Hillary Clinton je na nedavni demokratski konvenciji postala prva predsedniška kandidatka katere izmed dveh glavnih strank. Foto: Reuters
Hillary Clinton je na nedavni demokratski konvenciji postala prva predsedniška kandidatka katere izmed dveh glavnih strank. Foto: Reuters
Hillary Rodham so že na univerzi poznali kot izjemno ambiciozno študentko. Foto: Reuters
Hillary kot mlada republikanka. Fotografija je iz njenih študentskih časov. Foto: Reuters
Billu je stala trdno ob strani - tudi ob vseh njegovih skokih čez plot. Foto: Reuters

Resnica je, da je bila v vseh teh letih javne službe "služba" tisti del, ki je bil zame precej lažji od tistega dela, povezanega z javnostjo.

Hillary Clinton na konvenciji o svojih pomanjkljivostih
Družina Clinton na predsedniški inavguraciji januarja leta 1993. Foto: Reuters
Clintonova je Obami med kampanjo leta 2008 vrgla pod noge kar nekaj polen. Foto: Reuters
false
Bernie Sanders je s podporo Hillary Clinton, ki predstavlja vse, proti čemur se je zavzemal v svoji kampanji, izgubil velik del svoje kredibilnosti. Foto: Reuters
Clintonova ali Trump? Vsekakor ZDA še nikdar niso izbirale med dvema tako nepriljubljenima kandidatoma. Foto: Reuters
Kakšno vlogo bo imel Bill Clinton kot sploh prvi mož v zgodovini ZDA? Foto: Reuters

Hillary Clinton je značajsko dvolična, kar spominja na zgodbo o dr. Jekyllu in gospodu Hydu. Glede na trenutne okoliščine njenih najbližjih političnih ciljev nam kaže popolnoma različne in včasih nasprotujoče si osebnosti in sloge. Clintonova, ki jo vidite v javnosti – dobri dr. Jekyll – ni ista trpka gospa Hyde, ki so jo deležni njeni najbližji zasebno. A zares obstaja le ta plat. Dr. Jekyll je iznajdba, izdelana za predstavitev idealizirane različice tistega, kar si ona misli, da si volivci želijo od ženske kandidatke. Hyde, zasebna Clintonova, je pogosto zagrenjena in sarkastična, pristranska, ki nenehno išče – in najde – sovražnike, zarote in spletke. Prepričana je, da se za vsakimi vrati skriva sovražnik, ki hoče škoditi njej in njenemu soprogu. A javna Clintonova je postala pravi simbol nadstrankarskega sodelovanja – odprto sodeluje z istimi ljudmi, ki so si prizadevali za odslovitev njenega moža, ljudmi, ki jih je nekoč razglasila za svoje smrtne sovražnike. Javna Clintonova živahno govori o pomembnosti premostitve prepada med strankami. A za zaprtimi vrati – navadno na prireditvah demokratske stranke – se pojavi gospa Hyde, ki besno napada republikance in desničarske sovražnike.

Dick Morris (Connie v. Hillary, 2005) o pravem značaju Hillary

Tehnično gledano ima Obama prav – Clintonova je pri svojih 68 letih precej bolj izkušena tako od svojega soproga kot od Obame, ko sta sama zasedla predsedniški položaj. Nihče ji ne more očitati, da bi bila preveč zelena, premlada ali s premalo izkušnjami na izvršnih položajih.

Osem let je sedela v senatu, kjer je zastopala zvezno državo New York, prva štiri leta Obamovega mandata pa je delovala kot ameriška državna sekretarka. A nekako vedno se je zdelo, že takrat, ko ji je Bill Clinton v Beli hiši zaupal precej več obveznosti, kot je to običaj za prvo damo, da cilja više. In danes, ko govori o Clintonovem predsednikovanju, govori v prvi osebi množine, ko pa se je merila z Obamo, jo je moral on opominjati, da je vloga prve dame vseeno zgolj protokolarna, zato tistih potovanj pač ne more šteti za "zunanjepolitične izkušnje". Ko je leta 2008 izgubila boj za demokratsko predsedniško nominacijo, je to veljalo za precejšnje presenečenje.

