S telefonom na pot. Foto: Pixabay
S telefonom na pot. Foto: Pixabay

Letos je veliko primerov, ko so planinci zašli s poti in se znašli na izredno težkem terenu – nekateri se v nevarnosti znajdejo zaradi iskanja bližnjic ali hoje na pamet, ker ne poznajo poti, druge pa v tak položaj "pripelje" navigacija na telefonu, so pojasnili za MMC.

"Dejstvo je, da je pri uporabi navigacije v gorah z mobilnimi aplikacijami treba biti previden in vzeti v zakup, da vse ne rišejo varnih poti in da lahko nekatere močno zavedejo," dodajajo.

Poleti so na družbenih omrežjih delili tudi dva primera tovrstnih reševanj, s katerimi so skušali javno opozoriti na težavo, ko se morajo po izgubljence odpraviti celo s helikopterjem. "To pa je samozavest, da greš v opremi za Tivoli na Vogel iskat "prvenstven sestop" po nekih hudih grabnih. Rezultat: izgubljen, itak. Ne, no, tega. Človek, če ni oznak, ni poti. To pa ja vidiš?!" so slikovito pospremili prizore nad Bohinjem.

"V hišo greš skozi vrata in ne skozi steno. Enako je v hribih. Ne rini nekam, kjer ni poti. Če je samo v telefonu, na terenu je pa ne vidiš, potem je ni, mar ne. Najboljša navigacija za hribe je markacija na planinski poti. Drži se tega," so zapisali ob posnetku reševanja na Veliki planini.

Varljiva lahkotnost koraka

Fant in dekle iz Ljubljane sta si na začetku julija zamislila lep nedeljski izlet, na pot sta se podala iz doline Kamniške Bistrice, kar je sicer zelo neobičajno izhodišče za Veliko planino. Nazadnje sta se izgubila in obtičala na grebenu. "Ko sem med reševanjem prišel do njiju, sta mi zelo samozavestno povedala, češ saj je navigacija pokazala, da je tukaj pot," nam je dogodek opisal kamniški gorski reševalec Franc Miš, ki nam je posredoval tudi fotografije nedostopnega terena, kamor sta zašla.

Zgodba je imela srečen konec, a lahko bi se končalo tudi drugače, opozarja reševalec z dolgoletnimi izkušnjami – dekle je bilo v kratkih hlačah, za Veliko planino pa so značilne zelo hitre spremembe vremena, že nekaj stopinj razlike in malo vetra pa lahko pomeni tudi podhladitev.

Samo na območju Velike planine so imeli v zadnjih dveh letih pet tovrstnih intervencij, ko je sprehajalce navigacija na mobilnem telefonu vodila v brezpotje. "Predvidevam, da je Google osnovo vzel v starih kartografskih zemljevidih, kjer so vrisane tudi vse tiste pastirske poti, ki jih zdaj ni več oziroma jim je redkokdo še sposoben slediti - na primer pravi pastirji, mi, alpinisti, ki teren poznamo, pa morda še kakšen domačin, turisti pa zagotovo ne," opozarja sogovornik.

"Steza je sprva lepa uhojena, nato pa jo nenadoma zmanjka. Zanimivo pri ljudeh je to, da celo takrat redko kdo pomisli, da bi se obrnil. Rinejo naprej, nato pa pridejo v situacijo, ko ne gre več ne naprej ne nazaj," pojasnjuje.

Sorodna novica Na Kredarici zjutraj 10 cm snega, zaradi snega na Mangartu obtičala planinka

Spomni se tudi primera reševanja moškega, ki se je zaplezal. "Saj bi odnehal že prej, vedel sem, da bom moral poklicati reševalce, ampak sem šel še malo višje, da ne bi bil videti mehkužen," je dejal reševalcem.

Ko ljudje vidijo, da so zašli v težave, da so se izgubili, naj se ustavijo in pokličejo na pomoč, je jasen Miš.

A nekateri tudi po tistem, ko že pokličejo pomoč, še naprej iščejo rešitev. "S tem pa reševalcem povzročijo še dodatne težave, saj jih težko lociramo. Pokličejo pomoč, povedo, kje se nahajajo, potem pa jih najdemo kilometer stran. Ko vidijo, da ne gre več, naj torej pravočasno odnehajo in pokličejo pomoč, se ustavijo in ostanejo tam, kjer so," povzame sogovornik.

