Nekoč je imel Washington Post tuja dopisništva po Evropi, Južni Ameriki, Afriki itd. Danes nima niti enega novinarja zunaj meja ZDA. Tudi znana revija Time jih nima, in edino pravo ime z dopisništvi ostaja New York Times. "Vedno manj dobivate, pa čeprav se zdi, da dobivate več," je izjavil. Večina informacij tako pride iz nekaj tiskovnih agencij, ki se jih lahko prešteje na prste ene roke, to pa se potem le razširja po drugih medijih. "Vedno manj je oči, manj vpogleda, manj pravega raziskovanja," je bil kritičen Kobre.

"Koliko mislite, da ameriške televizije pokrivajo Afriko? Če bi se celina danes pogreznila v tla in končala pod morjem, mi še vedeli ne bi za to," je zatrdil.

Po njegovem mnenju je ena največjih nevarnosti tega položaja dejstvo, da ljudje dejansko ne vedo, kaj manjka. Ko pridejo domov in preverijo novice, vidijo, kar vidijo. Tisto, kar ni objavljeno, tisto, česar novinarji niso izvedeli, niso preverili in raziskali, tisto ne boli in v glavah ljudi ne obstaja, pa čeprav je pomembno, je dejal Kobre.

Osnovni razlog je po njegovih besedah ekonomski: dobro, raziskovalno novinarstvo je v praksi precej drago, mediji pa izgubljajo naročnike in oglaševalce. Deloma jih nadomeščajo družbena omrežja, vendar ta na žalost ne prispevajo veliko k raziskavi določenega vprašanja, temveč se pretežno uporabljajo kot orodje za razglašanje in odzvanjanje že znanega. "Imamo več mnenj in manj dejstev," je izpostavil.

"Zlata doba fotoporočevalstva"
Kobre trenutne razmere dojema kot zlato dobo fotoporočevalstva in najvznemirljivejši čas svoje kariere. Oprema je najboljša, zmožnosti pošiljanja fotografij in informacij so neprimerljive s preteklostjo. Obenem pa je to z ekonomskega vidika "absolutno najslabši čas v zgodovini".

Meni, da bo v prihodnosti ostalo nekaj močnih medijskih blagovnih znamk, ki bodo vplivne tudi na svetovni ravni (New York Times, Fox News), druge, lokalne, pa bodo začele propadati. S tem bosta medijska storitev in družbena funkcija okrnjeni, državljansko novinarstvo pa je po njegovem mnenju ne more nadomestiti. Potrebno je močno ime in organizacija z integriteto, je zatrdil.

Če recimo gledamo fotografije iz Sirije, ki jih pošilja Associated Press, vemo, kdo jih je posnel, kakšnim standardom sledi, kakšno medijsko prakso ima in kdo je odgovoren, je pojasnil s primerom. Veliko je tudi fotografij, za katere avtor ni jasno znan. Jih je posnel upornik? Vladni vojak? Kakšen je pri tem njegov namen, se je vprašal. Tega ne vemo.

Ključno pri tem pa ni toliko, kaj je dejansko nekdo ujel na fotografijo. Ne ve se, kaj je levo in desno od nje - "česar ne vidiš, za to pač ne veš, da zamujaš".

Nekaj odgovorov je podal tudi za MMC.

_______________________________
Kaj se dogaja z novinarstvom?
Novinarstvo je napadeno. Sicer ne morem govoriti za ves svet, ampak novinarstvo v ZDA je zdaj pod težkim, silovitim napadom. Celotni finančni temelji, na katerem je zgrajeno in ki so ga do zdaj peljali naprej, razpadajo. Izginjajo.

Govorite o izginjanju ali spreminjanju narave oglaševalskega denarja?
Govorim tudi o oglaševanju, a ne kot celoti. Gre predvsem za tiste male oglase, recimo na zadnjih straneh časopisov. Ti najbolj izginjajo.

Narava oglaševanja se spreminja praktično ves čas. Kdaj je nastopila tista prelomnica, ko se je vse spremenilo?
Zares dramatičen proces sprememb se je začel pred petimi leti. To je tudi čas, ko se je gospodarstvo sesulo, začenši z letom 2008, in istočasno se je začelo krčiti oglaševanje.

Ima kriza dejanski vpliv na splošno kakovost poročanja oz. izvajanja medijske funkcije v družbi? Se lahko v ZDA povprečen državljan, John Doe, kljub temu "napadu na novinarstvo" zvečer usede v fotelj, zagrabi ali daljinca ali računalnik ter dobi vse potrebne informacije, podane na precej objektiven način?
John Doe tako misli. Zdi se mu, da dobi vse, kar potrebuje - ker ne ve, kaj zamuja. In zdaj zamuja veliko. Da, še vedno lahko gleda TV in še vedno lahko išče informacije po medmrežju, ampak nekje tam zunaj, na terenu, je ostalo zelo malo novinarjev, ki raziskujejo in iščejo nove zgodbe.

