Fogo Island Inn je na otoku Fogo zrasel leta 2013 in je delo priznanega novofundlandskega arhitekta Todda Saundersa. Foto: Anja Sajovic

Tujek s svojo megalomanskostjo v primerjavi z majcenimi ribiškimi kočami pod njim, a vseeno del te severnjaške krajine zaradi oblike, ki spominja pol na ladjo, pol na lope na kolih, v katerih so novofundlandski ribiči predelovali sveže ujete polenovke.

Razgled iz sobe. Foto: Anja Sajovic

Fogo Island Inn. Zgrajen leta 2013 na otočku Fogo ob obali Nove Fundlandije na pobudo (in ogromen vložek) Zite Cobb, domačinke, ki je obogatela v Silicijevi dolini, preden se je po letih dela na tehnološkem področju v Kaliforniji vrnila domov.

Cobbova je imela en sam cilj: oživiti rodni otok in ga spremeniti sprva v odmaknjeno, spokojno pribežališče mednarodnih umetnikov, nato v butično destinacijo, predvsem pa dati otočanom razlog, da ostanejo.

Iskanje novih poti

S kolapsom ribolova na polenovke na Fogu v 60. letih so bili otočani tik na tem, da jih oblasti preselijo na celino, kar so na Novi Fundlandiji v tistih letih zaradi razdrobljene obale in ekonomičnosti storili s številnimi otoki.

Fogo je otok ob obali Nove Fundlandije, priljubljen tudi za opazovanje ledenih gor, ki jih zanese v zalive. Foto: Anja Sajovic

Propad ribolova je za Fogo pomenil propad celotnega gospodarstva in nad atlantski otoček, ki po tisti za lase privlečeni teoriji o ravni Zemlji predstavlja enega od njenih štirih koncev, so se zgrnili še temnejši oblaki, kot že sicer preteče visijo nad njim večji del leta.

Fogožani, od nekdaj izjemno ponosni in pokončni ljudje, so se ideji selitve na celino uprli in se organizirali v ribiško zadrugo, v sklopu katere sta ulov in predelava rib prešla povsem v roke domačinov.

Preusmerili so se tudi v ribolov na odprtem morju in naglo si je ribiška industrija opomogla. Do 80. let, ko je sledil drugi kolaps ribolova, ki mu je leta 1992 sledil še kanadski moratorij na ves ribolov velikih rib.

Številni otočani so Fogo zapustili in si poiskali službe na celini, od 7.000 prebivalcev, kolikor jih je otok štel v 60. letih, je število prebivalcev upadlo na samo 2.400, kot jih na Fogu živi danes, pri čemer gre razloge iskati tudi v tem, da so tukajšnje družine včasih imele po devet, deset otrok, danes pa imajo po enega.

Preusmeritev s polenovk na rakovice

Šef kuhinje Jonathan Gushue. Foto: Anja Sajovic

A ribiška skupnost je trmasto, s tistim nagonom za preživetje vztrajala in se ponovno preusmerila, tokrat v lov na rakovice in škampe, hkrati pa so vlagali v večje ladje.

Sezona ribolova se tu začne aprila, ko je okoli otoka še vse polno arktičnega ledu, večina ulova danes pa gre na azijske trge in v Boston na ribjo dražbo.

Tržno nišo so našli celo v morskih kumarah, ki jih izvažajo na kitajski trg, kjer jih jemljejo namesto viagre, zanje pa delajo celo "vino" morskih kumar.

"Mi pravimo samo, Bog jim požegnaj. Več ko prodamo, bolje je," mi pove eden od ribičev.

"Tako, da vidite, ko je prišel Fogo Island Inn in z njim butični turizem, smo bili otočani že popolnoma vajeni prilagajanja na razmere in izvajanja sprememb," se nasmehne Roy Dwyer, otoška legenda, priletni pisatelj in pesnik, avtor številnih knjig o Fogu, tamkajšnjih tradicijah, prebivalcih in ribičih.