In nihče ni zares dvomil, da ne bo poskušala znova. Govorimo le o enem najprepoznavnejših imen ameriške politike in o eni vodilnih žensk sveta, ki jo revija Forbes že leta uvršča v vrh najvplivnejših žensk zemeljske oble.

Začela kot republikanka
Poglejmo si pot, ki jo je prehodila ambiciozna Clintonova, da se je znašla korak stran od pisanja zgodovine, če bo 8. novembra postala prva predsednica ZDA.

Hillary Diane Rodham se je rodila 26. oktobra 1947 v konservativni metodistični družini v Illinoisu. Že njeno rano mladost je zaznamoval socialni aktivizem, še kot republikanka je sodelovala v predsedniški kampanji Barryja Goldwaterja, leta 1968 se je udeležila protivojnih demonstracij. V svoji avtobiografiji piše, da se je njeno politično življenje zares začelo na kolidžu, kjer je demonstrirala, branila Črne panterje in celo delala v pravni pisarni nekdanjega komunista Roberta Treuhafta, odvetnika panterjev. Clintonova je nase vedno gledala kot na zagovornico družbenih sprememb. Že na fakulteti so njeni sošolci menili, da bo nekoč postala predsednica ZDA. Bila je predsednica univerzitetnih Mladih republikancev, preden je v ozračju bitke za državljanske pravice in vietnamske vojne zamenjala stranko.

Ko je študirala pravo na Yalu, je spoznala Billa Clintona. Ko ji ni uspelo opraviti pravosodnega izpita v Washingtonu, v Arkansasu pa ji ga je, se je preselila tja in se leta 1975 poročila z Billom, ki je bil tri leta kasneje izvoljen za guvernerja, Clintonova pa se je pridružila ugledni pravniški firmi Rose.

"Ne bo pekla piškotov"
Leta 1992 sta se Clintonova posvetila boju za Belo hišo in ona mu je vedno stala ob rami – tudi ob obtožbah zunajzakonskih razmerij. Med kampanjo je dala Clintonova jasno vedeti, da ne namerava biti ena od tistih soprog, ki "ostajajo doma in pečejo piškote", kar je dvignilo precej prahu, Bill pa je dejal, da bi z njegovo izvolitvijo Američani dobili "dva za ceno enega". Naj spomnimo: to je izrekla v Beli hiši, kjer je še Michelle Obama, izjemno sposobna odvetnica, reducirana na vlogo vrtnarke, malodane.

Januarja 1993 je Hillary Clinton postala prva dama ZDA (prva s podiplomsko izobrazbo, lastno profesionalno kariero in lastno pisarno v zahodnem krilu) in naglo začela graditi svojo od moža neodvisno podobo. Kritiki so ji očitali preveliko vlogo v administraciji, še zlasti, ko je njen predlog za reformo zdravstvenega sistema neslavno propadel. Njena priljubljenost je padla na vsega 35 odstotkov, republikanci pa so njen polom izkoristili in dobili večino v obeh domovih. Clintonova sta se ves čas otepala svoje vpletenosti v finančni škandal Whitewater iz časa, ko je ona delala pri firmi Rose. Ko so skrivnostno izginule dokumente leta 1996 odkrili, je Clintonova postala prva prva dama, ki so ji izročili poziv za pričanje pred zvezno poroto.

Hillaryjini škandali
A to ni bil edini škandal, povezan s Clintonovo, ki je vedno hodila po tanki črti etičnega roba, vse odkar je kot odvetnica začetnica hladnokrvno očrnila najstniško žrtev posilstva, da je svoji stranki zagotovila oprostitev. V Beli hiši so se škandali nadaljevali - od nezakonitih odpuščanj zaposlenih in sumljivo izginulih dokumentov do neverjetno visokih dobičkov Clintonove, neprimernega dostopa do FBI-jevih poročil in sprejemanja daril od gospe, ki je kupovala predsedniško amnestijo za tajkunskega soproga.

