Prerivanje fotografa Associated Pressa in policije med protesti v Salt Lake Cityju. Foto: AP
Prerivanje fotografa Associated Pressa in policije med protesti v Salt Lake Cityju. Foto: AP

Prav primer temnopoltega CNN-ovega novinarja Omarja Jimeneza je verjetno dvignil največ prahu. Jimenez je v petek v kamero poročal o dogajanju, za njim je gorela trgovina, nato pa so se mu približali policisti, od nog do glave oblečeni v zaščitno opremo, mu vklenili roke na hrbet in dejali: "Aretirani ste." Čeprav je večkrat pokazal novinarsko značko in upošteval vsa njihova navodila. Vse skupaj je bilo šest minut mogoče spremljati v živo prek malih zaslonov.

To je bil le začetek težkih dni za novinarje, ki spremljajo proteste. Ljudi je na ulice pognala smrt Georgea Floyda, ki je umrl, potem ko je med aretacijo skoraj devet minut na njegovem vratu klečal policist. Števec US Press Freedom Tracker je od prejšnjega tedna naštel celo več kot sto napadov ali aretacij novinarjev ali članov novinarskih ekip, ki so se javljale s protestov v več mestih po državi. Števec toliko primerov običajno pokaže v vsem letu, piše Financial Times.

"Umaknite kolena z naših vratov"; napovedana tožba zaradi nasilja nad protestniki

Napadi na novinarje med nemiri niso bili omejeni le na Minneapolis, posamezni incidenti so se zgodili tudi v Washingtonu, Louisvillu, Las Vegasu, New Yorku, Los Angelesu, Chicagu, Pittsburghu, Denverju. Pa tudi drugod. Najhuje je bilo prejšnji petek, ko so novinarji, fotografi in snemalci s terena poročali o več kot desetih fizičnih oviranjih njihovega dela. V Las Vegasu so na primer aretirali dva fotografa, novinar MSNBC-ja pa je bil v Minneapolisu v nogo ustreljen z gumijastim nabojem, ki ga je izstrelil policist.

Fotografinja oslepela

Močno je odmeval primer fotografinje, ki je oslepela na levo oko, potem ko je policija izgrede skušala pomiriti z gumijastimi naboji, plinskim razpršilcem in solzivcem. Novinar Vice Newsa je več kot desetkrat zakričal, da je pripadnik sedme sile, ko so v Minneapolisu policisti skočili iz kombija in skušali razgnati množico. "Me ne briga," je dejal policist in novinarju ukazal, da leže na tla, nato pa ga je zajel oblak solzivca. Tudi to je v živo prenašala kamera.

"Dialog" kamermana AP-ja in policista med protesti v New Yorku. Foto: AP

"Najbolj nora noč"

Tudi drugi novinarji so dejali, da so večkrat opozorili, da so na protestih po službeni dolžnosti in kazali svoje akreditacije, a policistom ni bilo mar. Več novinarjev in fotografov so zadeli gumijasti naboji. "Zadet sem, zadet!" je tako kričal Reutersov snemalec. Na varnem niso bili niti v avtomobilih, piše CNN in navaja primer novinarja časopisa Minneapolis Star Tribune, ki je skušal zapustiti območje nemirov, a je policist razbil okno njegovega avtomobila in ga udaril v obraz in roko.

Obstajajo tudi primeri, ko so policisti novinarje med opravljanjem dela aretirali, kar se je zgodilo v New Yorku – novinarja so nekaj ur pozneje po zaslišanju izpustili na prostost – in v Detroitu. "V rokah sem držal novinarsko značko, a proti meni je kljub temu odločno korakal policist z zaščitno masko. To je zadnji prizor, ki sem ga videl, preden me je poškropil s solzivcem in vklenil," je dejal novinar Detroit Free Pressa. Njegov sodelavec je dodal: "To je bila najbolj nora noč v moji karieri. Večkrat sem občutil moč solzivca. Policisti so streljali z gumijastimi naboji na nas, čeprav smo upoštevali njihova navodila, pokazali svoje akreditacije in kričali, da smo novinarji."

"Ustrelili me bodo!"

V Louisvillu je prejšnji petek policist usmeril plinski razpršilec v kamermana tamkajšnje televizijske postaje, medtem ko je novinarka zraven njega zakričala: "Ustrelili me bodo!" Voditelj v studiu jo je vprašal, v koga policisti merijo in odgovorila mu je: "V nas! Točno v nas!" "Nikoli me policist še ni ustrelil. Do danes," pa je tvitnila poročevalka časopisa Los Angeles Times, ki je prav tako na lastni koži občutila gumijaste naboje. Dodala je, da je poročala že z vojnih območij v Iraku in Afganistanu in s preteklih protestov po državi, a da takšnega odnosa policije še nikoli ni doživela, dodaja CNN.

Policisti so novinarjem in fotografom, čeprav so se ti jasno identificirali, pogosto onemogočili opravljanje njihovega dela. Foto: Reuters
Policisti so novinarjem in fotografom, čeprav so se ti jasno identificirali, pogosto onemogočili opravljanje njihovega dela. Foto: Reuters

Najhujše stanje v več kot 50 letih

Washington Post piše, da na ameriških tleh takšnih napadov na novinarje ni bilo vse od 70. let prejšnjega stoletja, ko so državo pretresale demonstracije za državljanske svoboščine in shodi za mir. "V več primerih so se novinarji znašli sredi množice, ki jo je skušala razgnati policija. A zgodilo se je tudi več incidentov, v katerih so se novinarji jasno identificirali, pa so bili kljub temu napadeni, poškodovani in nadlegovani. Gre za jasno kršitev njihovih pravic, ki jim jih zagotavlja ustava, in uveljavljenih pravil poročanja na terenu, ki že vrsto let obstajajo v odnosu med mediji in državnimi organi," so zapisali.

Opozorili so še, da takšni napadi na novinarje v ZDA do zdaj niso bili običajni. Pred izbruhom nemirov v Minneapolisu je bilo v zadnjih treh letih v državi med spremljanjem najrazličnejših protestov aretiranih "le" 43 novinarjev – od tega 37 med protesti med inavguracijo predsednika Donalda Trumpa leta 2017.

Washington Post pri iskanju vzrokov za tako spremembo citira Joela Simona, direktorja organizacije Odbor za zaščito novinarjev, ki je navedel dva razloga – vse večjo militarizacijo ameriške policije, ki na protestih uporablja vse ostrejše ukrepe in prijeme, in slabe finančne razmere ter odpuščanja v številnih medijskih hišah, ki so povzročila, da policisti ne poznajo več novinarjev na terenu. "Še nikoli nisem doživel česa takega. Številna pravila in norme so popolnoma odpovedali," je dejal.

Protestniki novinarje dojemajo kot potencialne tarče

A niso bili le možje v modrem tisti, ki so se spravili nad novinarske ekipe – nasilni do njih so bili tudi protestniki. Tako se je jezna množica s pestmi in udarci v soboto pred Belo hišo spravila na ekipo Fox Newsa. Njihov novinar Leland Vittert je dejal, da ga je bilo zadnjič tako strah na kairskem trgu Tahrir, ko ga je obkolila skupina nasilnežev. "Dogajanje v ZDA bi lahko primerjal s tistim na Bižnjem vzhodu. Množice so bile sprva vesele, da so prek nas lahko povedale svojo zgodbo, nato pa so na nas začele gledati kot potencialne tarče. To je res grozljivo." Protestniki so se zbrali tudi pred sedežem medijske hiše CNN v Atlanti.

Upor novinarjev zaradi prispevka republikanskega senatorja

Uredniki časopisa New York Timesa so na spletni strani in v tiskani izdaji objavili prispevek republikanskega senatorja iz Arkansasa Toma Cottona z naslovom Pošljite vojsko, kar je sprožilo notranje spore oziroma pravi upor v uredništvu. Uredništvo časopisa je v četrtek sporočilo, da je bila objava prispevka, v katerem senator poziva k uporabi vojske proti protestnikom proti policijskemu nasilju, napaka. Novinarji so menili, da prispevek predstavlja grožnjo temnopoltim uslužbencem časopisa, števili zaposleni pa so v četrtek iz protesta koristili bolniški dopust.

Uredništvo je sporočilo, da je bila objava prispevka posledica pospešenega uredniškega procesa, čeprav članek ni izpolnjeval standardov za objavo. Predtem sta izdajatelj A.G. Sulzberger in urednik uredniške strani James Bennett branila objavo prispevka, ker verjameta, da je treba razpravljati o spornih mnenjih v javnem forumu. Bennett je pozneje sicer priznal, da Cottonovega prispevka pred objavo ni prebral.

Tako kot Trump je tudi Cotton protestnike označil za kriminalce, ki so se podali na ropanja, levičarski radikalci pa naj bi gibanje izkoriščali za svoje anarhistične namene. New York Times je sicer v članku 1. junija ugotovil, da konservativni komentatorji za trditve, da gibanje antifa usklajuje nemire in ropanja, nimajo dokazov.

