Turistični avtobus si utira pot po dolini Phobjikha. Foto: Reuters
Turistični avtobus si utira pot po dolini Phobjikha. Foto: Reuters
V karaokebaru v prestolnici Thimphuja. Foto: Reuters
Butanci med igro bilijarda. Foto: Reuters
Kip Bude v Thimphuju. Foto: Reuters



Danes je podoba te edinstvene azijske kraljevine v himalajskem gorovju malce drugačna - po prestolnici Thimphu so vzniknili bari in diskoteke, najstniki oblegajo spletne kavarne, v katerih igrajo nasilne videoigre, moški pa kadijo in kockajo v zakajenih biljardnicah.

Semaforjev sicer še vedno ni, potem ko so prebivalci glasno protestirali, ko so oblasti nameravale postaviti enega, a dejstvo je, da se nekoč tako izolirana budistična državica spreminja, s spremembami pa prihajajo tudi vse tegobe modernega sveta. Katere, je raziskal Reuters v svoji fotoreportaži.

Izmuzljivi indeks sreče
V kričeče razsvetljeni diskoteki obiskovalci opazujejo 38-letno žensko, kako se ziblje ob glasbeni podlagi pesmi, ki jih izbirajo - običajno gre za tradicionalne folknapeve, občasno pa iz zvočnikov zadoni tudi kak bollywoodski šlager. Ženski, ki neutrudno pleše do polnoči, je ime Lhaden in je ločena mati dveh otrok, ki, podobno kot velik del njenih rojakov, le komaj shaja.

"Nisem srečna niti nisem žalostna glede svojega življenja, preprosto nimam druge izbire," pove Lhaden.

V Butanu koncept bruto družbenega proizvoda ne obstaja. Obstaja le indeks "bruto nacionalne sreče". Zamisel o kombinaciji materialnih sredstev in zadovoljstva državljanov je leta 1972 uvedel takratni kralj, izvira pa iz osnovne ideje budizma s ciljem zgraditi zadovoljno, izpolnjeno družbo.

A Lhaden, ki zasluži 125 dolarjev na mesec, ne šteje sreče, ampak penije. "Živim v tako majhnem stanovanju, da si lahko privoščim le osnovno hrano in oblačila."

Kavbojke in prenosni telefoni
Znaki sprememb se pojavljajo na vsakem koraku in vlečejo državo zasneženih vršacev, gozdov, rek in čistega zraka v moderni svet. Dim se vije z gradbišč po državi, velikanski bronasto-zlati kip Bude, ki dominira vhodu v dolino Thimphu, pa si zdaj prostor deli z modernimi telekomunikacijskimi stolpi.

Na mestnih ulicah in celo na podeželju so kavbojke postale prav tako pogoste kot tradicionalne butanske halje, ki segajo moškim do kolen, ženskam pa do gležnjev.

Butansko 2,2 milijarde dolarjev vredno gospodarstvo še naprej temelji na kmetijstvu, a prenosni telefoni in TV-sprejemniki so danes vseprisotni, celo v dolini Phobjikha, turistični meki, ki je od Thimphuja oddaljena sedem ur vožnje. "Otroci preživljajo več časa na svojih mobilnikih, namesto da bi se učili," potoži Ap Daw, 43-letni kmet, ki obžaluje tudi rastoče kupe smeti ob cestah.

Ob Apovi hiši je skupina budističnih menihov odvrgla svoje škrlatne halje in se za obračun v nogometu preoblekla v drese Manchester Uniteda in Chelseaja. Velike sanje ima tudi Apov 13-letni sin Sonam Tshering, tudi sam nogometni navdušenec. "Rad bi postal učitelj naravoslovja in gledal Cristiana Ronalda, kako igra za Real Madrid," pove najstnik med krmo družinske živine.

Butični turizem
Posebnost Butana je sicer tudi ta, da je turistom še vedno razmeroma težko dostopen, a ne zaradi odročnosti, ampak zato, ker gradijo turizem izključno na butični ravni. Okoljsko zavedna butanska vlada se je namreč odločila, da turistično dejavnost omeji in se namesto množičnemu turizmu Tajske ali kake druge južnoazijske države povsem posveti visokokakovostnemu (beri: precej dragemu) turizmu in ekoturizmu.

Butan je vrata tujcem odprl šele leta 1974 – takrat je državo obiskalo vsega 287 turistov. Leta 1999 se je ta številka povzpela na 7.158, leta 2011 so imeli rekordnih 64.028 turistov, leta 2015 pa 51.000.