A najhujši je bil tisti z Monico Lewinsky. Razkritje, da je imel predsednik razmerje s pripravnico, je vodilo do njegovega impičmenta. Ko je afera prišla na dan, je Hillary vse skupaj zvrnila na “veliko desničarsko zaroto”, a ob vseh dokazih in njegovem priznanju je javno stala ob njem, zasebno pa razmišljala o ločitvi. Priljubljenost ji je poskočila na 70 odstotkov.

Glas za vojno
Takoj po odhodu iz Bele hiše je Clintonova leta 2001 zasedla mesto senatorke, a se v senatu ni kaj dosti izpostavljala (v osmih letih ni pod svojim imenom spravila pod streho nobenega omembe vrednega zakonodajnega dosežka) in taktično gradila odnose s senatorji iz obeh strank. Čeprav je glede na svoja glasovanja v senatu veljala za liberalnejšo, pa je leta 2001 glasovala za zloglasni “patriotski zakon” in podprla napad na Afganistan, leta 2002 pa za napad na Irak in precej dlje od večine demokratov vztrajala pri podpori tej vojni, kar je bil eden od Obamovih argumentov proti njej leta 2008, danes pa eden od Trumpovih (in Sandersovih). Drugi je njena podpora prostotrgovinskim sporazumom, ki odnašajo delovna mesta iz države. Tretji njena zlizanost z Wall Streetom in lobiji.

Leta 2006 je bila drugič izvoljena v senat, nato pa se je posvetila pripravam na predsedniško kandidaturo, ki jo je načrtovala že vsaj od leta 2003. Kljub prepričljivemu začetku ji je leta 2008 spodletelo proti bolj karizmatičnemu, bolj navdihujočemu Obami, ki mu Hillary ni prišla do živega niti s hudo negativno kampanjo, saj je Američane osvojil z obljubo sprememb. Te so sicer bile, a, roko na srce, precej manj revolucionarne, kot so mnogi upali.

Težave s priljubljenostjo
Tudi zato je imela Clintonova na letošnjih strankarskih volitvah toliko dela z Berniejem Sandersom – in zato ji zdaj lahko beli lase nekdo tako skrajno neusposobljen za predsedniško mesto, kot je Trump – oba obetata radikalne spremembe. Za nameček pa je Clintonova ena bolj razdvajajočih in nepriljubljenih figur na ameriškem političnem prizorišču – tudi po konvenciji nanjo pozitivno gleda le 36 odstotkov registriranih volivcev, negativno pa 50. In niti stranki se ne moreta poenotiti o njej – všeč je celo mnogim republikancem, medtem ko med demokrati ni vsesplošno priljubljena.

Ni naključje, da je profesor zgodovine na univerzi McGill Gil Troy svojo biografijo Clintonove naslovil Hillary Rodham Clinton: Polarizing First Lady (2006) in zapisal, da je "edinstveno kontroverzna in protislovna vse odkar se je prvič pojavila na nacionalnem radarju leta 1992", in da "izmenjujoče fascinira, bega, očara in straši Američane".

Več kot 50 knjig in drugih del je bilo napisano o Hillary, konservativni tisk pa je izdal cel kup "anticlintonovske literature" z naslovi kot Hillary's Scheme: Inside the Next Clinton's Ruthless Agenda to Take the White House (Hillaryjin naklep: Novi brezobzirni načrti Clintonovih za prevzem Bele hiše), Can She Be Stopped?: Hillary Clinton Will Be the Next President of the United States Unless .... (Se jo lahko ustavi? Hillary bo nova predsednica ZDA, razen če ...) in Madame Hillary: The Dark Road to the White House (Gospa Hillary: Temna pot do Bele hiše). Knjige, ki Clintonovo hvalijo, se še zdaleč ne prodajajo tako dobro (razen njene in Billove avtobiografije). V začetku kampanje leta 2008 je bila na naslovnici revije Time objavljena slika Clintonove z dvema kvadratkoma, označenima "Love Her" (Ljubim jo), "Hate Her" (Sovražim jo).

