V zadnjih letih so ga prehitele pregrešno drage predsedniške suite megalomanskih hotelov v Las Vegasu, New Yorku in Ženevi, a Amangiri ostaja prav poseben hotel, ki mu na svetu ni enakega.
V povprečju boste za sobo v Amangiriju, članu elitne skupine hotelov in letovišč Aman, odšteli 2200 dolarjev, kar je sicer drobiž, ko to primerjate z nočitvijo v 800 kvadratnih metrov veliki predsedniški suiti Damiena Hirsta v lasvegaškem Palms Casinoju, ki vas bo stala vrtoglavih 100.000 dolarjev.
Leta 2009 odprt Amangiri ni megalomanski, vseeno pa spominja na kakšen hotel, ki bi si ga za letovanje izbral James Bond.
Lociran nedaleč od jezera Powell, ob vznožju narodnega parka Escalante, ta kompleks izjemno uspešno izkorišča danosti narave, ki ga obdaja, gostom pa ponuja popolno odmaknjenost od sveta.
Dih jemajoča puščava
Kdor koli je bil v tem delu ZDA, ve, da je osupljivo lep, poln globokih kanjonov, labirintov skalnih formacij, čudovitih osamelcev in peščenih sipin rožnate barve. To je ozemlje plemena Navajo in nekaterih drugih manjših plemen, ki danes poskušajo manevrirati med tradicijami in turizmom.
Kateri koli drugačen hotel bi lahko popolnoma porušil puščavski zen – Amangiriju uspeva relativno dobro zajeti duh prostora in časa.
Do hotela zavijete s ceste 89, a morate točno vedeti, kam. Znakov ni.
Radovednežev si tu ne želijo. Po približno dveh kilometrih prispete do skoraj neopaznega vhoda z domofonom, šele po preverjanju vas spustijo na nov, več kilometrov dolg dovoz, ki vas končno pripelje v čarobni svet luksuznega hotela, lociranega višje na hribu, s strateškim razgledom na dih jemajočo in od sonca razbeljeno okrasto-oranžno skalno panoramo.
Stopiti se z okolico
Celotna, 240 hektarov velika posest s 34 sobami je skoraj popolnoma stopljena s to okolico, nič ne štrli ven, vsi zidani deli so v naravnih odtenkih, uporabljali so zgolj naravni material, lokalno mivko, v katero so pomešali cement za vezivo.
Gostje imajo z orjaških oken v svojih sobah razgled naravnost na skale, tudi bazen je vdelan v mehko zaobljeno skalo.
Hotel nima klasičnih hodnikov, ampak so to odprti atriji, ki delujejo kot nekakšna galerija na prostem in te hitro zavedejo, da steno krasi slika, kar je v resnici zgolj odprtina in pogled na naravo zunaj.
Noči niso nič manj pravljične – ker tukaj ni prometa ali mest v bližini, se vidijo prav vse zvezde na nebu.
Pokrajina, polna narodnih parkov
Celoten protokol sprejema gosta pritiče petim zvezdicam, v ceno so vključeni tudi obroki, saj v bližnji okolici ni niti mest, kaj šele restavracij.
Imate pa obilico narodnih in zveznih parkov ter indijanskih spomenikov in naravnih atrakcij v sklopu rezervatov, ki jih vsekakor velja raziskati.
Jasno, kaj veliko lastnega angažmaja v takem hotelu ni potrebnega – osebje gostom dnevno nudi vodene pohode in oglede.
Zajeti duh staroselcev in narave
Za Amangirijem, kot za vsemi hoteli Aman, stoji indonezijski hotelir Adrian Zecha, ki je podal osnovno idejo, za izvedbo pa so poskrbeli arhitekti Rick Joy, Marwan Al-Sayed in Wendell Burnette.
Kot so povedali ob odprtju, so z oblikovanjem poskušali proslaviti tako čarobnost in mističnost utaških skalnih formacij kot tudi starodavno dediščino Navajev.
"Naš cilj je bil zgraditi nekaj, kar je sodobna interpretacija ameriške staroselske arhitekture," je povedal Zecha.
"Ni sicer popolna adaptacija tega sloga, a upamo, da da je dovolj dober duh tega. Hoteli smo tudi, da hotel spoštuje naravno okolje. To je bil najpomembnejši vidik celotnega projekta."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje