Gregor Jazbec se je v vojski zaposlil leta 1998 in od leta 2003 sistematično preučuje in zbira primere delovanja enot in vodenja v boju. Foto: Osebni arhiv

General Eisenhower je vojno opisal kot čas, v katerem se pobijajo ljudje, ki se med seboj ne poznajo, na ukaz tistih, ki se med seboj dobro poznajo, a se pustijo pri miru. Bo držalo.

Na naslovnici knjige vojna je upodobljena preluknjana čelada nemškega vojaka, padlega v prvi svetovni vojni.

Orožje ni na svetu zaradi estetskih vzgibov, ampak je narejeno zato, da trga, seka, razstreljuje in zažiga drugo človeško bitje. In tako je videti boj. Mesarija.

'Avtor te knjige je eden redkih, če ne celo edini v Sloveniji, ki je razgrnil vzroke, cilje in posledice bojevanja in vojne. Tisti, ki napisanega v tej knjigi ne razume, ne razume, kaj je bojevanje, kaj vojna in kaj vojak.' To je o vojni zapisal polkovnik Srečko Lisjak. Foto: Avtor/Facebook

Človeku, ki je ubijal, zrl smrti v oči, živel v pomanjkanju in upanju, da bo iz vojne sploh prišel v enem kosu, se obrača želodec ob razburjanju kakšne sosede, ki je "zgrožena, ker avtobus zamuja 10 minut".

Jazbec je v ZDA opravil tečaj bojnega stresa. Foto: Avtor/Facebook

Avanturizem in "možatost" z leti vojaščine upada, vse bolj postaja impregniran z občutkom, da je v stroju, ki mu za človeka ni veliko mar.

Knjigo v teh tednih predstavlja po vsej Sloveniji. Foto: Avtor/Facebook
Kaj je pravi pogum? Foto: Reuters

Naša miselnost ni ameriška. Ta temelji na pojmu drznih ljudi, ki se upajo postaviti zase, premagati nasprotnika in iziti kot zmagovalec; bodisi v vojni, bodisi v življenju ali v poslu. Slovenec ni prerastel okvirjev malega kmečkega človeka, ki tlačani pod gospodarjem, kdor koli že to je – in teh je bilo skozi zgodovino cela vrsta.

Številni ameriški vojaki so se domov vrnili s hudimi travmami. Foto: Reuters

Pojem vojnega junaka je relativen. Za junaka se – in to ne glede na narodnost ali zgodovinsko obdobje - označuje tistega, ki ga vladajoča struktura označuje kot človeka, ki je dal v vojni pomemben prispevek k ideji, ki jo ta struktura zagovarja. To je lahko borec ali pa politik, ki je bil ob pravem času na pravem mestu. Problem nastane, ko se vladajoča struktura spremeni, ko v ospredje stopi nova ideologija. Takrat so heroji prejšnjega obdobja odvrženi na smetišče zgodovine, skupaj z njihovimi ideali vred.

Vojna ni računalniška igrica, opozarja Jazbec. Foto: Reuters
V vojni človeška življenja naglo izgubijo vrednost. Foto: Reuters

Brez dvoma se mi je med ukvarjanjem s to tematiko vojna zagabila. Pa sem bil militarist. Vendar sem ugotovil, da je iluzorno pričakovati, da vojn ne bo več. Človek ima v sebi vrojeno nasilje, agresijo, ki ob pravih pogojih – bodisi, da je ogrožen, bodisi zmanipuliran – izbruhne na plan.

Je moč, da obvladaš strah. Je pa tudi moč, da se postaviš za pravo stvar in sprejmeš posledice. Kaj pa je prava stvar, pa je konec koncev stvar okusa .

O pogumu
Vojakom lahko urjenja pomagajo zgolj toliko, da udarec na bojišču ni pretrd. Foto: Reuters

Javnost ve o vojni toliko in isto, kar jim dozirajo mediji. Ti jim jo predstavljajo shizofreno – po eni strani jo glorificirajo in romantizirajo v obliki bojevniških filmov, po drugi strani - vendar veliko redkeje - predstavljajo njeno grozljivost.