Saj ni težava izvedeti, da je nekje izbruhnil velik požar ali pa kdo je zmagal na neki pomembni tekmi. Ampak če želiš vedeti, kaj se dogaja v določenem podjetju, če mogoče ne izvajajo nečesa, kot bi morali; ali pa če določen politik počne nekaj, česar ne bi smel - tega pa ne boš izvedel.

Torej poleg dejstva, da imajo mediji vse manj raziskovalnih novinarjev, ki bi ustvarjali nove in kakovostne zgodbe; mediji postajajo vedno občutljivejši za finančne pritiske. Če poročaš na "napačen" način, ti utegnejo oglaševalci in pokrovitelji odtegniti podporo.
Res je, vedno manj je zaposlenih, ki bi se ukvarjali z novinarstvom, zapušča ga tudi denar. Denar odhaja iz tiskanih medijev, obenem pa ne vstopa v spletne medije. Če si nekoč hotel nagovoriti javnost, si za to imel na voljo le nekaj poti. Lahko si poskusil s televizijo, s časopisom, z revijo ... Dandanes pa je toliko spletnih strani, da časopisov sploh ne potrebuješ več. Ne potrebuješ več novinarstva.

V mislih sem imel bolj možnost, da bolj kot postane medij finančno šibek, bolj postane ranljiv za morebitne gospodarske in politične pritiske.
Tega še nismo opazili. Razumem vaše razmišljanje in lahko si predstavljam ta proces, nimam pa oprijemljivih dokazov, da se to zares dogaja. V novinarstvu je zelo dolga tradicija, ki preprečuje takšne pojave. Denarja je manj, a videti je, da ljudje zaradi tega še niso začeli spreminjati in načenjati svojih standardov.

Kaj menite o dogajanju okoli vaše, ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA)? O celotni situaciji okoli njenega nadzora, prisluškovanja in njenih pritiskov na novinarje, ki so objavljali 'pricurljane dokumente'?
Zelo nevarno je, če lahko vlada izve vse o početju nekega posameznika. Na kakšen način bodo ti podatki zlorabljeni? Tega nikakor ne moreš vedeti. Tudi sam tega ne vem, vem pa, da se jih lahko zlorabi. Če pač vlada ve vse o tebi in če jim nisi všeč, lahko podatke uporabi na zelo ... negativne načine. Mislim, da je to izjemno nevarno, jezen sem in vznemirjen, ker NSA sledi ameriškim telefonskim klicem in ameriški elektronski pošti.

Obenem dvomim, da so s tem kaj velikega našli, niti na mednarodni ravni. Veliko denarja se zapravlja za zelo malo izkupička.

Drugi skrb vzbujajoč primer je novinar in aktivist Barret Brown. Na Twitterju je delil že objavljeno, tujo povezavo do kupa dokumentov, ki jih je kolektiv Anonymous pridobil z vdorom v zasebno varnostno podjetje, ki je sodelovalo z vlado. Poleg tega, da so dokumenti razkrili veliko o spornem delovanju vlade, je zdaj novinar Brown tisti, ki mora za dokumente odgovarjati na sodišču.
To je noro. Popolnoma noro. Medmrežje je pot podatkov od točke A do točke B. Kako lahko za to oseba odgovarja? Nisem prepričan, da bo ta proces dolgoročno obstal. Jaz v njem pač ne najdem smisla. Ampak hej - nisem odvetnik [smeh].

Še do pred kratkim smo od daleč opazovali, kako svoje državljane na spletu nadzirajo na Kitajskem, kako spletna cenzura poteka v Rusiji, Zimbabveju. To se je dogajalo v državah v razvoju ali pa t. i. državah tretjega sveta. Vsaj zdelo se nam je, da to ni del našega sveta. Ta predstava se z razkritji WikiLeaksa in Snowdna počasi razblinja. Lahko rečemo, da je zaradi tega prihodnost spletnih medijev in novinarstva temnejša?
Ne zaradi tega. Res mislim, da široke cenzure še ni. Še več, po mojem mnenju je ravno splet cenzuro skorajda popolnoma onemogočil. Takšne množice ne moreš zaustaviti. Če je medmrežje človeštvu prineslo kaj resnično dobrega, je prineslo to, da sicer lahko poskušaš utišati enega posameznika, ne moreš pa utišati množice. Informacija bo ušla, prišla bo v javnost. Ko enkrat zajadra v tok, je ni vlade, ki bi jo lahko zaustavila.