Potem ko pokličejo pomoč, naj varčujejo z baterijo v mobilnem telefonu, saj je lociranje s pomočjo aplikacije s pametnim lokatorjem mogoče le, če telefon deluje: "Zgodi se namreč, da klicarijo še sorodnike in prijatelje ter razglajo, kaj se jim je zgodilo, in baterija jim nato poide ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Ali pa ne vzamejo s sabo baterijskih svetilk – ko se stemni ali pade vidljivost, si potem svetijo s telefonom in jim poide baterija."

Markacija. Foto: BoBo
Markacija. Foto: BoBo

Zanesljivi rdeče-beli krogi

Če se že niso pripravili na turo, naj gredo vsaj na označene poti in naj sledijo markacijam, pravi reševalec. "Pri nas je planinska zveza poskrbela za na stotisoče kilometrov markiranih poti. Tam se praktično ne da izgubiti, če ti markacija uide izpred oči, se obrneš in se vrneš tja, kjer si jo zadnjič videl," Miš opozarja na širok nabor varnih poti v slovenske hribe tudi za neizkušene.

Slaba priprava na turo je najpogostejši razlog gorskih nesreč, povzame sogovornik. "Statistika kaže, da je največ nesreč zaradi zdrsa. Gorski reševalci pa ugotavljamo, da je zdrs največkrat prav posledica slabe priprave. Zdrs je tisti zadnji korak, ko je še vse v redu, potem pa je nesreča. Do njega pride, ko pohodnike na primer ujame vreme in morajo zato hiteti. Ali pa so si izbrali predolgo, morda prenaporno turo, ki ji niso dorasli," pojasnjuje.

Velika planina, priljubljena izletniška točka v osrednji Sloveniji, je bila še v 70. letih prejšnjega stoletja krepko na tretjem mestu po številu nesreč in na tej lestvici visoko kotira še danes.

Čeprav kamniški reševalci pokrivajo tudi območje Kamniško-Savinjskih Alp z 2500 m visokim Grintovcem na čelu, imajo največ dela prav na tisoč metrov nižji Veliki planini, ki je pravzaprav le planota v primerjavi z okoliškimi gorami. "In to prav zaradi tega odnosa do hribov, češ saj bo šlo," se nad brezskrbnimi gorskimi turisti huduje sogovornik.

"Obvezna je priprava na turo tudi takrat, ko gre zgolj za hrib, ne goro," polaga na srce. "Moramo vedeti, kje se bomo gibali, kam bomo šli, kako bomo do tja prišli in kako se bomo vrnili. Sploh v hribih se moramo zavedati, da ko pridemo na cilj, smo pravzaprav šele na pol poti. Sestop je vedno težji, poleg tega pa smo še utrujeni. To potrjuje tudi statistika – večina nesreč se zgodi v popoldanskih urah pri sestopanju," opozarja.

Uporaba mobilnega telefona v gorah je dvorezen meč – lahko reši življenje, lahko pa ga tudi ogrozi, razmišlja reševalec. Zagotovo bi bilo veliko več tragičnih primerov, saj ljudje z njimi zdaj lahko pravočasno pokličejo na pomoč. Po drugi strani pa so prav telefoni postali razlog za številne izgubljence. "Zanašajo se zgolj nanje in gredo," pravi Miš.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Nekoč v gore bolj premišljeno

"Včasih, ko še ni bilo mobilnikov, so ljudje bolj premišljeno hodili v gore. Zavedali so se, da ko bo zaškripalo, bo pošteno zaškripalo. Zdaj pa si rečejo, da če bo šlo kaj narobe, bodo pač poklicali na pomoč in bo prišel helikopter. Ljudje danes jemljejo hribe kot 'saj bo že šlo'. Nekoč je bilo drugače – že vsaj dan prej si vzel v roke vodnik in karto, vse podrobno preučil, pozorno spremljal vremensko napoved. Označil si si, kje boš imel rezervne cilje, kako se boš reševal, če bo treba," se spominja ur in ur priprav na odhod.

