Sovjeti so želeli za vsako ceno ujeti (in prehiteti) ZDA. Foto: RTV SLO
Sovjeti so želeli za vsako ceno ujeti (in prehiteti) ZDA. Foto: RTV SLO
Hirošima
ZDA so prve odvrgle jedrsko bombo, in sicer nad Hirošimo 6. avgusta 1945. Foto: EPA

Spominjam se, da je predsednik Kennedy nekoč dejal, /.../ da imajo ZDA dovolj jedrskega otrožja, da lahko Sovjetsko zvezo uničijo dvakrat, medtem ko ima Sovjetska zveza toliko orožja, da bi ZDA lahko uničila le enkrat. /.../ Ko me je novinar vprašal za komentar te izjave, sem v šali rekel: 'Da, vem, kaj Kennedy trdi, in celo prav ima. A se ne pritožujem. Dovolj nam je, da ZDA pokončamo že ob prvem poskusu. Enkrat je čisto dovolj. Kaj dobrega prinese, če neko državo uničimo dvakrat? Nismo krvoželjnji ljudje.'"

Nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščev v knjigi Hruščev se spominja: Oporoka, 1974.


Zaradi strahu, da bo nacistična Nemčija prva prišla do jedrskega orožja, so ZDA med letoma 1942 in 1946 z Veliko Britanijo in Kanado sodelovale pri skupnem projektu Manhattan. Znanstvene raziskave pri projektu je vodil fizik J. Robert Oppenheimer, oče atomske bombe. Avgusta 1945 so ZDA nad Hirošimo in Nagasakijem odvrgle dve atomski bombi, s čimer so Japonsko prisilile v kapitulacijo. Druge svetovne vojne je bilo konec.

Stalin program zaupal vodji tajne službe
"Po eksploziji ameriških atomskih bomb leta 1945 je vodstvo v Moskvi menilo, da ga Washington izsiljuje," je v članku ob 60. obletnici prvega sovjetskega jedrskega poskusa zapisal profesor z akademije za vojaške znanosti v Moskvi Sergej Breskun. "Takratni sovjetski voditelj Stalin je vodjo tajne službe Lavrentija Berijo osebno pooblastil, naj pospeši razvoj ruske bombe," je še zapisal.

Najpomembnejše zgodnje delo v povezavi z jedrsko cepitvijo sta v Sovjetski zvezi opravila Jakov Zeldovič in Juli Hariton, ki sta med letoma 1939 in 1949 objavila serijo prispevkov. Ti so postavili temelje za kasnejši sovjetski razvoj jedrskega orožja.

Sovjetska zveza pridobivala podatke o projektu Manhattan
Sovjetski program razvoja orožja v ožjem smislu se je začel leta 1943 pod vodstvom fizika Igorja Vasilijeviča Kurčatova. Program se je začel zaradi poročil, ki so jih sovjetski obveščevalci zbrali o hitro rastočem projektu Manhattan v ZDA, zares pa je začel delovati po koncu 2. svetovne vojne. Sprva je bil za vodjo projekta imenovan zunanji minister Vjačeslav Molotov, ki ga je leta 1944 zamenjal vodja NKVD-ja Lavrentij Berija. Kurčatov je ostal znanstveni direktor.

S pomočjo podrobnih podatkov, dostopnih pri ameriškem programu, in opisa bombe Debeluh (Fat Man), ki ga je Klaus Fuchs priskrbel junija 1945, so Sovjeti prvi jedrski poskus izvedli skoraj natanko štiri leta kasneje.

Uran na začetku največja težava
Največja težava v začetni fazi programa je bil uran, saj takrat še niso odkrili nobenih domačih virov. Prvi sovjetski jedrski reaktor je tako poganjal uran, ki so ga pridobili od ostankov nemškega jedrskega projekta. Nemci so večino svojega urana dobili iz okupirane Belgije, ki ga je pridobivala v svoji koloniji Kongo. Poleg tega so v začetku Sovjeti uran dobivali še iz rudnikov na vzhodu Nemčije, iz Češkoslovaške, Bolgarije in Poljske. Sčasoma so odkrili vire urana na svojem ozemlju.

