Dvodnevna pot se začne na meji s Tajsko, v prašnem obrečnem mestecu Huaj Šaj, nad katerim se slikovito vzpenja budistični tempelj Vat Džom Khao Manilat. Foto: RTV SLO
Dvodnevna pot se začne na meji s Tajsko, v prašnem obrečnem mestecu Huaj Šaj, nad katerim se slikovito vzpenja budistični tempelj Vat Džom Khao Manilat. Foto: RTV SLO

Laos je majhna komunistična državica jugovzhodne Azije, ki si je po 300 letih nenehnih vojn končno priborila svoj mir na Zemlji. Po skoraj dvajsetih letih popolne izolacije je odprla svoja vrata popotnikom, ki so v zapuščeno deželo prišli iskat spokojnost in civilizacijsko neokrnjeno pokrajino.

Dober glas seže v deveto vas
A vest o skritem koščku sveta se je hitro razširila daleč naokrog. Za množice, naveličane modernega trušča, je Laos postal eksotika, ki se ji ne moreš upreti. V deževnem obdobju, ko večino cest odplavi tropsko deževje, so turisti sicer še redki, v sušnem obdobju, ko le redko pade kakšna kaplja in se temperature spustijo na prijetno raven, pa Laos postane pravi popotniški raj.

Nabito do zadnjega kotička
Rečni promet je v Laosu glavni način prevoza. Cest na nekaterih delih sploh ni ali pa so v takem stanju, da po njih ni varno potovati. A kdo bi se pritoževal. Čeprav gre nekoliko bolj počasi, pa je pot po reki toliko bolj slikovita in polna nepozabnih utrinkov. Že prvi pogled na Mekong v spokojnem jutru je dal slutiti, da se začenja prekrasna pustolovščina. Vedeli smo, da nas čaka dvodnevna pot, ko so nam skušali prodati blazine za pod zadnjico, pa smo se sprijaznili, da pač ne bo najbolj udobna. Nismo pa vedeli, da se bo naš čoln, dve uri po času, namenjenem za odhod, napolnil do zadnjega kotička. In to ne le z domačini. Vsako minuto je na krov prišel nov bledoličnež z debelim "ruzakom".

Počasi smo se začeli spoznavati: Dhal iz Amerike, Kat iz Kanade, Candido s Tenerifov, Grant s Škotskega, Melany iz Avstralije, Jens iz Belgije, Tomas s Češkega, družina z Danskega ... Ko smo končno odpluli, je bilo jasno, da se v odpravo podaja čoln Združenih narodov. V prvem trenutku prijatelji, navdušeni in polni adrenalina. Pionirska dogodivščina se je začela.

Dvodnevna pot se začne na meji s Tajsko, v prašnem obrečnem mestecu Huaj Šai, nad katerim se slikovito vzpenja budistični tempelj Vat Džom Kao Manilat. Foto: RTV SLO/Š. K.
V prebivalcih Laosa se meša ideologija budizma in komunizma. Tipičen Laošan verjame, da preveč dela škoduje možganom, delo, ki ne vsebuje zabave, pa neizogibno vodi v škodljivi stres. Foto: RTV SLO/Š. K.
Čoln Združenih narodov je bil nabit do zadnjega kotička. Razposajeno druščino, v kateri so se ekspresivno izražali stereotipi posameznih narodov, je spremljal tovor najrazličnejših vrst: od vreč, polnih riža in tamarinda, pa do težkih motorjev, ki so jih le stežka dvignili na krov. Foto: RTV SLO/Š. K.
Čoln na Mekongu ne pomeni le prevoznega sredstva, večina jih je tudi kot čisto udobna rečna hiška. Foto: RTV SLO/Š. K.
Kdor je poskusil laoško pivo, pripoveduje o njem le dobro. Je tudi odlično sredstvo za spoznavanje prijateljev in lajšanje razbolelih zadnjic. Foto: RTV SLO/Š. K.
Ko pade noč, vožnja po reki ni več dovoljena, saj je ob nepredvidljivih skalah, ki potuhnjeno čakajo pod gladino, potonilo že preveč potniških čolnov. Tako se pot ob koncu prvega dneva ustavi v džungelski vasici z lesenimi hišami Pakbeng, ki po osmi uri izklopi elektriko. Foto: RTVSLO/Š. K.
Domačini se večinoma preživljajo s prodajo tradicionalnega tekstila in spominkov, neprizadeto pa utrujenim popotnikom ponudijo tudi opij, ki ga pridobivajo na skritih poljih v notranjosti nepreglednega gozda. Foto: RTV SLO/Š. K.
Domačini se ne ozirajo na onesnaženost Mekonga. V njem se igrajo, kopajo, umivajo posodo in oblačila ... Foto: RTV SLO/Š. K.