Zeleno-rumeno-modri in zeleno-rdeči - tako podobni, a tako drugačni. Foto: EPA
Zeleno-rumeno-modri in zeleno-rdeči - tako podobni, a tako drugačni. Foto: EPA
Brazilija in Portugalska
Moštvi sta se do zdaj pomerili 19-krat. Brazilci so zmagali 12-krat, trikrat, tudi v Južnoafriški republiki, je bil izid neodločen. Čeprav vložek za obračun v skupinskem delu ni bil velik, je bil portugalski selektor Carlos Queiroz odkrit: 'Gre za vprašanje ponosa.' Foto: EPA
Brasilia
Portugalski raziskovalci so v Brazilijo prišli okoli leta 1500 in se nato v naslednjih letih precej pomešali, tudi s porokami, s sedmimi milijoni avtohtonih ljudi. Brazilija je leta 1822 razglasila neodvisnost, še prej pa je prevzela tako portugalski jezik kot njihovo kulturo. V kolonialni dobi je Brazilija izvažala sladkor, zlato in kavo, danes izvaža - nogometaše. Na fotografiji je narodni kongres v Brasilii, brazilski prestolnici. Foto: EPA
Lizbona
Lizbona stoji na sedmih gričih: Santa Catarina, São Pedro de Alcântara, Penha de Franca, Graça, Estrela, Senhora do Monte in São Jorge. Na zadnjem stoji grad, ki so ga v 5. stoletju začeli graditi Vizigoti, v 9. stoletju pa utrdili Mavri in iz katerega se ponuja lep razgled na portugalsko glavno mesto. Foto: Aia Helena Brnič
Brazilija - Argentina
Kljub zapletenim odnosom med Portugalsko in Brazilijo pa se to rivalstvo, vsaj pri nogometu, še zdaleč ne more primerjati z južnoameriškim, torej med Brazilijo in Argentino. 'Ko igramo z Argentino, je to za nas kot vojna,' je dejal prebivalec Rio de Janeira Joao Pinheiro. Foto: EPA

Odnos, ki ga ne označuje bližina oziroma skupna meja, kot je to pri špansko-portugalskem, nemško-poljskem, slovensko-hrvaškem ali belgijsko-nizozemskem rivalstvu. Pri njih gre za nekaj več, za neločljivo kulturno, zgodovinsko in jezikovno povezanost, ki se, če kje, pokaže, ko reprezentančni moštvi omenjenih držav stopita na nogometno zelenico.

Ko reprezentančni dres postane ženska spalna srajca
Začne se že pri jeziku. Pred nedavno tekmo med ekipama, ki sta bili obe izžrebani v skupino G svetovnega prvenstva, so Brazilci ves čas izzivali portugalske nogometaše in medije, da si bodo Portugalci "oblekli spalne srajce in se razvajali v termah". Šala, ki je nastala zaradi drugačnih besed, ki jih eni in drugi uporabljajo v nogometni govorici. Portugalska beseda za majico je namreč "camisola", izraz, ki ga na drugi strani Atlantika uporabljajo za žensko spalno srajco. In še: Portugalci slačilnici rečejo "balneário", kar v brazilski portugalščini pomeni terme.

Pogled z brazilske strani - o njihovi navadi dajanja vzdevkov

Brazilska potreba po poudarjanju neodvisnosti ...
Brazilija in Portugalska uradno seveda govorita isti jezik, portugalski, a v vsem, kar ima zvezo z nogometom, so Brazilci izumili svoje izraze. Tako je tudi pri besedah igrišče, sezona in gol. "Vse izhaja iz tega, da smo bili nekoč njihova kolonija. Čeprav smo si neodvisnost izborili že pred mnogimi leti, jim še vedno želimo na vsakem koraku dokazati, da si jo zaslužimo. In prav nič nam ni všeč, če nas Portugalci ves čas opominjajo na kolonialno preteklost," je dejal Brazilec Stefani Miglioranzi.

In pri odpravi tega kompleksa Braziliji ne pomaga niti to, da so že petkrat postali svetovni prvaki, Portugalci pa so do danes zbrali le pet nastopov na svetovnem prvenstvu, brez lovorik.

... in portugalska po narodno "čistem" moštvu
Pa vendar si Brazilci še danes radi portugalske nogometaše predstavljajo v ženskih spalnih srajcah, saj se jim zdi to neznansko smešno. In imajo drugačna imena za ... tako rekoč vse, kar je nogometnega. V brazilskih vratih tako stoji "goleiro", v portugalskih pa "guarda-redes", kar dobesedno pomeni "čuvaj mreže". "Razumemo skoraj vse, kar pove Cristiano Ronaldo, a če bi bil član 'selecaa', bi bil v Braziliji neprestano tarča posmeha zaradi svojega govora," je dejal (brazilski) prevajalec Luciano Monteiro v pogovoru za časopis Wall Street Journal.