Jazbec, psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu, je pred kratkim izdal knjigo Vojna, v kateri razgali pravi obraz vojne in psihične posledice, ki jih nosijo udeleženci. Knjiga osvetli doživljanje vojne skozi oči vojakov in je pretresljiv testament grozot in naporov, ki jih v vojni doživlja človek.

Knjiga Vojna je izšla v samozaložbi in jo tudi prodaja avtor sam. Kdor želi, lahko knjigo naroči pri Gregorju Jazbecu na naslovu: gregajazbec@yahoo.com.

V času, ko se v Siriji vrstijo pokoli, Afganistan je še vedno nemiren, vojaški napad na Iran še ni izključen, iz ZDA pa prihajajo poročila o hudem posttravmatskem sindromu vojakov, je intervju z avtorjem Vojne še kako pomemben.
Na kratko, kakšen je torej pravi obraz vojne?
Grd. Če uporabim primero – oder je privlačen, z iluzijami o hrabrih bojevnikih in velikih zmagah. Za zaveso pa je mesoreznica, ki jo upravljajo veliki fantje in v katero na eni strani vstopajo ljudje "z zastavami in harmoniko", ven pa prihajajo psihične razvaline, pohabljeni in mrtvi. General Eisenhower je vojno opisal kot čas, v katerem se pobijajo ljudje, ki se med seboj ne poznajo, na ukaz tistih, ki se med seboj dobro poznajo, a se pustijo pri miru. Bo držalo. Vojske imajo sicer širok spekter nalog, a njihov ultimativni preizkus je delovanje v kaosu vojne. Takrat postanejo stvari zelo enostavne. V njej imajo nalogo, da nasprotnika čim bolj učinkovito prestrašijo in, navsezadnje, pobijejo. Za to se vojaka pripravlja in to je, v končni fazi, njegovo delo.
Ta posel nima romantike, je zelo brutalen. Orožje ni na svetu zaradi estetskih vzgibov, ampak je narejeno zato, da trga, seka, razstreljuje in zažiga drugo človeško bitje. In tako je videti boj. Mesarija. Če gledamo s stališča udeležencev, je vojna čas, ko se razum raztaplja in na plan prihajajo močna čustva – jeze, sovraštva, strahu. Vojak hitro preklopi na prvinsko funkcioniranje – nagon po preživetju prevlada nad vso civilizacijsko fasado in "humanizmom". Na koncu šteje le še lastno preživetje in za to so pripravljeni storiti vse. Če vojak v vojno ni pregloboko osebno vpleten, ne čuti globokega sovraštva in ne ubija z veseljem. Nasprotnika ubija samo zato, ker mu je tako ukazano, in zato, da ne bo od njegove roke ubit sam. Dlje, ko traja vojna, manj je iluzij in večja je želja, da se zadeva konča, da se vrne domov in zaživi normalno življenje, v miru. Če ga lahko. In če sploh preživi.
Za svojo knjigo ste opravili pogovore z vrsto vojnih veteranov - od tistih, ki so se borili v drugi svetovni vojni, tistih, ki so se borili v vojni za osamosvojitev Slovenije, do tistih, ki so bili na bojiščih v Iraku in Afganistanu. Kaj jim je skupnega? Se da izpostaviti neko komponento, ki je opazna pri vseh?
Raziskava je trajala deset let in imel sem možnost opraviti okrog 120 intervjujev z veterani iz Slovenije, Hrvaške, Bosne, ZDA, Velike Britanije, Nemčije in Izraela. Čeprav obstajajo posebnosti, obstaja skupna rdeča nit. V vojno so odšli naivni, v njej so se krepko postarali in pečat nosijo še zdaj. Več kot so videli krvi, ran in smrti, težje je breme in težje sploh govorijo o njej. "Pred vojno sem si celo želel, da bi do nje prišlo, da bi mi malo žvižgalo okrog glave, da bi se potem lahko hvalil pred dekleti," se je izrazil eden od veteranov, ki se je bojeval v eni bližnjih balkanskih vojn, "ko sem jo pa doživel, pa tudi razmišljati nočem več o tem. Nikoli več nobene vojne."
Tisti, ki so jo doživeli, so izgubili iluzije o filmski romantiki bojevništva. Nekateri sicer gojijo sovraštvo še desetletja po koncu bojev, spet drugi so ponosni, da so dali svoj delež k zmagi, vendar nisem srečal niti enega, ki bi si vojne želel še enkrat, in niti enega, ki ne bi priznal, da ga je bilo v boju pošteno strah. Večina se trudi vojno pozabiti čim prej. Vendar vsem ne uspe. Drsijo v alkoholizem, depresije in preostale psihične motnje. "Kakšen Bog," se je izrazil eden izmed Slovencev, ki se je boril kot nemški interniranec na ruski fronti, "če bi obstajal, ne bi dopuščal takšnih svinjarij. Najboljši ljudje so umirali, svinje so ostajale." Pogost je občutek, da so bili izkoriščeni in nato odvrženi na obrobje družbe. Da je na njihovem žrtvovanju prosperiral nekdo drug. Omenjeni veteran z ruske fronte je zanje našel svoj izraz.
Iz ZDA prihajajo poročila, kako je vse več posttravmatskega sindroma, kako je v vojski vse več psihičnih motene, raste tudi raba najrazličnejših psihotropnih sredstev. Kako vi gledate na to?
