Dylan Thomas se je tam "zapil" do smrti, Leonard Cohen pa je v hotelu Chelsea dobil navdih za verjetno najslavnejšo pesem o kakšnem hotelu (Chelsea Hotel No. 2), v kateri opisuje, kako ga je oralno zadovoljila slavna pevka, domnevno Janis Joplin. Tam sta imela globoke filozofske debate Allen Ginsberg in Gregory Corso. Hotel Chelsea ima povezave tudi s superzvezdniki Andyja Warhola.

Več kot 70 let je bil Chelsea, na Zahodni 23. ulici številka 222, med Sedmo in Osmo avenijo v istoimenski newyorški soseski epicenter boemskega New Yorka. A zdaj je mita konec: na začetku tega meseca je nadzor nad stavbo prevzel Joseph Chetrit, za nepremičnino naj bi odštel 85 milijonov dolarjev, legendarni hotel pa namerava preobraziti v razkošni hotel ali apartmaje.

Gostov od 1. avgusta ne sprejemajo več, dolgoletni najemniki tamkajšnjih stanovanj pa naj bi kmalu dobili odpovedi najemnih pogodb. Umetnine, ki so krasile recepcijo in hodnike (številne so hotelu podarili pozneje slavni prebivalci ali pa so z njimi kar plačali najemnino), so odstranili z zidov. Vrata so sneli s tečajev, osebje pa odpustili. Umetniki, pisatelji, hedonisti in nostalgiki žalujejo.

Ko je bila leta 1883 zgrajena, je bila Chelsea najvišja zgradba v New Yorku, prav po tej 12-nadstropni newyorški znamenitosti je danes trendovska soseska Chelsea dobila ime. Najprej si je lastništvo delilo 10 premožnih družin, a po bankrotu leta 1903 je stavba postala napol hotel, napol stanovanjski objekt.

Tako je bilo vse doslej: okrog 40 odstotkov od 250 sob je bilo rezerviranih za hotelske goste, preostale sobe in stanovanja pa so rezervirani za dolgoletne najemnike. Velikost in kakovost sob in stanovanj sta bili zelo raznoliki, kot je bila raznolika tudi klientela: od premožnih boemov in umetnikov do pankerjev in prekupčevalcev z mamili.

Vstop v Chelsea je lahko danes precej strašljiva izkušnja, piše Telegraph: notranjost stavbe je "gotska" in temačna, kot bi se tam še vedno zadrževali duhovi nekdanjih prebivalcev iz razvpite preteklosti. Večina sob je (bila) daleč od razkošja, podrobneje je bivanje v hotelu v času, ko je bila umetnica s sanjami, a brez prebite pare, v svoji knjigi spominov Just Kids opisala Patti Smith, po kateri naj bi kmalu posneli tudi film. A hotel Chelsea je imel nekaj, česar ne more kupiti nobena vsota denarja ali olepšati oprema: bil je legenda.

Patti Smith se je v času izida omenjene knjige z novinarjem LA Timesa vrnila v hotel Chelsea in ob prihodu ugotavljala, da se stvari tam niso dosti spremenile. No, razen trgovine s spominki. Spominjala se je srečanja z Muhammadom Alijem v dvigalu, a v sobo v drugem nadstropju, v kateri sta prebivala s takratnim ljubimcem Mapplethorpom, ki je nato postal slaven fotograf, ni imela vstopa, saj so jo ravno prenavljali.

V sosednji sobi je svoje zadnje verze leta 1953 zapisal valižanski pesnik Dylan Thomas, ki ga je pokončala odvisnost od alkohola. V istem nadstropju je v eni izmed sob Bob Dylan napisal Sad-Eyed Lady of the Lowlands, pesem, ki jo je poslušala več stokrat in v kateri se pojavi tudi besedna zveza "cowboy mouth", naslov igre, ki jo je Patti skupaj s Samom Shepardom, s katerim sta imela strastno romanco, v njegovi sobi v Chelseaju napisala leta 1970.

V nekem trenutku pa je Smithova sredi hodnika zastala in dejala: "Pravzaprav je težko biti tukaj. Tako je, kot da bi se vrnila v dom iz otroštva in videla mlajšo različico sebe. Lepo in hkrati boleče je. Skoraj nikogar izmed tistih, ki sem jih tukaj poznala in imela rada, ni več."

Alenka Klun

Nekaj pesmi, ki jih je tako ali drugače navdihnil hotel Chelsea, prilagamo spodaj.