Roy Dwyer s svojimi sušenimi polenovkami. Foto: Anja Sajovic

Dwyer je eden številnih domačinov, ki jih Fogo Island Inn zaposluje za priložnostna dela, od prevažanja gostov s trajekta ali letališča do hotela do vodenja po otoku, od receptorskih del do šivanja prešitih pregrinjal za hotelske sobe.

Novo obdobje za Fogo

S Fogo Island Innom je Fogo prešel v povsem novo fazo. A kljub temu zaspani ruralni otoček, kjer še vedno ni niti ene trgovine s spominki, dve kavarni, ki ju imajo, pa sta redko odprti, v teh šestih letih delovanja hotela, ki se redno uvršča med najbolj fascinantne in najlepše na svetu, ni izgubil svoje duše. Še vedno vas na vsakem vogalu pričaka opomnik, da je Fogo predvsem domena ribičev.

Kupi in kupi pasti za rake po vrtovih, zapredki ribiških mrež vzdolž obale, komaj še stoječe rdeče lesene lope za predelavo rib, in bele lesene hiške (t. i. salt boxes), tipična bivališča ribiških družin ob celotni obali Nove Fundlandije.

Eden od štirih umetniških studiov na Fogu, prav tako delo Todda Saundersa. Foto: Anja Sajovic

Pa vonj ocvrtih polenovk v zraku, že ko sestopite s trajekta, otožne lupine razpadajočih ribiških čolnov med visoko travo in živopisani plovci, razobešeni po lesenih ograjah pred hišami skoraj kot božična dekoracija.

Fogo, ki naj bi mu po nekaterih teorijah ime nadeli portugalski pomorščaki, ko so na njem opazili goreče krese (fogo – ogenj, port.), pravzaprav ni tako napak poimenovan – ognjevitost prebivalcev ni tako očitna kot v sredozemskih narodih, a je tista, ki jim je pomagala preživeti tu sredi oceana, na otoku, obsojenem na propad.

Otok je že od nekdaj tesno povezan z ribolovom. Foto: Anja Sajovic

Ribiči ne poznajo religij

Na otoku, kjer kljub dvema močnima veroizpovedma, irskimi katoličani na eni strani in protestanti na drugi, zaradi tega nikdar ni prihajalo do večjih trenj.

"Ni bilo časa za to, saj so morali skupaj delati, za nameček pa so imeli skupnega sovražnika – ocean," se nasmehne Dwyer. "Ocean ne pozna veroizpovedi, in če se na morju znajdeš v težavah, te bo vedno nekdo prišel rešit. Ribiči nimajo verskih predsodkov, vsi so – ribiči."

Danes je Fogo daleč stran od propada, pa čeprav gonilo zdaj predstavlja hotel, ki privablja hollywoodske zvezdnike, željne pobega pred paparaci in lovci na avtograme (Gwyneth Paltrow, supermodel Karlie Kloss, Oprah Winfrey, David Letterman), kanadskega premierja Justina Trudeauja z družino ter premožne Kanadčane in Američane, ki iščejo ponoven stik z naravo.

Ker se cene v Fogo Island Innu gibljejo okoli vrtoglavih 2.000-2.800 dolarjev na noč, je jasno, da stranke niso domačini.

Foto: Anja Sajovic

A Cobbovi in njeni neprofitni organizaciji Shorefast, ki se ukvarja z oživljanjem in ohranjanjem tradicij, spodbujanjem obrtništva in skrbjo za okolje, je nekako uspelo s svojim projektom otočanov ne odtujiti, ampak jih vključiti v njen projekt, jim zagotoviti delovna mesta, ki jih je v ribolovu vseeno vse manj, in jim dati nekaj neprecenljivega – prihodnost. Prihodnost, ki je bila kljub upornemu duhu Fogožanov vedno malce negotova.

Pomemben podatek: Ves dobiček od hotela 100-odstotno investirajo v skupnost, ničesar ne gre v žep Cobbove, ki živi v eni skromnejših hišk na otoku.

Cilj: Spodbuditi podjetništvo

Fogo Island Inn danes zaposluje okoli sto ljudi, kar je za otok veliko, hkrati pa se prav zaradi njega na otoku, ki so ga prej prebivalci zapuščali, zdaj pospešeno gradi, mesteca, kot je Joe Batt's Arm, nad katerim se dviga hotel, pa rastejo.

Foto: Anja Sajovic

Za upravo hotela je ravno to največji kazalnik uspeha – da nimajo samo zasedenih sob, ampak da se otok diverzificira zunaj hotela, da se gradi podjetniški duh med prebivalstvom in da na koncu ni zgolj Shorefast z Innom tisti, ki odpira delovna mesta, ampak prebivalci sami, razlaga Steve Cannizzaro, Newyorčan, ki je bil do konca lanskega leta upravnik hotela.

Za vodje kuhinj odhodi kuharjev po navadi niso dobrodošli, v Fogo Island Innu pa so ponosni prav na to, da sta dva njihova sous-chefa v zadnjih dveh letih odšla na svoje in na otoku odprla svoji restavraciji. Da ljudje razumejo, da hotel ni izolirani elitistični monstrum v tem okolju, ampak jim omogoča razvoj in preživetje.

Da bi prebivalci to lažje doumeli, je Cobbova zelo bistro kot prve goste v hotel povabila prav domačine. Ko so odprli, so namreč prav vsakemu prebivalcu otoka Fogo in bližnjemu otočju Change Islands ponudili brezplačno prenočitev, s tem pa že takoj na začetku ponudili roko lokalnemu prebivalstvu.

Stare ribiške lope na vodi, ki so jih uporabljali za predelavo rib. Foto: Anja Sajovic

"Z nami so ravnali popolnoma enako kot z gosti, ki prenočitev plačajo, prav nič drugače," mi razlaga moja voznica Blanche, upokojenka, ki v sezoni prevaža goste po otoku. "Če je na Fogu kdo danes brezposeln, je to zato, ker noče delati. Če lahko jaz pri skoraj 70 letih delam, lahko tudi vsak 20-letnik," še pribije, ko nas odloži pred hotelom.

Brez klasičnega luksuza

Tako Fogo Island Inn kot štiri umetniški studii, ki jih najdemo po otoku, so delo Todda Saundersa, priznanega arhitekta doma z Nove Fundlandije, ki je poletja preživljal na Fogu, zato je še posebej pazil, da bi njegove modernistične, minimalistične nordijske stvaritve predstavljale predvsem nekakšen poklon otoku in tamkajšnjim tradicijam.

Zato so vse zgradbe organskih oblik, iz lokalnih materialov, predvsem lesa, zgrajene pa so po vzoru že omenjenih ribiških lop na kolih in vedno obrnjene tako, da se tistim znotraj zdi, da so del te viharniške krajine.

Fogo Island Inn skuša zaposliti večinoma domačine, a za določene zelo specifične naloge, kot je mojstrstvo mešanja koktajlov, uvozijo tudi Kanadčane s celine. Foto: Anja Sajovic

Avla hotela je presenetljivo topla, z odprtim kaminom, udobnimi naslonjači, knjižnico in čajnim kotičkom z neprekinjenimi zalogami kolačkov in melasine torte.

Na drugi strani je bar, kjer ob večerih mešajo zelo otoško navdihnjene koktajle, kot je njihov pozdravni "Seagroni", variacija negronija, a z lokalnim ginom iz morske trave (odlična butična destilarna Newfoundland Distillery Company), camparijem, vermutom, pomarančo in ledeno kocko, ki jih lomijo z ledenih gor, ki jih zanese na obalo.

V pravzaprav zelo asketskih sobah, brez vsega klasičnega luksuza, ki običajno pritiče tako dragim nastanitvam, nas pričakajo par volnenih nogavic, ki so jih spletle domačinke, knjige o otoški čredi severnih jelenov, tradicionalni regati ribiških čolnov, psih novofundlandcih in Dwyerjeva knjiga ribiške poezije.

Opazovati ledene gore z okna

Svetla soba je okrnjena vsega nepotrebnega, saj je razgled na bučeče se morje dovolj impresiven. Pred celostenskim oknom se ziblje lesen gugalnik, delo lokalnih obrtnikov, na njem je blazina znane škotske oblikovalke Donne Wilson, ki je sestavljala del kreativne ekipe.

Vse postelje so prekrite z umetelno izdelanimi prešitimi odejami. Foto: Anja Sajovic

Prav vsi medeninasti ključi 29 sob, kolikor jih je, so unikatni, uliti po modelih predmetov, ki jih je v letih naplavilo na otoške obale. Postrešček, ki nam razkaže sobo, zvedavo odgrne pisano, umetelno izdelano prešito odejo na postelji. "Aha, ta je od moje žene, ima svojo trgovinico v mestu," pokima na videz brezbrižno in pokaže na podpis "Mona Willis".

Prešite odeje so stalnica vseh sob, praznino belih hodnikov zgolj sem ter tja prekine kaka lesena klop ali stolica. Strop jedilnice sega prav do vrha hotela, z njega se spuščajo luči, vpletene v bele ribiške vrvi, zeleno-okrasti prti na mizah se barvno popolnoma zlivajo s šotasto-lišajasto krajino, ob kateri se lomijo valovi.

Razgled je ponovno osupljiv, ne glede na to, v katerem letnem času ste tam – v pomladnih mesecih boste uzrli ledene gore, ki jih zanašajo sem tokovi z Grenlandije, poleti kite, jeseni severne jelene in modrino borovnic, ki tu rastejo kot nore, pozimi bodo belino snega in ledu rezale pisane, od vetra in joda sprane fasade lesenih hišk v Joe Batt's Armu.

Meniji sledijo sezonam in tistemu, kar je na voljo v okolici hotela. Foto: Anja Sajovic

Sledenje naravi

Tudi meni, za katerega je odgovoren Jonathan Gushue, še en domačin z Nove Fundlandije, ki se je po letih dela v Torontu vrnil domov, se strogo drži načel lokalnosti in sezonskosti ter se pogosto spreminja dnevno, odvisno od ulova in bere gob/jagodičevja/divjega rastja tistega dne.

Kruhki s kozjim sirom in brusnicami, maslo s solnim cvetom z Nove Fundlandije, solata s kumarami in morsko travo ali pa z rakci in brokolijem, rakovica v solati, morska juha z jastogom, karpačo severnega jelena …

Poseben prostor imajo samo za fermentacijo, kjer najdemo vložene cvetove morske zelene, pa malinov kis in kis cloudberries (Rubus chamaemorus; posebna vrsta severnjaškega jagodičevja) …

Hišni koktejli. Foto: Anja Sajovic

Še večja uspešnica kot osrednja restavracija je v zadnjih dveh letih postala t. i. "lopa" (The Shed), ki je vse kaj drugega kot to. Gre še za eno Saundersovo arhitekturno delo, ki po slogu sledi hotelu in umetniškim studiem, z odprtimi okni in bolj sproščenim obedovalnim vzdušjem, takšna je tudi hrana, kjer osrednji del predstavljajo orjaške rakovice, katerih belo sladko meso gostje pomakajo v tekoče maslo.

Hotelska kuhinja je skoraj samozadostna, čeprav je Fogo precej nerodoviten otok, kar se tiče klasičnih povrtnin, nimajo težav z gomoljnicami, ki jih spravljajo v posebne kleti čez zimo, imajo tudi veliko divjega jagodičevja, gob in užitnih severnjaških samoniklih bilk, delajo pa tudi z dvema nabiralcema, ki se posvečata predvsem morskemu in obalnemu bilju.