Kdo si pa želi umreti, umirati v mukah ali živeti kot pohabljenec? To so strahovi, s katerimi se spopada vojak na bojišču, in večja kot je verjetnost, da bo do tega prišlo, več je možnosti, da mu bodo popustili živci. Vojak se s tem spopada na različne načine. Običajno ne želi o tem niti razmišljati, živi v ignoranci ali vdanosti v usodo, strahove potiska v podzavest; miri se tudi z alkoholom, drogami, prostitutkami, upanjem na vrnitev v svet, "kjer bo vse ok.". Enkrat pa pride čas, ko se vrne v naš svet, ki mu je še vse prehitro tuj, z našimi problemi, ki so mu banalni in napihnjeni. Človeku, ki je ubijal, zrl smrti v oči, živel v pomanjkanju in upanju, da bo iz vojne sploh prišel v enem kosu, se obrača želodec ob razburjanju kakšne sosede, ki je "zgrožena, ker avtobus zamuja deset minut".
Ob pomanjkanju mehanizmov, s katerimi je strahove tlačil v podzavest v vojni, ob občutku brezupa, ob osamljenosti, pomanjkanju podpore in ignoranci scivilne družbe je samo vprašanje časa, kdaj bodo motnje izbruhnile na plan. Vojske so iskale – in našle – serijo mehanizmov, kako zmanjšati občutek groze v kaosu vojne. To so selekcija, učinkovita priprava, urjenje v čim bolj realističnih razmerah, močno in zdravo vodenje, koheziven kolektiv in zagotavljanje podpore pri civilnem prebivalstvu. Manj kot je teh dejavnikov, večje psihične razvaline bodo vojaki.
PTSM ni nov pojav. Da vojaki nosijo brazgotine še po koncu vojne, so prvi opazili Rusi po koncu druge vojne, vendar izkušenj niso delili z javnostjo. To so storili Američani v vietnamski vojni, t. i. vietnamski sindrom je pozneje prerastel v uradno psihiatrično motnjo. Na pojav PTSM je treba gledati kritično. Prav verjetno je bil pereč problem že prej, vendar so veterani trpeli v samoti; njihove brazgotine niso zanimale nikogar. No, zdaj vsaj medije. Pa še za njih nisem prepričan, če se ob tem zgolj ne naslajajo. Tudi pri številkah o stopnji PTSM med vojaki je treba biti previden, ker so močno odvisne od meril, po katerem se vojaka označi za obolelega. Ameriška vojska je v zadnjem desetletju že spreminjala definicijo PTSM in s tem zožila obseg uradnih bolnikov, vendar tudi pod temi pogoji število še kar raste. Porast je popolnoma logičen. Če si leto in pol v Iraku, pol leta doma in leto v Afganistanu in te cikluse ponavljaš leta, so psihične poškodbe neizogibne. Američani so se trdo bojevali, predaha je bilo premalo in posledice so tu. Tudi sam sem imel priložnost spoznati veterane s PTSM-jem. Izkušnja je žalostna, trpijo, a največkrat nočejo povedati nikomur. Tudi med nami v Sloveniji so.
S čim vse se vojak na bojišču dejansko spopada? Kaj mu preti?
Mislim, da je odgovor razbrati že iz zgornjih opisov. Res pa je, da so bojišča različna in nimajo vsi iste izkušnje. Veliko je odvisno od gole sreče. Nekdo bo udeležen v hudih spopadih, ki jim ni konca, spet nekdo drug je v celotni vojni doživel nekaj manjših, medtem ko nekdo – in ti so največji srečneži - bližinskega boja sploh ni doživel. Pogosto gre za obdobja dolgčasa, ki ga prekinjajo spopadi. V spopadih ni veliko časa za filozofiranje; v časih zatišja pa se vojak ukvarja predvsem s samim sabo in si poskuša zapolniti čas. Življenje je takrat zelo banalno – kaj bo jedel in kdaj, kako bo prišel do alkohola ali žensk, šteje dneve do konca svoje "ture", piše pisma, malo negoduje nad enoličnostjo hrane, malo ga jezijo navade in razvade sovojaka, s katerim si deli šotor ali bivalni objekt, malodane univerzalna pa sta cinizem in nezadovoljstvo z nadrejenimi poveljstvi in enotami v zaledju. Po mnenju vojakov na bojišču so »oni zadaj« lenuhi, strahopetci in pozerji. Američani so jih označili kot rear echelon motherfuckers, Nemci kot etappenschweine in tudi moji sogovorniki niso bili v vzdevkih nič manj barviti.
O vojakih imamo najrazličnejše stereotipe, vnaprej zgrajene predstave, predsodke ... je katera izmed negativnih predstav morda kljub vsemu utemeljena?
Vojak je prav tako človek kot jaz in vi. Razlika je zgolj v tem, da je v profesionalnih vojskah vojak sprejel – no, vsaj naj bi - zavestno odločitev, da bo v primeru vojne zastavil lastno življenje, in se na to tudi pripravlja. Avanturizem in "možatost" z leti vojaščine upada, vse bolj postaja impregniran z občutkom, da je v stroju, ki mu za človeka ni veliko mar. Sčasoma ga vojaška kultura posrka. Zanjo sta značilna cinizem in vdanost v usodo, v odločitve nadrejenih. In takšni postajajo tudi profesionalci. Vojne pa ga naredijo še brutalnejšega ali pa pohabljenega, o čemer sva že govorila. Potem ni čudno, da ga začnejo civilisti gledati skozi perspektivo stereotipov.
V ljudskih vojskah, torej tistih, ki vojake novačijo z obveznim naborom, je zadeva malo drugačna. Tam, razen če pride do vojne in so iztrgani od lastnih domov, vojaška kultura nima tako velikega vpliva na klesanje njihove osebnosti. So bolj "civilizirani" in nemalokdaj vidijo služenje kot dobro obdobje, v katerem so odrasli, se naučili malo discipline, spoznali zanimive ljudi in si nabrali kopico anekdot, ki jih potem še desetletja razlagajo znancem. Takšni so bili naši starši, ki so služili v JLA. Za njih stereotipi zagotovo veljajo manj.

Če v ZDA gledajo na vojake kot na narodne heroje, v Sloveniji do njih gojimo precej manj domoljubne občutke. Gre razlog za to iskati v miselnosti naroda ali v čem drugem?
Naša miselnost ni ameriška. Ta temelji na pojmu drznih ljudi, ki se upajo postaviti zase, premagati nasprotnika in iziti kot zmagovalec; bodisi v vojni, bodisi v življenju ali v poslu. Slovenec ni prerastel okvirjev malega kmečkega človeka, ki tlačani pod gospodarjem, kdorkoli že to je – in teh je bilo skozi zgodovino cela vrsta. Zna sicer poskrbeti za svoje bližnje, zna biti uslužen gospodarjem in jim dobro služiti, a je obenem zavisten vsakomur, ki ima večji grunt, in želi, da mu crkne krava. In če nimamo tujega gospodarja, ki nas, paradoksalno, združuje, potem pa pač zdraharimo med seboj. Pod takšnimi pogoji bi o nacionalni zavesti, domoljubju, povzdigovanju lastnih dosežkov in ljudi, ki jim je uspelo, težko govorili.
So pa izjeme. V določenih obdobjih je narod oživel. Leto 1991 nas je združilo proti skupnemu nasprotniku, in trdim, da so bili domoljubni občutki v tistem času močni. Tudi veterani so bili ponosni na svoj prispevek. Zdaj so drugi časi, vojne, hvalabogu, ni in tudi domoljubni občutki so zopet potisnjeni v ozadje. Kakor tudi ljudje, ki so takrat zastavili svoja življenja. Pojem vojnega junaka je relativen. Za junaka se – in to ne glede na narodnost ali zgodovinsko obdobje - označuje tistega, ki ga vladajoča struktura označuje kot človeka, ki je dal v vojni pomemben prispevek k ideji, ki jo ta struktura zagovarja. To je lahko borec ali pa politik, ki je bil ob pravem času na pravem mestu.
Problem nastane, ko se vladajoča struktura spremeni, ko v ospredje stopi nova ideologija. Takrat so heroji prejšnjega obdobja odvrženi na smetišče zgodovine, skupaj z njihovimi ideali vred. Včasih gredo stvari tako daleč, da se iz junaka spremeni v zločinca. Tudi Slovenci smo po drugi svetovni vojni imeli svoje vojne junake in vso ikonografijo, ki spada zraven. Mislim, da je njihovo povzdigovanje šlo ravno tako daleč kot v ZDA. Vendar je komunizem padel in kaj se je zgodilo s partizani, njihovo idejo in njihovimi junaki, ocenite sami.
Vi osebno verjamete v vojno? Kaj pa v pacifizem?
Dobro vprašanje. Brez dvoma se mi je med ukvarjanjem s to tematiko vojna zagabila. Pa sem bil militarist. Vendar sem ugotovil, da je iluzorno pričakovati, da vojn ne bo več. Človek ima v sebi vrojeno nasilje, agresijo, ki ob pravih pogojih – bodisi, da je ogrožen, bodisi zmanipuliran – izbruhne na plan. Te agresije iz nas ne moremo izbrisati, je, paradoksalno, tudi eno od sredstev obstoja in napredka človeštva. Mogoče bo z jedrskim orožjem tudi naš grob, ampak to je že druga tema. Tako so vojne bile, so in bodo, in tukaj ne moremo nič. Lahko se – kot civilisti – zgolj zavedamo, kako hitro postanemo nasilni in brezumni, ko nas stisnejo v kot ali prepričajo, da je vojna potrebna in s tem zavedanjem smo lahko tudi malce manj zagreti za drvenje vanjo. S tem lahko njeno možnost vsaj malo zmanjšamo.
Vojak pa se mora zavedati, da je njegovo poslanstvo, da izvaja ali sprejema nasilje, ko ga za to pokličejo. In če že vojn ne moremo preprečiti, lahko jaz kot vojaški psiholog naredim zgolj to, da vojake na to poslanstvo čim bolje pripravim. Da vedo, kakšen je pravi obraz vojne in se nanjo čim bolje pripravijo. Da se učijo iz izkušenj ljudi, ki so jo že doživeli in s tem zmanjšamo možnost, da bi pretrdo prileteli na realna tla. S treznim pogledom na vojno bo manj po nepotrebnem prelite krvi in manj zlomljenih živcev. Mirovništvo je v tem svetu, ki ga trgajo interesi velikih fantov, iluzija. Je nekako tako, kot če bi v svoji hiši ustanovil center za nenasilje in pričakoval, da bo nenasilna postala tudi vsa tvoja okolica.
Enkrat bo prišel zadrogiran prestopnik, ti vdrl v hišo in te z enim udarcem pobil na tla, te posilil in na koncu še pokradel stanovanje. Takrat ti goreča želja po miru ne bo prav nič v pomoč. Zato države vojsko potrebujejo, so njene mišice. Da ne bi zamikalo kakšno drugo, da bi ti vdirala v stanovanje. Res pa je, da države nimajo vojske samo za vzdrževanje ravnovesja, imajo jih tudi za ekspanzivne namene. Takrat pa so res vir novega zla, kajti nasilje vedno rojeva novo nasilje.

