Rodriguez je vztrajal v ringu še dolgo po tem, ko so se njegovi vrstniki že upokojili. Foto: EPA
Rodriguez je vztrajal v ringu še dolgo po tem, ko so se njegovi vrstniki že upokojili. Foto: EPA
Zadnjo slovo od El Pane. Foto: EPA
Znan je bil kot ekstravagantnež, posebnež, boem, upornik. Foto: EPA
Poklon velikanu. Foto: EPA

v Mehiki.

Ironično je, da je biku, ki je bil usoden za El Pano - vzdevek je dobil, ker je bil svoj čas pek -, ime Pan francés (francoski kruh oz. bageta, op. a.), z njim pa se je veteranski matador spopadel 2. maja v areni Ciudad Lerdo v Durangu.

Bik je Rodrigueza v nekem trenutku ujel nepripravljenega, ga nabodel in vrgel v zrak. Poškodbe so bile tako hude, da je El Pana ostal paraliziran in bil komaj sposoben govoriti, zato je zdravnike prosil, naj mu pustijo umreti, da ne bi preživel ostanek svojega življenja kot tetraplegik.

Rodriguez se je rodil leta 1952 v Apizacu v osrednji Mehiki. Njegovega očeta, policista, so umorili, ko je bilo Rodolfu tri mesece. Ko je odrastel, se je lotil najrazličnejših služb, med drugim je bil tudi grobar in prodajalec pelerin, da bi preživljal svojih sedem bratov in sester. Nazadnje je postal pek, v prostem času pa se boril z biki, a ni bil naravni talent in je potreboval kar nekaj prakse, da se je izučil, nato pa razvil popolnoma poseben slog, ki ga nihče ni znal posnemati.

Iz skromnih, revnih začetkov se je povzdignil v pravo legendo Mehike, ki so ga oboževali tudi zunaj bikoborskih ringov, na vrhuncu svoje kariere pa je do zadnjega kotička napolnil Plaza Mexico, največjo bikoborsko areno na svetu.

Upornik med bikoborci
V svetu, ki ga močno definirajo rituali in tradicija, je El Pana veljal za ikonoklasta, ki je rad vstopil v ring v rožnati kočiji s konji, z lasmi, spetimi v dolg čop, z rožo v reverju obleke in z orjaško kubanko v ustih, pred začetkom predstave pa je med občinstvo delil štruce kruha in salutiral prostitutkam, "ki so mu grele srce in ga zibale v svojem oprsju".

Zaradi svojeglavega vedenja in nonšalantnosti je bil zasmehovan pri puristih, ki so se rogali njegovemu lažnemu andaluzijskemu naglasu in ekstravagantnim gibom ter ga izključili iz najprestižnejših dogodkov. Tudi zasebno življenje El Pane je bilo kaotično, imel je težave z alkoholom in se pogosto prikazal v ringu preveč pijan za boje, žalil je druge bikoborce, bil je tudi v zaporu.

Časopis El País je Rodrigueza opisal kot bikoborca, ki je to postal iz lakote, ne v pehanju za slavo, medtem ko ga je El Mundo označil za "zadnjega boema med bikoborci". Sam El Pana pa je svoj čas dejal: "Prihajam iz časov, ko si šel za bikoborca, da bi postal uspešen in bi lahko svoji materi kupil hišo. Danes pa hočejo mladi fantje prodati hišo svoje matere, da bi postali bikoborci." In še: "Ko sem začenjal, sem slišal, da če hočeš biti bikoborec, moraš malo potovati, dišati po vinu in ženskah. To se mi je usidralo v glavo. Vedno sem imel boemski okus, za plese, za čutno nočno življenje."

Zadnji romantik v igri
Kot piše Vice Sports, pri Rodriguezu ni bilo vedno jasno, kje se ta konča in kje se začne njegov alter ego, El Pana. Rodriguez je bil sramežljiv alkoholik, El Pana ekstravagantni, bahavi matador. Medtem ko se večina bikoborcev upokoji nekje med 45. in 50. letom, je bil El Pana pri 64 še vedno v ringu in sam sebe videl kot zadnji romantik bikoborb.

Pogosto je dejal, da si želi umreti kot El Manolete, legendarni španski bikoborec, ki je umrl v ringu leta 1947. Rodriguezu se želja umreti v areni ni izpolnila - umrl je v bolniški postelji v Guadalajari, obdan s svojo družino, pogrebni sprevod pa je potekal čez tamkajšnjo bikoborsko areno Nuevo Progreso.

Bikoborbe se sicer pospešeno oddaljujejo od kakršnih koli romantičnih konotacij, ampak postajajo vse bolj na udaru, češ da gre navadno krutost nad živalmi. Večina Mehičanov (73 odstotkov) podpira prepoved bikoborb, medtem ko v Španiji bikoborbe podpira le sedem odstotkov mladih, število bikoborb v državi pa je v zadnjih letih upadlo za 59 odstotkov.