In potem je tu še izobilje divjadi in, jasno, morske hrane, pri čemer so še posebej ponosni na ročno ujete polenovke, trajnostna praksa, ki jo je Tony Cobb, Zittin brat, vpeljal tudi na celinski Kanadi.

Zadnji dodatek Fogo Island Inna – "lopa", v kateri strežejo bolj sproščene večerje z rakovicami. Foto: Anja Sajovic

Iskanje sestavin

Gushue, rojen in odrasel v novofundlandski prestolnici St. John's, se je zelo specifičnemu življenju na tem odmaknjenem otoku hitro privadil.

"Mislim, da kuharji na splošno, vsaj večina, išče sestavine. Prvovrstne, edinstvene sestavine. Tako, da mislim, da če dobiš priložnost ustvarjati nekje, kjer je res toliko poudarka na sestavinah, na naravi, jo je težko zavrniti. Sam se zelo zabavam pri sestavljanju menija iz tega, kar Fogo ponuja. In na koncu je zame to bistvo kuhanja – igranje z lokalnimi sestavinami, kako jih povezati in umestiti v restavracijo, kjer jih strežeš," razlaga.

"Tisto, kar dela kulinariko Foga, kulinariko Nove Fundlandije tako močno, je, da so tradicija in običaji tu tako živi – ljudje, chefi skušajo povedati zgodbo, in imajo za to prave razloge. Veliko restavracij vam prodaja zgodbo, pa zadaj ni ničesar, samo gonja po zaslužku. Tu je vse to pristno, tu se jim ni treba izmišljevati pravljic. Fogožani in Novofundlandčani na splošno imajo močan občutek ponosa, od kod prihajajo, občutek pripadnosti. Ohranjanje njihove dediščine je zanje izjemno pomembno."

"In mi potrebujemo to zgodovino, da nam pomaga spisati prihodnost," še pravi, ko se zazre skozi okno proti oceanu.

Ribiči danes na Fogu živijo dobro. Foto: Anja Sajovic

Ribje olje in jezički polenovk

Naslednji dan se ustavimo v Royevi ribiški kolibi v Tiltingu, polni trnkov, rjavečih veder in starih ribiških pripomočkov. Pričaka nas intenziven vonj po sušečih se polenovkah in olju jeter polenovk, ki nam ga Roy ponosno postavi pod nos. Tisto popoldne kosimo pri Royu doma.

"Ribič živi s svojim najboljšim ulovom," piše na malce osladnem izvesku, obešenem nad družinskimi fotografijami Roya s soprogo ter njunih otrok in vnukov.

Gospa Dwyer, ki sicer dela za Inn tudi marmelade, skrbi za pripravo pristnega novofundlandskega, otoškega kosila. Kuhane gomoljnice – korenje, pesa, krompir, vse z vrta za skromno hišo Dwyerjevih, pa ocvrti jezički polenovk, novofundlandska specialiteta, brez katere ne smete zapustiti te province.

Foto: Anja Sajovic

In za sladico kolač iz melase in eksotičnih dišavnic, cimeta, klinčkov, muškatnega oreščka, sestavine, ki so jih v časih pomorščakov domačini zamenjali za polenovke.

Nepričakovani del petzvezdičnega doživetja Fogo Island Inna, hotela, ki je prav zrasel z razlogom ohranjanja tradicij – ne glede na to, da je na prvi pogled videti kot še en luksuzen hotel s strani revij za elitni turizem.

September je, zunaj se nad zalivom ponovno zgrinjajo temni oblaki, temperatura se je tisti teden komajda dvignila nad 5 stopinj. Če je res dobro leto, imajo na Fogu morda tri lepe mesece. To leto ni bilo eno od njih.

Nimajo nič težav z depresijo v teh koncih? "Depresija? Nič bolj kot drugje. Poleg tega pa ljudje tu radi delajo, radi so zunaj, radi ribarijo. Res je, je težko in pogosto nevarno, ampak nam predstavlja nenehni izziv. In če imaš pred seboj izziv, o psihi v resnici ne razmišljaš," modruje Dwyer in že odhiti.