Laos je majhna komunistična državica jugovzhodne Azije, ki si je po 300 letih nenehnih vojn končno priborila svoj mir na Zemlji. Po skoraj dvajsetih letih popolne izolacije je odprla svoja vrata popotnikom, ki so v zapuščeno deželo prišli iskat spokojnost in civilizacijsko neokrnjeno pokrajino.

Dober glas seže v deveto vas
A vest o skritem koščku sveta se je hitro razširila daleč naokrog. Za množice, naveličane modernega trušča, je Laos postal eksotika, ki se ji ne moreš upreti. V deževnem obdobju, ko večino cest odplavi tropsko deževje, so turisti sicer še redki, v sušnem obdobju, ko le redko pade kakšna kaplja in se temperature spustijo na prijetno raven, pa Laos postane pravi popotniški raj.

Nabito do zadnjega kotička
Rečni promet je v Laosu glavni način prevoza. Cest na nekaterih delih sploh ni ali pa so v takem stanju, da po njih ni varno potovati. A kdo bi se pritoževal. Čeprav gre nekoliko bolj počasi, pa je pot po reki toliko bolj slikovita in polna nepozabnih utrinkov. Že prvi pogled na Mekong v spokojnem jutru je dal slutiti, da se začenja prekrasna pustolovščina. Vedeli smo, da nas čaka dvodnevna pot, ko so nam skušali prodati blazine za pod zadnjico, pa smo se sprijaznili, da pač ne bo najbolj udobna. Nismo pa vedeli, da se bo naš čoln, dve uri po času, namenjenem za odhod, napolnil do zadnjega kotička. In to ne le z domačini. Vsako minuto je na krov prišel nov bledoličnež z debelim "ruzakom".

Počasi smo se začeli spoznavati: Dhal iz Amerike, Kat iz Kanade, Candido s Tenerifov, Grant s Škotskega, Melany iz Avstralije, Jens iz Belgije, Tomas s Češkega, družina z Danskega ... Ko smo končno odpluli, je bilo jasno, da se v odpravo podaja čoln Združenih narodov. V prvem trenutku prijatelji, navdušeni in polni adrenalina. Pionirska dogodivščina se je začela.