V četrtek se je za sporen naslov Tudi zgradbe štejejo opravičil tudi časopis Philadelphia Inquirer in sporočil, da je bila odločitev za objavo grozljivo napačna. Tudi tam se je zgodila nenadna epidemija bolniških odsotnosti med zaposlenimi. Naslov članka je namignil, da so poslopja, ki jih uničujejo izgredniki med protesti, prav tako pomembna kot človeška življenja, ki ugašajo zaradi policijskega nasilja.

Vir: STA

"Če smo bili do zdaj priče posameznim napadom na medije, najpogosteje na protestih in političnih zborovanjih, je dogajanje zdaj preraslo v vsesplošen spopad z mediji. Zaupanje v medije v zadnjem desetletju še nikoli ni bilo tako nizko. Novinarji na ameriških tleh česa takega niso doživljali vse od 60. let," pa je za Reuters dejal Bruce Brown, direktor novinarskega odbora pri organizaciji Freedom of the Press. Opozoril je, da gre pri teh napadih za jasno kršitev prvega amandmaja, ki zagotavlja svobodo govora in medijev. Med napadenimi je bilo tudi več tujih novinarjev.

Najhujše razmere so bile prejšnji konec tedna v Minneapolisu. Foto: Reuters
Najhujše razmere so bile prejšnji konec tedna v Minneapolisu. Foto: Reuters

Ko predsednik medije označi za "sovražnike ljudstva"

Številni kot krivca za takšno ozračje vidijo v predsedniku države Donaldu Trumpu, ki od naselitve v Belo hišo leta 2017 ne skopari s kritikami in ne izbira besed na račun mainstreamovskih medijev. V nedeljo je Trump na primer tvitnil: "Bedni mainstreamovski mediji skušajo storiti vse, da bi spodbudili sovraštvo in anarhijo. Dokler vsi razumemo, kaj počnejo, da se grejo lažne novice in da so resnično slabi ljudje z bolnimi nameni, nam na morejo ničesar!" V soboto je medije označil za "sovražnike ljudstva".

"Trump vodi kampanjo obrekovanja medijev, s tem pa daje jasno sporočilo tudi protestnikom. Vsi želijo priti neposredno v javnost s svojo različico dogodkov," je za Reuters dejala Courtney Radsch iz organizacije Committee to Protect Journalists, ki je poudarila, da je skrb vzbujajoče tudi to, da lahko televizijski gledalci na lastne oči vidijo, da se nasilnežem, ki se spravljajo na sedmo silo, ne zgodi nič.

Na medijske napade v ZDA opozorila celo Turčija

Razmere z zaskrbljenostjo spremljajo tudi v tujini. Tako je David Kaye, posebni poročevalec ZN-a za svobodo izražanja dejal, da je treba vse napade na novinarje obsoditi, storilce pa kaznovati. "Gre za spodkopavanje temeljnih pravic, ki jih vsem Američanom zagotavljata ustava in zakon." Oglasili so se celo vladni predstavniki Nemčije, Avstralije in Turčije, ki so pozvali k spoštovanju svobode medijev.

Nemški zunanji minister Heiko Maas je dejal, da bo stopil v stik z ameriškimi oblastmi, da razjasni ravnanje policije do ekipe Deutsche Welleja, ki je med protesti v Minneapolisu grozila novinarju in snemalcu. "Demokratične države, ki spoštujejo svobodo govora, morajo pri zaščiti svobode medijev upoštevati najvišje standarde. Vsaka uporaba sile tako ne sme biti le tarča kritike, ampak jo je treba preiskati in razrešiti. Le tako so novinarji med svojim delom lahko primerno zaščiteni," je poudaril.

Pogovor z Markom Milosavljevičem, izrednim profesorjem na Katedri za novinarstvo na FDV-ju

