Tjananmen (Trg nebeškega miru, op. p.) je zgodba mojega novinarskega življenja, zato ker sem bila prva tuja novinarka oziroma novinar sploh, ki je objavil, da bodo odstavili tedanjega generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske, to je prvega človeka v državi, Džao Dzijanga. Hkrati pa je Tjananmen tudi zgodba mojega življenja, zato ker sem bila prvič priča nasilju, uporabi pravih nabojev in smrti, videla sem ljudi, ki so umirali ali ranjeni obležali na ulicah. Tako se pomembnega dogodka v svoji bogati novinarski karieri spominja dolgoletna dopisnica Dela iz Kitajske Zorana Baković. O svoji razdvojenosti med Beogradom, Zagrebom in Dunajem, pa tudi o tem, koliko pri nas in okolici sploh poznamo Kitajsko in ona nas, je spregovorila v oddaji NaGlas! TV Slovenija.

Iz Beograda ste odšli na Kitajsko zaradi zanimanja za budizem zen, pa tudi zaradi študija klasične kitajske književnosti. Kitajsko govorite brez naglasa. Kako ste to dosegli?

Z ogromno dela, pa tudi preučevanja, kako deluje kitajščina in zakaj so razlike med nekaterimi stavki in izrazi take, kakršne so. Kitajščina, ki ima zelo preprosto slovnico, je močno zapletena prav v tem, kako na podlagi kitajske miselnosti in filozofije dojeti, kaj je kitajska kitajščina.
Po diplomi ste pet let delali za zvezno vlado. Kaj vam je prinesla ta izkušnja?

Kot prevajalka za kitajščino sem se predvsem zelo dobro naučila kitajskega jezika ter se poigravala s kombinacijo s srbščino, in ne samo z njo, prevajala sem iz vseh jezikov nekdanje Jugoslavije. Najpomembnejša izkušnja pa je bila, da sem spoznala tedanje najvišje kitajske voditelje, tudi očeta sedanjega predsednika Ši Džinpinga, s katerim sem preživela 10 dni med njegovim obiskom v Jugoslaviji.

Za Delo ste iz Pekinga začeli pisati leta 1986. Bili ste edina tuja dopisnica, ki je znala kitajsko, in tudi zaradi številnih stikov, ki ste jih navezali, ste imeli prednost pred konkurenco. O nekaterih dogodkih ste poročali prvi ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi v svetu.
Res je. Biti novinar na Kitajskem oziroma dopisnica iz Pekinga je zahtevalo popolno sožitje s tem okoljem, hkrati pa ohranjati distanco do vseh dogodkov. Pomagala sem si s tem, da je večina mojih dobrih prijateljev, kolegov s fakultete, Kitajcev, s tem, da sem imela stike z visokimi kitajskimi funkcionarji, za katere sem nekoč prevajala, in s tem, da sem se lahko v kitajščini pogovarjala neposredno z ljudmi na ulici.
Tako sem dobivala informacije, ki jih je dobil le redko kateri tuji kolega. Med drugim zato, ker je Kitajska takrat razvijala posebne odnose z Jugoslavijo. Ta je bila zanjo most na Zahod. Po nas, jugoslovanskih novinarjih, so Kitajci pogosto pošiljali sporočila zahodnim vladam, s katerimi niso imeli tako dobrih odnosov kot z nami.

Zakaj je Tjananmen zgodba vašega novinarskega življenja? In vašega življenja nasploh?
Novinarskega življenja zato, ker sem bila prva tuja novinarka oziroma novinar sploh, ki je objavil, da bodo odstavili tedanjega generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske, to je prvega človeka v državi, Džao Dzijanga. To informacijo sem dobila iz zelo zanesljivega vira.
Zgodba mojega življenja pa je zato, ker sem bila prvič priča nasilju, uporabi pravih nabojev in smrti, videla sem ljudi, ki so umirali ali ranjeni obležali na ulicah. To je bil šok za vso Kitajsko, jaz pa sem ga preživljala ne samo z dobrimi prijatelji, ki so bili prav tako na trgu, temveč tudi z ljudmi, ki sem jih v nekaj mesecih, kolikor smo živeli na Tjananmenu, spoznala in prišla v stik z njimi.
Zasledovala vas je tajna policija ...

