Foto:
Foto:
Chateau de Villete
Kot ogromno francoskih zgodovinskih graščin, je tudi Villete grobo načel zob časa in šele v zadnjih letih ga je ameriška lastnica prenovila (in spotoma dodala še 15 novih spalnic).
Pred premiero filma na canskem festivalu
Da Vincijeva šifra se je iz zanimivega romana že davno prelevila v večmiljonsko industrijo za celo množico ljudi. Foto: EPA

Dvorec Villete že od 17. stoletja stoji na ogromnem posestvu severozahodno od Pariza in je bil prvotno domovanje maršala Emmanuela de Grouchya, ki se je v zgodovino vpisal po tem, da je Napoleonove čete popeljal v (zanje) katastrofalno bitko pri Waterlooju. De Grouchy je bil po porazu nemudoma izgnan v ZDA in skoraj 200 let (in več petičnih francoskih lastnikov) kasneje je posestvo prišlo v last ameriške "nepremičninske kraljice" Olivie Hsu Decker. To je bilo štiri leta, preden je svet preplavil "fenomen da Vinci".

Sivo področje med fantazijo in resničnostjo
Danes ljudje na posestvo prihajajo z romanom v roki in na glas recitirajo iz njega cele odstavke. "Nekateri gredo tako daleč, da odigrajo cele dialoge in ne marajo, da bi jih kar koli spominjalo na tenko linijo, ki fikcijo ločuje od realnosti," pripoveduje Deckerjeva. Res pa je, da jim je šel Dan Brown na roko; njegovi opisi posestva, ki je v knjigi "generalni štab" Leafa Teabinga, znanstvenika na lovu za svetim gralom, so srhljivo natančni.

Deckerjevo je seveda skrbelo, da bo snemalna ekipa, ki je lani poleti pripotovala z 87 tovornjaki in prikolicami, več kot 100-člansko ekipo in helikopterjem, za seboj pustila opustošenje. Toda očitno je imela opravka s profesionalci, ki so večino dela opravili ponoči, saj se v filmu na dvorcu dogajanje razpleta v luninem soju).

Zavito v tančico skrivnosti
Lastnica posestva je bila ena redkih zunanjih opazovalcev, ki so se uspeli prebiti v notranji obroč skrivnostnosti, ki je obdajala celotno filmsko produkcijo. Čeprav zanika, da bi podpisala kakršno koli pogodbo o zaupnosti, še danes noče odgovarjati na vprašanja, povezana s snemanjem. Zato tudi ni znana višina "najemnine", ki jo je Ron Howard moral plačati za snemanje v graščini - gotovo je le, da je bila precej nižja kot tista za snemanje v Louvru.

Uspeh Da Vincieve šifre je seveda blagodejno vplival tudi na Chateau de Villette. Za dobrih pet tisoč dolarjev si lahko tam privoščite petdnevni "da Vincijev oddih", ki vključuje tudi predavanje zgodovinarja o premisah romana.

A. J.