Kako bi definirali pravi pogum - v vojaškem smislu?
Je moč, da obvladaš strah. Je pa tudi moč, da se postaviš za pravo stvar in sprejmeš posledice. Kaj pa je prava stvar, pa je konec koncev stvar okusa.
Obstaja recept, kako lahko iz vojne kot vojak pridete nezaznamovani?
Da. Da vanjo sploh ne greš, ali če že greš, da si čim dlje od pokanja. Cinizem na stran - vojna žal ljudi ne pusti enakih, kot so bili. Vsakega spremeni.
Kakšen tip človeka se bo najhitreje zlomil?
Odgovora na to ni. Veterani priznavajo, da enostavno ne veš, kdo bo pritisk prvega boja zdržal in kdo ne. Da se je še njim samim oddahnilo, ko so videli, da je le šlo. Je pa včasih slišati oceno, da so se lomili tisti, za katere so si najmanj mislili – samozavestni, avtoritativni, bojevniško naravnani ramboti. Vendar tudi tu ni pravila, niso popustili vsi. Mislim, da je večji kritični element nepripravljenost na brutalnost vojne. Verjetnost zloma je manjša z večanjem psihične in fizične odpornosti, kohezijo in moralo. Pomemben dejavnik so izkušnje iz bojev. Posebej kritični so prvi boji, ko se vojak prvič sreča z bližino in možnostjo nasilne smrti. Takrat maske padejo, in človek je to, kar je. Kasneje je napovedovanje že lažje, ker se enota loči med ljudmi, ki pritiske zdržijo dobro, onimi, ki v boju sicer sodelujejo, vendar ne ravno prostovoljno, ter tistimi, ki želijo smrtni nevarnosti ubežati. Vendar ni kritičen zgolj prvi boj. Človek ga lahko zdrži, pa ga bo sesul kakšen od naslednjih. Spet smo pri stanju v enoti, vodenju, medsebojni podpori, srditosti boja, verjetju v cilj boja. In nazadnje, pri vplivu utrujenosti in izčrpanosti.
V ameriški vojski skušajo psihološko "kolateralno škodo" vojn čim bolj pomesti pod preprogo. Vi ste jo razgrnili v vsej svoji mračni razsežnosti. Kakšni so bili odzivi? Tako z vojaške kot s civilne strani.
Odzivi vojske so dobri in spodbudni. Veseli me, da so okrog mene poveljniki, ki knjigo sprejemajo zrelo, profesionalno, se učijo iz izkušenj in napak drugih in v njej iščejo nauke za izboljšanje delovanja vojske. Tudi sam sem prepričan, da je knjiga prispevek k boljši pripravi vojaka na kaos vojne. S civilisti je drugače. Njim je knjiga pretresljiva, strašljiva. To je kaj lahko razumeti. Smrt, umiranje in nasilje so v družbi odrinjeni na stran. Nekako tako kot revščina, umirajoči za rakom, žrtve prometnih nesreč. O tem ljudje ne razmišljajo radi in zavestno ali podzavestno upajo, da se ne bo to zgodilo njim. Vse dotlej, dokler niso sami ukleščeni v avtomobil ali na onkološkem oddelku. Takrat jih realnost - in zavest o lastni umrljivosti - trešči v glavo. Upam, da jih ne bo treščila tudi vojna.