Kako je Hillary razvila predsedniške ambicije
Clintonova je vedno hotela postati prva predsednica ZDA. Kmalu zatem, ko je bil njen soprog izvoljen za predsednika, so njuni sodelavci razpravljali o načrtu, da bi Billa po njegovem drugem mandatu nasledila ona. Stvari se niso odvile po načrtih in Clintonova je morala čakati malce dlje. Izvolitev v senat ji je dala nacionalno zaledje, potrebno za izgradnjo svoje nove podobe, in lahko je začela svoj pohod nazaj v Belo hišo.

Dick Morris in Eileen Gann sta v svoji knjigi Condi vs. Hillary (2005) natančno razdelala značaj in ambicije Clintonove ter ji že leta 2008 napovedovala gladko zmago. Morris je v knjigi prepričan, da Clintonova nobeni drugi ženski (in morda tudi demokratu) ne želi prepustiti mesta, za katerega je prepričana, da ji pripada – da so ji nekako dolžni mesto v zgodovini kot prvi predsednici ZDA. "Dolžni zaradi selitve v Arkansas, dolžni, ker se je odrekla priimku Rodham, dolžni, ker se je morala pretvarjati, da jo kot prvo damo zanima postavitev prtičkov in izbira jedilnikov, dolžni, ker je morala prenašati soprogova ponižanja" (kolumnistka Maureen Dowd v New York Timesu, 2008). Vrsto let je vodila Billove kampanje, mu pomagala postati predsednik, zdaj pa terja tisto, kar vidi kot pravično nagrado za desetletja služenja njegovim prizadevanjem.

Očitna kandidatura
Morris je eden mnogih, ki trdijo, da je predsedniška kandidatura Clintonove očitna. Vse, kar je počela, je preračunano, skrbno načrtovano in uperjeno na lov za Belo hišo. Še celo njena stilska preobrazba, s katero naj bi volivcem predstavili privlačno in sprejemljivo novo Hillary Clinton po tem, ko je bila kot prva dama s svojim nedoslednim in kričečim modnim slogom pogosto predmet posmeha.

Izrabila je status prve dame za izstrelitev v senat, z Billom pa sta zadnje četrt stoletja sistematično pletla mrežo bogatih donatorjev, vplivnih podpornikov in mnenjskih voditeljev. Moč predsednikovanja sta izrabila za nagrajevanje teh ljudi z njihovim postavljanjem na visoke položaje. In Clintonova, kot je še kako dobro izkusil Bernie Sanders, še vedno nadzirata vzvode moči v demokratski stranki. Hillary se je še posebej osredotočila na dvorjenje superdelegatom, ki jih je tako letos kot že osem let poprej še pred prvimi strankarskimi volitvami zajeten delež že pridobila na svojo stran – tudi zaradi rednega prirejanja dogodkov za zbiranje sredstev za preostale demokratske politike v upanju, da se ji bo naložba na strankarskih volitvah obrestovala. Letos se ji je. Kot je razkrila na WikiLeaksu objavljena e-korespondenca znotraj stranke, so demokratski veljaki vseskozi minirali Sandersovo kandidaturo in tlakovali pot Clintonovi.

Ženski dejavnik
Zaradi svojega spretnega mreženja ima na svoji strani tudi ameriške medije, ki nikdar niso postavili pod vprašaj njenih tako opevanih izkušenj ali pripisovanja zaslug Clintonovega predsednikovanja (tudi) sebi ali, ko se je dobrikala volivcem z za lase privlečenimi izjavami. Ena je bila tista, da se je hčerka Chelsea za las izognila WTC-ju, ko sta vanj 11. 9. 2001 trčili letali, kar je zanikala še sama Chelsea, druga pa, kako sta se s Chelsea ob prihodu na letališče v Bosni izogibali kroglam ostrostrelcev – posnetki so pokazali, kako sta bili ženski sprejeti z rdečo preprogo in cvetjem.