Da, seveda. To se imenuje služba državne varnosti. Ko tajna policija ni mogla odkriti virov mojih informacij, je začela uporabljati zastraševalne metode. Za menoj je bil vedno črn avto ali nekdo, ki mi je dajal vedeti, da me zasledujejo, poizvedovali so, kdo prihaja k meni domov.

Leta 2011 ste se vrnili v Evropo in zdaj živite med Beogradom, Zagrebom in Dunajem. Zakaj?
Po sili razmer. Jaz sem Beograjčanka, moji otroci so Hrvati, ker je njihov oče Hrvat, moj mož je rezident Dunaja. Jaz pa krožim. V Beogradu imam mamo, eden izmed sinov je v Zagrebu, mož na Dunaju, zato nimam izbire in živim kar na avtocesti.
Kje pa je najbolje?
Vsako izmed teh treh mest ima neke prednosti v primerjavi z drugima dvema. Zato težko rečem, kje je najbolje. Lahko povem samo, da so primerjave med njimi zanimive. Skupna vsem pa je evropska usmeritev, ki nas enači, a tudi poudarja lepe razlike, ki morajo biti poudarjene.

Nazadnje je izšla zbirka vaših kolumn za Sobotno prilogo Let nad zmajevim gnezdom. Zanimivo je, da več kot 30 let v srbščini oziroma hrvaščini pišete za Delo, tam pa vaše članke prevajajo v slovenščino. V katerem jeziku pravzaprav pišete?

Pišem v hrvaščini, ker sem se v nekem trenutku odločila, da bom pisala v jeziku, ki ga govorijo moji otroci. Imam odlično prevajalko, to je Vesna Rojina, ki že 30 let prevaja moje članke in je moj drugi jaz. Ko berem svoje članke v slovenščini, se mi zdi, da sem jih tudi napisala v slovenščini.

Ali lahko primerjate Kitajsko, kamor ste v 70. odšli kot študentka, in današnjo Kitajsko? Sta to dve različni državi in po čem se ločita?
Lahko rečemo, da sta to neprepoznavni državi, ki ju ne morete več primerjati po zunanjem videzu. Človek, ki ni bil v Pekingu, ne trideset let, ampak samo tri leta, bo težko našel naslov, kamor je namenjen, ker se vse tako hitro spreminja. Brala sem, da Enciklopedija Britannica ne bo več izhajala v tiskani obliki, temveč le še v spletni različici. Pošalila sem se, da zato, da bi lahko spremljala dogajanje na Kitajskem, saj je rubrika Kitajska v vsaki izdaji zastarela, že ko izide.
Hkrati pa lahko na Kitajskem z večtisočletno kontinuiteto prepoznamo marsikaj v njenem zgodovinskem spremljanju same sebe, v velikanskem trudu, ki se nadaljuje v 21. stoletju, poiskati novo formulo države, ki omahuje med tem, ali bo nacionalna ali civilizacijska. Najpomembnejše pa je tisto, kar povezuje Kitajsko pred 30 leti in sedanjo Kitajsko ‒ usmerjenost v prihodnost. Kitajska družba je odločno usmerjena v prihodnost. Posamezni opazovalci celo menijo, da preveč zlahka zanemarja nekatere zgodovinske dogodke, vendar samo zato, da bi čim prej uresničila cilje, ki si jih je zelo jasno zastavila za naslednjih petdeset let s konkretnimi politikami.

Ali v naši regiji dovolj poznamo Kitajsko in razvijamo pravilne odnose z njo?
Že večkrat sem se prepričala, da Kitajci veliko bolje poznajo nas kakor mi njih. Veliko več se jih zanima za Evropo in tudi za naše območje, kakor mi zanje. Pri nas gre za t. i. zanimanje za Kitajsko, ki je kampanjsko in se okrepi ob pomembnih dogodkih, na primer ob obisku kitajskega predsednika ali ob velikih naložbenih projektih. Zelo redko pa imamo sistemski pristop, ko vemo, za kaj gre, pa čeprav imamo odlične sinologije v Ljubljani, Beogradu in tudi v Zagrebu. Tam delujejo izredno dobri profesorji in ljudje, a kljub temu se mi zdi, da se človeku, ki se s Kitajsko ne ukvarjapoklicno, nenehno izmika informacija, kaj Kitajska je pravzaprav.

Še veliko dela bo za vas!