Česa javnost ne ve o posledicah vojne, pa bi morala? Kaj vlade in vojska raje zamolčijo?
Javnost ve o vojni toliko in isto, kar jim dozirajo mediji. Ti jim jo predstavljajo shizofreno – po eni strani jo glorificirajo in romantizirajo v obliki bojevniških filmov, po drugi strani - vendar veliko redkeje - predstavljajo njeno grozljivost. Vendar še takrat ne zato, da bi ljudi odvrnile od nje, temveč zato, ker se kri, trpljenje in smrt prodajajo. Ljudje morajo vedeti, kaj je pravi obraz vojne, pa naj bo še tako težko pogledati resnici v obraz. Ko ga bodo spoznali, bodo dojeli nevarnost bojevniške retorike, nevarnosti stereotipov, podpihovanja ksenofobije in sovraštva do drugače mislečih, nevarnosti nasilnih filmov, oddaj in videoiger. S tem dojetjem bodo manj slepo drveli v prepad vojne, iz katerega bodo izšli kot zmagovalci zgolj njeni dirigenti. Nauk moje knjige je, če človek le najde moč, da jo prebere do konca, izrazito človekoljuben. Spoštujmo mir in ne glorificirajmo vojne, še prehitro nas lahko doleti.
Psihologija igra v vsakem spopadu veliko vlogo, na psihologijo polagajo navsezadnje veliko pozornosti že med urjenjem vojakov. Lahko podate kak primer, kako se med vojno lahko igra s človekovo (sovražnikovo) psiho?
Psihologija je pravzaprav vse. S psihološkimi prijemi se človeka pripravi, da postane pripravljen zastaviti svoje zdravje in življenje za nekoga drugega, z istimi prijemi se ga zadržuje na bojišču in s psihologijo se ga zdravi po koncu bojev. Vojaška psihologija je dvorezen, a zelo močan meč. Prav tako ni nobena skrivnost, da igra propaganda veliko vlogo v mobilizaciji množic. Spoznanja, kako, segajo vse do francoske revolucije, v praksi pa so jih izpilili Britanci in Nemci, tako med prvo kot drugo svetovno vojno.
Principi so preprosti. Preko medijev ljudi strašiti, da so ogroženi, in ko je ljudi strah, se začenjajo stiskati pod perut velike vodje, kdor koli že to je. Nato sledi brenkanje na domovinska čustva, večanje strahu pred "zlom" na drugi strani meje, ki da ogroža naš dom, nato eliminacija tistih, ki so igro spregledali (če iz države ne zbežijo sami), in nato, ko so čustva razgreta, je narod pripravljen. O tem je že vse napisano tako v učbenikih socialne psihologije kot delih velikih mojstrov propagande. Samo preprosteje sem povedal.

