Teklo je leto 1915 in Otomansko cesarstvo pod vodstvom sultana Mehmeda V. se je na strani centralnih sil v I. svetovni vojni bojevala proti silam antante. V noči s 24. na 25. april je carigrajska policija v takratnem glavnem mestu države v zavetju teme izvedla obsežne aretacije okoli 250 priznanih armenskih razumnikov (uradnikov, politikov, profesorjev, odvetnikov, zdravnikov, novinarjev).

Dvoletno divjanje zahtevalo 1,5 mio. žrtev
Večina ni preživela naslednjih mesecov, ko je oblast pod vodstvom paše Mehmeda Talata sistematično preganjala Armence, veliko in vplivno krščansko manjšino. V dveh letih naj bi v načrtnem iztrebljanju izginilo kar 1,5 milijona Armencev, s čimer je to postal prvi moderni genocid. Ravno zadnja oznaka in narava dogodkov v letih 1915-1917 razburja še danes in prinaša nove napetosti med čustveno vpletenimi državami.

Genocid za ZN, a hkrati samo za 20 držav
S številko 1,5 milijona armenskih žrtev se strinja večina priznanih zahodnih zgodovinarjev, Združeni narodi so to kot genocid označili že v letih 1985 in 1986, leto pozneje pa se je temu pridružil tudi Evropski parlament. Vseeno je na svetu samo 20 držav, ki so sprejele dekleracijo Združenih narodov in v odnosih z republikansko Turčijo izpostavljajo problem nepriznanja genocida.

Tučija: Krivda leži v I. svetovni vojni
Sodobna Ankara, ki vse od revolucije Kemal Ata Türka sicer zavrača večino dediščine Otomanske Turčije, vztraja, da je bilo armenskih žrtev od 300.000 do 500.000 oziroma prav toliko, kot je bilo sočasno ubitih tudi Turkov in Kurdov. Turki krivijo za poboje vojne razmere in strah, da bi se Armenci kot kristjani povezali s prodirajočimi Rusi, ki so takrat prodrli na vzhodni meji, hkrati pa so se v ožini Galipoli izkrcale pretežno britanske sile.

Ob 95. obletnici je armenski predsednik Serž Sarkasjan na osrednji slovesnosti v Erevanu izjavil: "Mednarodno priznanje pobojev za genocid je neizogibno." Pri tem pa se je številnim državam - tudi Turčiji - zahvalil za njihovo razumevanje pomena preprečevanja zločinov proti človečnosti.

Slovesnost tudi v Carigradu
Prvič v zgodovini Turčije je skupina okoli 60 intelektualcev, akademikov in umetnikov javno žalno slovesnost za žrtve pobojev pripravila tudi v Carigradu. Shod je potekal pod sloganom "Tega nikoli več", udeležence pa je spremljala policija. Drugače so slovesnosti potekele po celem svetu, saj so Armenci narod z eno najbolj razpršenih diaspor na svetu. V matični državi, ki zajema vzhodni del nekdanjega etničnega ozemlja, ki je na zahodu segalo do Adane ob Sredozemskem morju, jih živi 3,2 milijona, po svetu pa 8,5 milijona.

Sežiganja, utopitve, zastrupitve
Po aretacijah intelektualcev je spomladi leta 1915 sledila vojaška zasedba armenskih mest Van, Sivas, Zeytun, kjer so se najprej dogajali poboji vojaško sposobnih moških, kar je sprožilo šibek armenski upor. Po podeželju je vojska sistematično zbirala Armence v cerkve in večje objekte in jih nato sežigala. V obmorskih provincah Trabzon in Adana so številne z ladjami odpeljali na odprto morje, kjer so jih pustili, da utonejo. Predvsem v mestih so vojaški zdravniki in bolničarji ujetnikom vbrizgavali prevelike količine morfija ali kakšnega drugega strupa.

Končni cilj - puščava Der Zor
Notranji minister Talat paša in vodja Komiteja za zvezo in napredek je 1. junija 1915 izdal zakon Tehcir, s katerim je ukazal deportacijo Armencev iz "vojno ogoženih predelov". Cilj izčrpavajočih pohodov brez zagotovljene hrane in vode je bila puščavska pokrajina Der Zor, v današnji Siriji, kjer se je masaker nadaljeval.

"Za Armence ima Der Zor enak prizvok kot za Jude Aushwitz," je ugotovitev posameznika, ki se vsaj malo spozna na armensko kulturo. Danes na ozemlju Turčije Armencev tako rekoč ni, čeprav so na tem ozemlju prvo državo z imenom Armenija ustanovili že v 6. stoletju pred Kristusom. Ravno krščanstvo je dokončno izoblikovalo Armence kot narod, saj je leta 301 kraljevina Armenija, ki je bila tamponska država med Rimskim in Perzijskim imperijem, kot prva sprejela krščanstvo za državno vero.

Boginja maščevanja ujela tri paše
Krivce so po porazu v I. svetovni vojni obsodila le vojaška sodišča novega sultana Mehmeda VI., ki se je spravil nad "mlade Turke", ki so državo popeljali v katastrofalni spopad. Med glavnimi točkami obtožnice za več kot 120 visokih državnih uradnikov so bili tudi poboji in preganjanja Armencev. Tri paše - Mehmed Talat, Ismail Enver in Ahmed Džemal, ki so s triumviratom vodili državo v medvojnem času, so pobegnili ob podpisu premirja leta 1918. V letih 1921-22 so vsi trije umrli v atentatih preživelih Armencev, ki so se nad načrtovalce genocida spravili z operacijo Nemesis (grška boginja maščevanja).

Gorski Karabah še otežil odnose
Genocid je zgodovinsko breme, ki je izredno obremenjevalo medsosedske odnose že v času Sovjetske zveze, ko pa je leta 1991 Armenija po stoletjih znova postala neodvisna, se je temu pridružil še spopad v Gorskem Karabahu, kjer so se tamkajšnji Armenci uprli Azerbajdžanu, ki se je zaradi kulturnih in zgodovinskih vzrokov tesno navezala na Turčijo. Oktobra lani sta Armenija in Turčija sklenili zgodovinski sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov in odprtju meje, kar je mednarodna skupnost pozdravila kot ključen korak k premostitvi dolgoletnih sovražnosti med državama.

Z umikom ratifikcije odložena tudi sprava?
Zataknilo pa se je pri ratifikaciji dogovora, saj državi druga drugo obtožujeta, da nista zavezani spravi. Tri glavne armenske stranke so v četrtek ratifikacijo umaknile z dnevnega reda parlamenta. Pri tem so sporočile, da je ključen problem, ker Turčija spravni proces povezuje z armenskim sporom z Azerbajdžanom glede odpadniške pokrajine Gorski Karabah.