Več časa na mestu izraelskega premierja je od Šamirja preživel le ustanovitelj Izraela David Ben Gurion. Foto: EPA
Več časa na mestu izraelskega premierja je od Šamirja preživel le ustanovitelj Izraela David Ben Gurion. Foto: EPA

Šamir, nekdanji vodja desničarske stranke Likud, si je pridobil sloves brezkompromisnega nasprotnika ideji samostojne palestinske države. Bolj kot iskanju kompromisa je bil naklonjen gradnji judovskih naselbin.

Rodil se je leta 1915 na Poljskem. V tedanjo Palestino se je preselil po tem, ko sta med holokavstom umrli njegovi mati in sestra. Vodil je operacije proti britanskim in arabskim tarčam, po prijetju pa so ga leta 1946 deportirali v Eritrejo. Po ustanovitvi države Izrael leta 1948 se je pridružil Mosadu, v 70. letih prejšnjega stoletja pa ga je zaneslo v politične vode. V kneset je bil prvič izvoljen leta 1973.

"Mir lahko opraviči vsako vojno"
V izjavi, s katero so sporočili njegovo smrt, se je trenutni izraelski premier Benjamin Netanjahu poklonil njegovi "globoki zvestobi Izraelu". "Bil je del čudovite generacije, ki je ustanovila državo Izrael in se borila za judovsko ljudstvo," je dodal Netanjahu.

Kritiki so mu očitali, da je s svojo nepopustljivostjo dosegel, da je Izrael v očeh Arabcev postal ovira na poti do miru. Sam je trdil, da je predan miru, ki je "edina nagrada, ki lahko opraviči vsako vojno". "Velike države, sem si pravil, si lahko privoščijo napake; majhne si jih ne smejo," je zapisal v svojih spominih.

Nepopustljiv glede samostojne Palestine
Na poziv ZDA se je med zalivsko vojno leta 1991 - čeprav težko - zadržal in ni uporabil orožja proti Sadamu Huseinu, s čimer bi ogrozil zavezništvo Washingtona z arabskimi državami, ki so sodelovale v boju z iraškim voditeljem. Po vojni ga je tedanji predsednik ZDA George Bush pozval, naj sprejme večstranska pogajanja z Arabci. Zaradi finančne pomoči, ki jo je Busheva administracija odtegnila Izraelu, je namignil, da je Bush antisemit.

Kljub vsemu se je udeležil mirovne konference v Madridu in postal prvi voditelj Izraela, ki je sedel nasproti palestinskih, sirskih, jordanskih in libanonskih delegatov. Konferenca ni bila uspešna, saj je Šamir vztrajal pri "samovladavini" Palestincev, in ne samostojni državi, je pa predstavljal korak k bilateralnim pogovorom, za katere si je prizadeval Jicak Rabin, voditelj laburistov in po slavju na volitvah leta 1992 tudi Šamirjev naslednik na premierskem mestu.