O razgretem portugalsko-brazilskem rivalstvu je pisal tudi spletni portal ameriške športne mreže ESPN, ki ni pozabil omeniti, da je bila povod za mnoge portugalske poglede izpod čela izjava brazilskega selektorja Dunge, da je portugalska reprezentanca "brazilsko B-moštvo".

V portugalski reprezentanci trije Brazilci - preveč?
Dejstvo je namreč, da v ekipi "portugalskih Brazilcev" (tega vzdevka Portugalci seveda ne slišijo radi) trenutno igrajo trije "čistokrvni" Brazilci, kar je med mnogimi Portugalci sprožilo začudenje in skrbi pred izgubo nacionalne identitete, še posebej v odnosu do države, ki so ji sami "dali rojstvo". Portugalska je namreč danes pravi pritlikavec v primerjavi z Brazilijo, velikanko po površini, številu prebivalstva, gospodarstvu in kulturnemu vplivu. A kljub temu si naroda morata priznati, da si delita 500-stoletno zgodovino, jezik pa tudi kup nerešenih vprašanj.

"Vrsto let, še pred Decom, smo imeli v portugalski reprezentanci tri igralce, ki niso bili naši državljani, a so postali naturalizirani Portugalci. To je bilo v zgodnjih 70. letih in tako, kot je bila to kontroverzna poteza takrat, je bila tudi tokrat. Nacionalistična čustva vedno izbruhnejo, ko kakšen Neportugalec obleče portugalski dres," razlaga portugalski nogometni uradnik Francisco Marcos.

Ta protibrazilska čustva je mogoče videti tako pri običajnih državljanih kot pri nekdanjih igralcih, kot so Luis Figo, Joao Pinto in Rui Costa, ki so podvomili o tem, ali bi se brazilski igralci kadar koli lahko počutili "stoodstotno Portugalci". A roko na srce, moštvi si postajata čedalje bolj podobni. Portugalci imajo tako vse več igralcev kreolskega ali mešanega rodu. Nani, Rolando, Miguel in Silvestre Varela - vsi so bili rojeni ali pa so potomci družin z Zelenortskih otokov. Eden izmed staršev Joseja Bosingwe prihaja iz Demokratične republike Kongo, oče Bruna Alvesa pa je Brazilec, ki je igral na Portugalskem.

Brez težav za svoje vzamejo Afričane
Zanimivo pri vsem tem je, da so prebivalci drugih nekdanjih portugalskih kolonij, kot so Angola, Zelenortski otoki, Mozambik in Gvineja-Bissau, ki so se osamosvojile v 70. letih, še vedno precej navezane na svojo "mater". V Braziliji, ki si je neodvisnost s krvavo spremembo na oblasti izborila pred več kot 200 leti, pa je zavedanje trajne povezave s Portugalsko skoraj izginilo iz njihovih glav. Tudi Portugalci ob omembi vsega brazilskega radi zamižijo na eno oko. "V splošnem so edini, ki jih priznavamo za Portugalce, Afričani. Tako pač to je, priznam pa, da gre za neke vrste hinavščino. Ni pomembno, ali so beli ali temnopolti in kdaj so prišli na Portugalsko - Afričane imamo za Portugalce," nadaljuje Marcos.

Športnemu agentu Tonyju Arauju pa se zdi portugalski ponos, ki občasno preraste v nacionalizem, povsem razumljiv za (vsaj v primerjavi z Brazilijo) majhno državo, v kateri živi komaj 11 milijonov ljudi. "Menim, da se bojijo, da bodo sčasoma iz reprezentance izginili v njihovi domovini rojeni igralci. Tekme na svetovnem prvenstvu dajo vsemu narodu občutek nacionalnega ponosa. A če bodo moštvo kmalu sestavljali le še Afričani in Brazilci, potem takšna reprezentanca nima nikakršnega pomena. Morda pa gre tudi za strah, ker je Brazilija Portugalsko prehitela tudi v gospodarskem in tehnološkem smislu."

Nenadoma si vsi želijo na Portugalsko
Vroče-hladno razmerje, torej. "Brazilijo obišče ali v njej živi več tisoč Portugalcev, enako je z Brazilci na Portugalskem. A Portugalci se bojijo, da jim bodo Brazilci odvzeli delovna mesta in da njihovo državo izkoriščajo le kot vstopno točko za prihod v Evropo. Poleg tega je Portugalska kljub temu, da je majhna država, zelo ponosna na svojo zgodovino in do vstopa v Evropsko unijo nikoli ni imela težav z veliko priseljenci. Zdaj pa so prišli vzhodni Evropejci, Afričani - in ne le iz naših nekdanjih kolonij, in ogromno Brazilcev. Kar nekaj generacij se bo moralo zamenjati, da bodo Portugalci sprejeli to dejstvo," pravi Araujo.