Po vzponu na njegov prepišni rob je sveta nenadoma konec. Kot slap se izlije v prepadne globine Logarske doline. Pogled na vrhu se sprehaja med severom in jugom, med idilično krajino ene najlepših ledeniških dolin v Sloveniji in urbano topografijo Ljubljanske kotline.

Obris Kamniškega sedla z značilno vbočenostjo je viden že od daleč in daje Kamniškim Alpam razpoznaven pečat. Pot na sedlo se vije po južnem pobočju Brane med meliščem in skalami do travnatega vrha. Spremljajo jo šopi nizkoraslih borovcev in malin, ki dozorijo zgodaj jeseni. Koča na 1.864 metrih je kot ujeta na travnati zaplati, kjer so se nekoč pasle ovce iz Logarske doline, med dvema okamenelima gorskima stražarjema Brano in Planjavo.

Na Kamniško sedlo smo se pozvpeli po gozdni cesti nad Domom v Kamniški Bistrici - avtomobil smo pustili nekje sredi poti - mimo planine Jermance na južna pobočja Brane, po nezahtevni poti, ki vzame do vrha približno poldrugo uro.

B. R.