Nagrobniki s starodavnimi krščanskimi napisi in križi so kot plevel posejani po otoku Akdamar, sredi katerega se vzpenja mogočna in pred kratkim obnovljena katedrala Svetega križa, ki s svojimi z relifi bogato zunanjostjo in s freskami prekrito notranjostjo predstavlja enega najbolj svetih krajev armenskega krščanstva.

Idilična kulisa temačne zgodbe
Kopalci se nastavljajo žarkom močnega poletnega sonca, medtem ko v senci mandljevcev družine pogrinjajo odeje za opoldanski piknik, potem ko so si ogledali v muzej spremenjeno eno redkih preostalih armenskih cerkva v Turčiji. Idilična podoba kraja, ki bi ga lahko primerjali z blejskim otokom, zakriva temačno in krvavo zgodbo, ki še danes obremenjuje odnose med Turčijo in Armenijo.

Spomladi leta 1915 je genocid nad Armenci v vsej svoji silovitosti izbruhnil prav ob obrežjih jezera Van, ki je bilo središče Armencev v otomanski Turčiji. V junijskih dneh so se na otoku izkrcali turški vojaki, ki so pobili menihe, oropali samostan in katedralo ter požgali vse preostale objekte na otoku. Med genocidom, ki je potekal na vrhuncu 1. svetovne vojne, je takratna turška oblast povzročila smrt 1,5 milijona Armencev - zdaj v Turčiji živi le še okoli 70 tisoč Armencev.

Kdaj se bo odprla meja?
V zadnjih letih je mogoče zaznati otoplitev med Armenijo in Turčijo, a medržavna meja je že vse od leta 1993 trdno zaprta. Ankara se je za ta ukrep odločila, potem ko se Armenci dobili vojno za Gorski Karabah, ki je bil del Azerbajdžana. Po zastoju pogajanj in pogovorov v zadnjih mesecih se zdaj obeta otoplitev, saj je turška vlada dovolila, da se 19. septembra v katedrali Svetega križa izvede slovesnost ob armenskem krščanskem prazniku.

Tisoč let stara armenska mojstrovina
Katedrala je bila zgrajena med letoma 915 in 921, ko je takratnemu armenskemu kraljestvu vladal kralj Gagik I. Katedrala je eden najlepših ostankov cvetoče armenske kulture, ki je bila v letih 1915-1917 tako rekoč izbrisana iz današnje vzhodne Turčije. Od več kot dva tisočih armenskih cerkva jih je v Turčiji ostalo samo še 45, pa še te so, tako kot katedrala Svetega križa, spremenjene v muzeje.

"Desetletja je bilo maševanje tu prepovedano, zdaj smo le dobili dovoljenje vlade. Cerkev ni pomembna samo za Armence v Turčiji, temveč za vse Armence po svetu," se maše 19. septembra veseli nadškof Aram Atešian, duhovni vodja preživele armenske skupnosti. Atešian je že dobil neformalno zagotovilo tamkajšnjega guvernerja, da bo verski praznik vsakoletni dogodek.

Kupola bo okronana s križem
Katedrala je bila za 1,5 milijona dolarjev obnovljena pred štirimi leti, pred tremi leti pa se je odprla kot muzej. Munir Karaloglu, guverner province Van, je ponovil obljubo, da bodo do verskega praznika na vrh mogočne kupole končno namestili manjkajoči križ, ki bi tam nato tudi ostal.

Kritiki iz armenske skupnosti trdijo, da gre samo za propagandno akcijo turške vlade, ki želi prepričati Evropsko unijo, da spoštuje pravice manjšin. "Vsekakor upamo, da bo verski obred pripomogel k izboljšanju odnosov med Turčijo in Armenijo, toda pri tem moramo biti realisti," na trdnih tleh ostaja turško zunanje ministrstvo.

Cerkev-muzej ostaja tabu
Kljub še vedno zaprti meji se Turki v mestu Van že veselijo praznika, saj so Armenci z vsega sveta že zasedli in rezervirali vse hotelske zmogljivosti v mestu in okolici. "Najhitrejša pot do sprave je zagotovo s trgovino in turizmom," se nasmiha turistični vodič ob vhodu v muzej, kjer se bohoti napis: "Spoštuj zgodovino, spoštuj kulturo."

Po skoraj prazni katedrali odmevajo otroški glasovi, medtem ko si dve muslimanki ogledujeta freske krščanskih svetnikov. "Pojdiva hitro, to je "haram" (tabu)," zašepeta prva drugi in se odpravita na vrt s čudovitim pogledom na jezero Van.