"Sodobna tehnologija zdaj po eni strani veliko pomaga, po drugi strani pa je zelo velika potuha. Zadnja rezerva mora biti vedno klasika – zemljevid in kompas," poudarja. "Tehnika lahko hitro odpove, nevihta zmoči telefon in zaslon na dotik hitro postane neuporaben, karto iz nahrbtnika pa še vedno lahko prebereš in kompas še vedno kaže," sklene Miš.

Priporočila za varnejše obiskovanje gora

Nezanesljivo delovanje

Da običajna aplikacija Googlovih zemljevidov, ki jo uporablja večina uporabnikov mobilnih telefonov, ni primerna za uporabo v hribih, je opazil tudi planinski vodnik A-kategorije Bojan Ambrožič: "To je za na ceste, ni namenjeno za poti v hribih, zelo malo jih je označenih. Pa tudi obratno – v aplikaciji so označene tudi poti, ki jih v resnici sploh ni in vodijo v prepadni teren."

NA KRIVA POTA TUDI VOZNIKI

Gasilci iz Laškega so oktobra 2015 reševali voznika, ki je zaradi vestnega sledenja navigacijski napravi v avtomobilu zašel s poti, se izgubil in obstal na brezpotju na strmem razmočenem terenu. Z vitlom so avtomobil izvlekli na utrjen teren, voznika pa usmerili nazaj do ceste, je poročala Uprava RS za zaščito in reševanje.

Opozarja, da laiki ne poznajo posebnih aplikacij, ki so namenjene gorništvu in imajo prave planinske zemljevide. Večina tovrstnih aplikacij je v osnovi sicer brezplačnih, a zemljevidi praviloma niso. "Svetujem, naj ljudje vseeno vzamejo plačljivo različico. Na brezplačni zemljevid sicer morda lahko vidiš, običajno pa ga ne moreš prenesti," pravi. Sam si pred odhodom običajno naloži zemljevid širšega območja, nato mobilni telefon pusti v letalskem načinu delovanja, da varčuje z baterijo, GPS-sled pa vleče s pametno uro.

V hribih pogosto ni mobilnih podatkov, zato predlaga, da si pohodniki zemljevide na telefon naložijo vnaprej ali pa vsaj naredijo posnetke zaslona in jih shranijo v galerijo. Svari tudi pred zanašanjem zgolj na GPS-sistem. "Zelo slabo deluje v grapah, stenah, feratah, gostem gozdu in podobno. V takih primerih je lahko napaka ogromna, govorimo o več sto metrih. Zato je na takih turah vsekakor bolje, če imamo opis poti, karto oz. specialko, kot smo včasih rekli," predlaga.

Izkušnje se ne začnejo nabirati na Triglavu

"Primer, ki kaže, kako 'sodobni' so nekateri, je dejanski primer vprašanja planinke v planinski koči, ali pri njih lahko dobi brezžični internet. Tudi to med drugim kaže, kako različno populacijo imamo v gorah," pravi Bojan Kos s PU Kranj.

Planinarjenje je v spremstvu izkušenega vodnika veliko lažje in varnejše. Foto: BoBo
Planinarjenje je v spremstvu izkušenega vodnika veliko lažje in varnejše. Foto: BoBo

Tudi policija svetuje uporabo pripomočkov za lažjo orientacijo na terenu, kot poudarjajo, je najbolj zanesljiva navigacija markacija na planinski poti. Če ni poti in če ni markacij, je nekaj narobe. "Kadar zaidete s poti, in to ni težko ugotoviti, se takoj ustavite, preverite svoj položaj in ne silite naprej, ker boste lahko prišli do točke, ko ne bo šlo ne naprej in ne nazaj. Ravno tako, če greste po poti, ki je ne poznate, se o njej pozanimajte iz zanesljivih virov," svetujejo.

Pomembne so priprave in dovolj zgodna organizacija, poudarjajo, ena od dobrih možnosti pa je tudi vključitev gorskih vodnikov za varno izvedbo ture.

Varnost torej ni samo oprema, je tudi organizacija, psihofizično stanje planinca, pripravljenost, poznavanje poti, izkušnje, ki se pridobivajo postopoma, pravijo. "Izkušenj pa ne začnemo nabirati Triglavu, ampak postopoma najprej z nižjimi hribi in potem naprej oziroma višje," so sklenili.