Nekateri slovenski vrhovi so poleti množično oblegani, medtem ko nekateri ponujajo več miru. Foto: BoBo
Nekateri slovenski vrhovi so poleti množično oblegani, medtem ko nekateri ponujajo več miru. Foto: BoBo

Zastojev poleti ne poznajo samo avtoceste, ampak tudi nekatere planinske poti - zlasti avgusta se tako denimo med kočama na Planiki in Kredarici ter vrhom Triglava vijejo kolone planincev, ki želijo osvojiti najvišjo slovensko goro.

Če so nekaterim zanimive najbolj oblegane slovenske gore, pa drugi v visokogorju iščejo mir in izberejo izlete izven ustaljenih poti. Za tovrstna območja štejemo Martuljške gore z okolico, širše območje gora nad dolino Trenta, Fužinske gore in Loško steno.

Na teh območjih najdemo gore, kot so Rokavi, Oltar, Dovški križ, Kukova špica, Rigljica, Pelci, Srebrnjak, Trentski Pelc, Kanceljni, Tosc, Škednjovec, Stogi, Debeli vrh, Ogradi in vseh deset vrhov v Loški steni. Prav tako med manj obiskane gore štejemo druge izven omenjenih območij, kot so Matkova kopa, Krnička gora, Kočna v Grintovcih, Luknja peč, Črnelske špice in Lopa. Večina navedenih vrhov leži nad 2000 metri nad morjem.

Zlasti vzponi na Martuljške gore, Pelce in Loško steno veljajo za izjemno zahtevne, manj oblegane predele pa najdemo tudi v sredogorju: Visoki vrh v Karavankah, v Julijskih Alpah pa Kumlehi, Votlo Sleme, Mlinarice, Rdeči rob, Kaluder, Tičarice nad Vrsnikom in gore nad Koritnico.

Med manj oblegane sodijo med drugim gore Martuljške skupine. Foto: Rozina Švent
Med manj oblegane sodijo med drugim gore Martuljške skupine. Foto: Rozina Švent

Vrhovi nad 2500 metrov večinoma težko dostopni

"Gora, kjer najdemo samoto, je torej več kot dovolj. Je pa še ena možnost. Lahko gremo po manj znanem pristopu na goro, sestopimo pa po markirani poti. Tako imamo večji del ture mir," je za Slovensko tiskovno agencijo pojasnil urednik Planinskega vestnika in avtor številnih gorniških vodnikov Vladimir Habjan.

Med vrhovi nad 2500 metrov nadmorske višine po oceni Habjana prav lahkih z vidika dostopa ni. Bi pa lahko med dostopnejše šteli Stenar, Mangart in Dolkovo špico, večina ostalih pa je zahtevnejših - na Jalovec denimo vodijo z več strani zelo zahtevne zavarovane poti, zelo naporen pa je tudi sam vzpon.

Prisojnik sodi med manj naporne, saj se vzpnemo z višine Vršiča. Z izjemo južne poti pa je po štirih pristopih vzpon tehnično prav tako zelo zahteven, zato se priporoča samozavarovanje. Za vzpon po Hanzovi poti po severni strani Prisojnika pa je za prečenje snežnega dela potreben vsaj cepin, če ne tudi dereze.

Na pot se moramo odpraviti dovolj zgodaj

Na tovrstne vrhove se moramo odpraviti čim bolj zgodaj in s popolno gorniško opremo, kamor sodijo tudi samovarovalni komplet, plezalni pas in čelada. "Poleg dobre fizične pripravljenosti moramo biti za takšne ture tudi psihično pripravljeni, to pogosto zanemarjamo," še opozarja.

Ob tem gornikom svetuje, naj si za cilje, ki jih niso sposobni doseči sami, izberejo pomoč gorskega vodnika. "Gorskega vodnika svetujem vsem tistim, ki imajo strah pred višino in so tehnično manj usposobljeni, za cilj pa so si postavili zelo zahtevno goro," je dodal.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Najzahtevnejša so neoznačena brezpotja

Za še zahtevnejše od označenih gorskih poti pa veljajo neoznačena brezpotja, na enem izmed takšnih se je ravno pred kratkim zgodila nesreča, v kateri je umrl slovenski gorski tekač, ki je omahnil s stene Spodnjega rokava.

Za Spodnji rokav so značilne nagnjene plošče, po katerih je naloženo drobno kamenje, kar predstavlja nevarnost. "Verjamem, da so gorniki, ki se lotevajo takšnih tur, dovolj sposobni, da jih tudi premagajo, težave pa lahko nastanejo v primerih, ko se odločamo, kdaj bomo začeli z varovanjem. Izkušen gornik ali alpinist bo to videl vnaprej, manj izkušen pa šele takrat, ko se bo že znašel v zahtevnem svetu," je pojasnil Habjan.

Podobno zahtevni so po njegovih besedah vsi trije Rokavi, poleg Spodnjega še Visoki in Srednji. Prav tako v to kategorijo sodijo gore iz Martuljške skupnie, kot so Oltar, Široka peč, Rigljica, Rušica, Kanceljni, greben Loške stene in Pelce, Luknja peč, V Koncu špica, Kotova špica in Srebrnjak.

"Za takšno turo se odloča gornik z veliko kilometrine, torej izkušnjami, tudi alpinističnimi, saj ne gre le za hojo, pač pa tudi plezanje," je poudaril. Nekatere izmed teh gora so tudi zelo krušljive, poleg tega pa gornike lahko tudi poleti preseneti sneg.