V ZDA do zdaj napadi na novinarske ekipe na terenu niso bili praksa. V čem vidite razloge za to – napadali so jih tako policisti kot sami protestniki?
Mislim, da to nikogar ne preseneča, glede na to, da je odnos predsednika Trumpa do novinarjev in medijev obče znan že vsaj pretekla štiri leta – pa tudi iz preteklosti, ko je še bil predsedniški kandidat. Vsa ta štiri leta je slabšalno, poniževalno govoril o posameznih uglednih medijih, da so fake news, kot sta New York Times in CNN, napadal je posamezne novinarje in še posebej novinarke, tiskovne konference so bile nekaj časa celo ukinjene, sam je v več primerih celo bežal s tiskovne konference, ko so bila neprijetna vprašanja. Do novinarjev je ravnal najmanj, kar je, zadirčno, včasih pa celo omalovažujoče oziroma vulgarno. Ta odnos je na neki način odsev tega, kar so tudi drugi represivni organi videli pri njem in zaslutili, da je to nekako zaželena pozicija glede na medije. To je nekaj, kar se nato kaže tudi marsikje drugod po svetu. Namreč, ko vladar na neki način prižge zeleno luč za tak odnos – lahko do medijev, manjšin, žensk, gejev ... – potem v represivnih državnih organih pogosto udari ven včasih zadrževana slabšalna pozicija do ljudi. Tokrat so to bili novinarji. Za marsikoga je bilo presenetljivo, da ni šlo za naključne napade na novinarje, nesporazum ali za to, da novinarjev ne bi mogli prepoznati. Kot so posnetki dokazovali, so novinarji jasno povedali, kdo so, mahali z oznakami, imeli so kamere. Spomnimo se samo aretacije novinarja CNN-a, kjer so bile stvari še relativno neagresivne, pozneje pa je sledilo streljanje na novinarje z različnimi naboji, kanistri, solzivcem, tudi pretepanje, skratka, celoten spekter orodij in orožij, uporabljenih popolnoma nediskriminatorno proti novinarjem. Verjetno je bilo vse skupaj z razlogom, da se zastraši druge novinarje, celotno javnost, da se poskuša ustvariti občutek (pre)moči nad javnostjo in mediji, češ saj nam ni treba nikomur odgovarjati.

Je pa to nekaj, kar močno spominja na prizore iz nadaljevanke in knjige Deklina zgodba Margaret Atwood, ko prikazujejo, kako je sploh do stanja v državi, v kateri vlada totalitarni režim, v katerem so ženske popolnoma brez pravic, v katerem so onemogočene vse mogoče človekove pravice in vladajo diktatura in zločin, prišlo. Tam se je vse skupaj začelo z demonstracijami proti skrajnodesničarski totalitarni oblasti, ki jih oblast zelo hitro spremeni v krvave napade na nedolžne ljudi. Zdajšnji prizori precej srhljivo spominjajo na to sicer fiktivno zgodbo, a opozarjajo, da je treba biti zelo previden, kam tovrstne stvari vse še lahko pripeljejo.

V prvem amandmaju ameriške ustave je zapisana pravica do svobode govora, na katero se sklicujejo tudi novinarji pri svojem delu. Je ta pravica neomejena, veljajo pri pokrivanju dogodkov, kot so protesti, kakšne omejitve?
Prizori, ki smo jih videli v ZDA, niso bili takšni, da bi novinarji kršili kakšna pravila. Večinoma je šlo za to, da so bili novinarji jasno označeni in identificirani, to so tudi jasno in glasno povedali, ni bil takšen hrup, da jih ne bi mogli slišati, imeli so televizijske kamere, ki jih nima kar vsak posameznik. Skratka, šlo je za jasno identificirane ljudi. Večinoma novinarji tudi niso bili neposredno med demonstranti in niso bili vpleteni v konflikte med protestniki in represivnimi organi. Pogosto so spoštovali pravila in načela, ki veljajo za spremljanje tovrstnih konfliktnih razmer kjer koli po svetu. Novinarji morajo namreč paziti, da se ne znajdejo neposredno vmes med dvema nasprotnima stranema, ko se spopadeta. Novinarji običajno dogajanje opazujejo nekje s strani, s približno varnih položajev. Nekako tudi s tem pokažejo svojo distanco do dogodka, da lahko čim ustrezneje in profesionalno poročajo. V tem primeru pa tudi, če so novinarji bili umaknjeni stran, so bili kljub temu napadeni. Kot opozarjajo, je šlo očitno za namerno napadanje. Ne gre za to, da bi bili novinarji površni, ne gre za to, da represivni organi ne bi vedeli, da gre za novinarje, in ne gre za to, da bi se novinarji preveč vehementno vključili v demonstracije.

In še ena primerjava, ki je že bila zapisana v enem izmed svetovnih medijev. Če bi se taki prizori dogajali na Kitajskem ali v Rusiji, bi ves svet skočil pokonci, mednarodne organizacije bi se odzvale bistveno drugače, odločneje kot v tem primeru. Vidimo tudi, da slovenska oblast ni prav v ničemer pokazala kakršnega koli pozivanja k spoštovanju človekovih pravic, kaj šele varovanju novinarjev med opravljanjem njihovega dela. Izrazito se je postavila na stran predsednika Trumpa in njegovega pozivanja k nasilju.