Prva strela "udarila" ob sedmih zjutraj v Kazahstanu
Med prvim sovjetskim jedrskim poskusom, imenovanim Prva strela (Američani so ga poimenovali Joe-1), so 29. avgusta 1949 ob sedmih zjutraj po krajevnem času v Semipalatinsku v Kazahstanu detonirali plutonijevo bombo RDS-1. Eksplozija je imela moč 22 kiloton TNT-ja, podobno kot ameriški bombi Gadget in Fat Man. Zaradi vztrajanja Berije je bila bomba RDS-1 oblikovana podobno kot Debeluh, ki so ga Američani odvrgli nad Nagasakijem. Celotni program v tem času je bil namenjen čimhitrejšemu razvitju atomske bombe, ne glede na ceno.

O tem, kaj naj bi kratica RDS pomenila, obstaja več razlag. Po eni naj bi kratica pomenila Reaktivniji Dvigatel Stalina (Stalinov raketni stroj), po drugi Russia Does It Alone (Rusija zmore sama).

Moški, ki je sprožil eksplozijo bombe, je še živ. "Ko sem takrat sprožil eksplozijo, sem se počutil skoraj tako kot prvi kozmonavt," je za ruski časnik Novaja Gazeta povedal 92-letni Sergej Davidov, ki meni, da je z eksplozijo "iz steklenice spustil duha". "Imam občutek, da je bil dober duh, vendar takrat nismo vedeli ničesar o groznem sevanju," je še dodal.

Za okoliške prebivalce slabo poskrbljeno
Po razpadu Sovjetske zveze so kazahstanski znanstveniki razkrili, da so prebivalce iz krajev okoli Semipalatinska, kjer so po prvem izvedli še okoli 500 jedrskih poskusov, zaradi tajnosti projekta le redko evakuirali. Na območju okoli 500 kilometrov vzhodno od kazahstanske prestolnici Astana je za posledicami sevanja po nekaterih ocenah zbolelo do 1,6 milijona ljudi.

Novico o prvem sovjetskem jedrskem poskusu so prvi objavili Američani, ki sovjetskega poskusa niso pričakovali vsaj še nekaj let. Do naslednjega sovjetskega jedrskega poskusa sta minili dve leti. Bombo Joe-2 so detonirali 24. septembra 1951.

Začetek oborožitvene tekme
S poskusom se je rodila svetovna velesila, pomenil pa je tudi začetek 40-letnega obdobja jedrskih poskusov Sovjetske zveze in konec ameriškega monopola nad jedrskim orožjem. Kmalu zatem so v ZDA in Sovjetski zvezi razvili še močnejše vodikove bombe.

Med hladno vojno sta nekdanji zaveznici oblikovali na tisoče kosov jedrskega orožja. Hladna vojna je kljub nekaterim alarmom, najbolj znan je kubanska kriza, ostala "hladna".

Spominjam se, da je predsednik Kennedy nekoč dejal, /.../ da imajo ZDA dovolj jedrskega otrožja, da lahko Sovjetsko zvezo uničijo dvakrat, medtem ko ima Sovjetska zveza toliko orožja, da bi ZDA lahko uničila le enkrat. /.../ Ko me je novinar vprašal za komentar te izjave, sem v šali rekel: 'Da, vem, kaj Kennedy trdi, in celo prav ima. A se ne pritožujem. Dovolj nam je, da ZDA pokončamo že ob prvem poskusu. Enkrat je čisto dovolj. Kaj dobrega prinese, če neko državo uničimo dvakrat? Nismo krvoželjnji ljudje.'"

Nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščev v knjigi Hruščev se spominja: Oporoka, 1974.