General Eisenhower je vojno opisal kot čas, v katerem se pobijajo ljudje, ki se med seboj ne poznajo, na ukaz tistih, ki se med seboj dobro poznajo, a se pustijo pri miru. Bo držalo.

Orožje ni na svetu zaradi estetskih vzgibov, ampak je narejeno zato, da trga, seka, razstreljuje in zažiga drugo človeško bitje. In tako je videti boj. Mesarija.

Človeku, ki je ubijal, zrl smrti v oči, živel v pomanjkanju in upanju, da bo iz vojne sploh prišel v enem kosu, se obrača želodec ob razburjanju kakšne sosede, ki je "zgrožena, ker avtobus zamuja 10 minut".

Avanturizem in "možatost" z leti vojaščine upada, vse bolj postaja impregniran z občutkom, da je v stroju, ki mu za človeka ni veliko mar.

Naša miselnost ni ameriška. Ta temelji na pojmu drznih ljudi, ki se upajo postaviti zase, premagati nasprotnika in iziti kot zmagovalec; bodisi v vojni, bodisi v življenju ali v poslu. Slovenec ni prerastel okvirjev malega kmečkega človeka, ki tlačani pod gospodarjem, kdor koli že to je – in teh je bilo skozi zgodovino cela vrsta.

Pojem vojnega junaka je relativen. Za junaka se – in to ne glede na narodnost ali zgodovinsko obdobje - označuje tistega, ki ga vladajoča struktura označuje kot človeka, ki je dal v vojni pomemben prispevek k ideji, ki jo ta struktura zagovarja. To je lahko borec ali pa politik, ki je bil ob pravem času na pravem mestu. Problem nastane, ko se vladajoča struktura spremeni, ko v ospredje stopi nova ideologija. Takrat so heroji prejšnjega obdobja odvrženi na smetišče zgodovine, skupaj z njihovimi ideali vred.

Brez dvoma se mi je med ukvarjanjem s to tematiko vojna zagabila. Pa sem bil militarist. Vendar sem ugotovil, da je iluzorno pričakovati, da vojn ne bo več. Človek ima v sebi vrojeno nasilje, agresijo, ki ob pravih pogojih – bodisi, da je ogrožen, bodisi zmanipuliran – izbruhne na plan.

Je moč, da obvladaš strah. Je pa tudi moč, da se postaviš za pravo stvar in sprejmeš posledice. Kaj pa je prava stvar, pa je konec koncev stvar okusa .

O pogumu

Javnost ve o vojni toliko in isto, kar jim dozirajo mediji. Ti jim jo predstavljajo shizofreno – po eni strani jo glorificirajo in romantizirajo v obliki bojevniških filmov, po drugi strani - vendar veliko redkeje - predstavljajo njeno grozljivost.