Posamezni kolumnisti so bili edini, ki so si upali podvomiti o usposobljenosti Clintonove. Joan Di Cola jo je denimo v Wall Street Journalu obtožila, da odeva svoj nepotizem v feminizem: "Odkar je bila sprejeta na Yale, ni dosegla ničesar na svojo roko. Ni Dianne Feinstein, ki je služila vrsto let kot županja San Francisca, preden je postala senatorka, ali Nancy Pelosi, ki je postala predstavnica Senata na podlagi svojih političnih sposobnosti. Vse, kar Hillary je, je gospa Clinton. Zaradi tega je postala partnerica pri odvetniški firmi Rose, zaradi tega je postala newyorška senatorka in (bog nam pomagaj) zaradi tega lahko postane tudi predsednica."

Di Cola ni bila edina – Kerry Howley je v New York Timesu (2008) zapisala: "Tiste med nami, ki menimo, da je 43 moških predsednikov zapored kar dovolj, hvala lepa, še vedno včasih dvomimo, ali si ženska, katere najboljša politična poteza je bila poroka, zasluži postati prva ženska v Beli hiši."

Bolj jastrebovska od jastrebov
Ob tem morda velja poudariti, da si Clintonova v isti meri, kot izkorišča svoj zgodovinski trenutek morebitne prve ženske predsednice ZDA, tudi prizadeva kljubovati vsem stereotipom svojega spola. V času, ko na ženske kot vojaške poveljnice še vedno gledajo s pridržki, se je Clintonova aktivno pozicionirala kot jastreb v vojni proti terorju. V senatu se je pridružila senatnemu odboru oboroženih sil, se fotografirala z vojaki na kriznih žariščih, zagovarjala je denimo še precej bolj nepopustljivo linijo do Irana in Rusije, kot jo je Obama.

In če se Trumpu v ZDA očita dobrikanje Putinu, se v primeru izvolitve Clintonove pričakuje še precej precej večji pritisk na Rusijo, kot ga je ta deležna pod Obamo. Glede na njeno nepopustljivost in ostrost jo nekateri označujejo kar za trojanskega konja republikancev – kar pove veliko. Kot tudi to, da jo je v zadnjem tednu podprlo že kar nekaj republikancev, ki se ne morejo sprijazniti s Trumpovo nominacijo. Kakorkoli se že razplete, lahko že zdaj zapišemo, da bi bilo predsednikovanje Hillary R. Clinton zgodovinsko in velik korak za ženske, ironično pa bi bilo v progresivnosti korak nazaj od Obame. Kar še posebej bode v oči v letu, ki s Sandersom in Trumpom v ZDA nedvomno velja za leto upora proti uveljavljenemu sistemu.

Resnica je, da je bila v vseh teh letih javne službe "služba" tisti del, ki je bil zame precej lažji od tistega dela, povezanega z javnostjo.

Hillary Clinton na konvenciji o svojih pomanjkljivostih

Hillary Clinton je značajsko dvolična, kar spominja na zgodbo o dr. Jekyllu in gospodu Hydu. Glede na trenutne okoliščine njenih najbližjih političnih ciljev nam kaže popolnoma različne in včasih nasprotujoče si osebnosti in sloge. Clintonova, ki jo vidite v javnosti – dobri dr. Jekyll – ni ista trpka gospa Hyde, ki so jo deležni njeni najbližji zasebno. A zares obstaja le ta plat. Dr. Jekyll je iznajdba, izdelana za predstavitev idealizirane različice tistega, kar si ona misli, da si volivci želijo od ženske kandidatke. Hyde, zasebna Clintonova, je pogosto zagrenjena in sarkastična, pristranska, ki nenehno išče – in najde – sovražnike, zarote in spletke. Prepričana je, da se za vsakimi vrati skriva sovražnik, ki hoče škoditi njej in njenemu soprogu. A javna Clintonova je postala pravi simbol nadstrankarskega sodelovanja – odprto sodeluje z istimi ljudmi, ki so si prizadevali za odslovitev njenega moža, ljudmi, ki jih je nekoč razglasila za svoje smrtne sovražnike. Javna Clintonova živahno govori o pomembnosti premostitve prepada med strankami. A za zaprtimi vrati – navadno na prireditvah demokratske stranke – se pojavi gospa Hyde, ki besno napada republikance in desničarske sovražnike.

Dick Morris (Connie v. Hillary, 2005) o pravem značaju Hillary