Ko je informacija enkrat na medmrežju, ni več v državi in je posamezna država ne more več nadzorovati. Pa naj bo to celotna Evropa. Za skoraj vsak poskus utišanja in blokiranja informacije se najde obvod. Zato je medmrežje edinstveno in zato vidim prihodnost povsem drugače kot vi.

Delovna mesta v medijih se krčijo, mediji ugašajo. Sicer prihajajo novi, a smernice kažejo navzdol. Kljub temu pravite, da ima novinarstvo devet življenj.
Fotoporočevalstvo.

Navadno novinarstvo jih nima?
Ne vem. Morda je pes in ima le eno [smeh]. Za fotoporočevalstvo neprestano ponavljajo, da bo izginilo. Da ga ne bo več. Pa se kot mačka, ki jo vržete navzdol, vedno znova vrača.

Še vedno stavite na video in vizualne medije?
Zanimivo, da ste me to vprašali. Zadnje čase vedno več tuhtam o tem in vedno manj sem prepričan o tem. Izdal sem novo knjigo o videoporočevalstvu in aplikacijo za pametne telefone, ki jih spremeni v polprofesionalne videokamere [pokaže svoj pametni telefon], kar pomeni, da sem svojo stavo na video še podvojil. Nisem pa več ravno prepričan, kakšna bo prihodnost videoporočevalstva.

Sklicevali ste se na raziskavo podjetja Cisco System, da bo video kmalu predstavljal več kot 90 odstotkov vsega prometa na medmrežju.
Res je, ampak dvomim, da bodo to novice. Večina bo zabavnih vsebin: filmov, nadaljevank, televizije na splošno. Ljudje bodo naokoli razpošiljali posnetke svojih otrok in podobno. Videonovice? Nimam kristalne krogle. Bomo videli.

Pripravljate nov dokumentarni film? Če ga, na kakšno temo?
Pri snemanju prejšnjega dokumentarca sem neizmerno užival in nadvse rad bi posnel še enega. Nisem pa še pripravljen razkriti teme. Medtem pa pripravljam novo izdajo svojega učbenika za fotoporočevalce, raziskujem, iščem ...

Novinarstvo je poklicna radovednost.
Da, in krila radovednosti me nosijo naprej. Naslednja postaja je velik festival dokumentarnega filma. Novinarstvu trenutno trda prede, a v prihodnost gremo z optimizmom.















"Vedno manj dobivate, pa čeprav se zdi, da dobivate več. Isto velja za splet, kjer kroži vse več fotografij in informacij. A večina izhaja iz enih in istih organizacij, peščice tiskovnih agencij. Iste vsebine odzvanjajo povsod. Vse manj je oči, vse manj je vpogleda in vse manj pravega raziskovanja.

Kenneth Kobre

Čudovita stran fotografije je v tem, da lahko z enim samim posnetkom povzame celoten, zapleten dogodek. Video je bolj problematičen. Medtem ko lahko povprečen uporabnik naredi dobro fotografijo, je precej manj verjetno, da bo povprečen uporabnik videa povedal dobro zgodbo z videoposnetkom. To zadnje zahteva neprimerno več časa in truda. Ljudje vključijo snemalnik, nekaj posnamejo in ga spet ugasnejo. Izkupiček je lahko dober, ko se recimo v Egiptu - ali pa v Ljubljani - zgodijo demonstracije. Ampak s tem ljudje ne povedo veliko. Vse, kar dobiš, je videoizsek, ki ne pojasni ničesar drugega kot to, da se je nekaj zgodilo. Policija je storila to in to.

Kobre o prihodnosti videa

V novinarstvu obstaja zelo dolga tradicija, ki preprečuje takšne pojave. Denarja je manj, a videti je, da ljudje zaradi tega še niso začeli spreminjati in načenjati svojih standardov.

Kljub najedanju temeljev novinarstva Kobre še vedno verjame v ceh, da na podlagi tradicije, ustaljenih vrednot in praks ne bo podlegel pritiskom iz politike in gospodarstva

Zdi se mu, da dobi vse, kar potrebuje - ker ne ve, kaj zamuja. In zdaj zamuja veliko. Da, še vedno lahko gleda TV in še vedno lahko išče informacije po medmrežju, ampak nekje tam zunaj, na terenu, je ostalo zelo malo novinarjev, ki raziskujejo in iščejo nove zgodbe.

Saj ni težava izvedeti, da je nekje izbruhnil velik požar ali pa kdo je zmagal na neki pomembni tekmi. Ampak če želiš vedeti, kaj se dogaja v določenem podjetju, če mogoče ne izvajajo nečesa, kot bi morali; ali pa če določen politik počne nekaj, česar ne bi smel - tega pa ne boš izvedel.