Urban in Matjaž v Zermattu z mogočnim Matterhornom v ozadju. Foto: Osebni arhiv sogovornikov
Urban in Matjaž v Zermattu z mogočnim Matterhornom v ozadju. Foto: Osebni arhiv sogovornikov
Ted Ligety in Felix Neureuther
Najrazburljivejši finale zadnjih sezon - Ted Ligety je po drugem teku veleslaloma v Lenzerheideju takole "naskočil" Nemca Felixa Neureutherja, ki je za stotinko prehitel Hirscherja, s tem pa je veleslalomski globus pripadel Američanu, ki je zmagal za tri stotinke. Foto: Reuters
Bergant, Maier, vrata, Cerkovnik
Nenadomestljiva? Igor E. Bergant in Tomaž Cerkovnik med prenosom olimpijskih iger v Naganu leta 1998. Foto: Igor E. Bergant
Komentatorski dvojec na ledeniku Rettenbach v Söldnu na uvodu v letošnjo sezono alpskega smučanja. Foto: Osebni arhiv sogovornikov
Marcel Hirscher
Hirscher je za Laurenčiča in Vrhovnika ob Kosteliću največji intelektualec v belem cirkusu. Foto: Reuters
Matjaž Vrhovnik na ogledu smukaške proge v Sočiju. Zmago sta oba privoščila ameriškemu veteranu Bodeju Millerju, a je ta nazadnje zaradi prevelike želje na tekmi pregorel, zmagal pa je Avstrijec Matthias Mayer. Foto: Osebni arhiv sogovornikov
Najlepša panorama - na sedežnici v Whistlerju med olimpijskimi igrami 2010 v Vancouvru. Foto: Osebni arhiv sogovornikov
Urban Laurenčič bo komentiral odprtje in zaprtje 22. zimskih olimpijskih iger, tekme hitrostnega drsanja in tekme alpskega smučanja moških, pri slednjem bo kot strokovni komentator sodeloval tudi Matjaž Vrhovnik. (Foto: Sandi Fišer)
V devetih letih skupnega komentiranja sta postala uigran dvojec. Foto: Foto: Sandi Fišer
Matjaž Vrhovnik,Zoran Radisavljevič in Urban Laurenčič
V studiu z Zoranom Radisavljevićem, ki je nekaj časa komentiral ženske tekme. Foto: MMC RTV SLO
Matjaž Vrhovnik
Matjaž Vrhovnik je v svetovnem pokalu dosegel eno zmago, leta 2000 v Adelbodnu. Foto: EPA
Matjaž Vrhovnik, Ana Kobal
Matjaž Vrhovnik s kolegico Ano Kobal - oba danes RTV-jeva strokovna komentatorja alpskega smučanja. Foto: MMC RTV SLO
Urban Laurenčič
Laurenčič smučanja ni nikdar treniral, je pa ljubiteljski smučar. Foto: Žiga Culiberg
Morgan Beck in Bode Miller
Edini še pravi smučarski zvezdnik? Bode Miller v joku po čustvenem bronu na OI v Sočiju. Američan je ob koncu sezone naznanil, da se še ne namerava upokojiti. Foto: Reuters

Na letošnjem finalu v Lenzerheideju nismo imeli niti enega predstavnika med moškimi, kar za domače komentatorje ni ravno najbolj stimulativno. Ampak če ste spremljali drugi tek zadnjega veleslaloma, kjer sta se udarila Američan Ted Ligety in Avstrijec Marcel Hirscher, je bilo jasno, da Urban Laurenčič in Matjaž Vrhovnik v svojem delu vseeno uživata.
Njuni prenosi moških tekem alpskega smučanja so zabavni, poučni in, vsaj zame kot dolgoletno gledalko smučarskih tekem in deklarirano oboževalko klasičnega dvojca Bergant-Cerkovnik, povsem dovolj stimulativni.
Ko sta leta 2005 na svetovnem prvenstvu v Bormiu prvič delala skupaj, sta se, priznavata tudi onadva, še precej lovila. A v zadnjih sezonah jima je steklo, postala sta prijatelja, kot komentatorja pa se izvrstno dopolnjujeta – Matjaž je treznejši, bolj umirjen, bolj diplomatski, Urban pa kot smučarski "turist" poskrbi za dramatičnost pripovedi, pikantne podrobnosti in obskurne zanimivosti.

MMC se je z njima pogovarjal prav med zadnjo tekmo sezone 2013/2014, tik pred nedeljskim drugim tekom moškega slaloma, v katerem sta se za mali globus borila Marcel Hirscher in Nemec Felix Neureuther.


Sta si oddahnila zdaj, ko je smučarske sezone konec, ali že komaj čakata naslednjo?
MV: Saj je vedno fino, ko je konec, se je kar nabralo. Potrebuješ počitek in treba je zamenjati športne rekvizite. Glede na izkušnje in veselje do smučanja pa je meni osebno kar vsako sezono lažje.
UL: Januar in februar sta bila zahtevna, to se povleče še v marec, letos je bilo res naporno – najprej glavne tekme januarja, potem tri tedne Sočija in takoj po prihodu domov še Kranjska Gora, kjer je treba vsebinsko postaviti še studijski del. Tako da sem po svoje vesel, da se končuje – tako kot sem vsakič vesel, ker čutim določeno praznino ob koncu sezone. Se pa zavedam tudi, da bom šel zelo z veseljem čez pol leta v Sölden.
Pred leti sta dobila nehvaležno nalogo naslediti legendarni komentatorski dvojec Igor E. Bergant-Tomaž Cerkovnik. Kako težko ju je bilo naslediti?
UL: Pravzaprav sem to nalogo dobil jaz, Matjaž je prišel pozneje. Prvo sezono sem delal sam, potem sem v drugi sezoni dobil za pomoč Andreja Miklavca, ki se je po mojem mnenju v tej vlogi dobro izkazal, a pozneje ni našel več skupnega jezika s televizijo, in ker se je Matjaž istočasno z Juretom Tepino začel lotevati ženskega smučanja, smo potem v Bormiu leta 2005 združili enega strokovnega reporterja za moške in ženske. Takrat sva šele začela skupaj delati. Matjaž tako ni bil v vlogi, da gre za Bergantom in Cerkovnikom, sam pa sem imel takrat kar veliko težav. Zagotovo tudi ni bilo fino vsak teden prebrati, kako slabši sem v primerjavi z njima. Se zavedam, da sta bila fenomenalna, se mi pa zdi, da sva se jima v zadnjih letih - tudi sodeč po odzivih - približala. Na drugačen način sicer sva šla v korak s časom, ampak tam nekje.
MV: S tem sem imel malo več težav, glede na to, da sem spremljal in čutil, kako sta dobra. Tudi ljudje so ju tako sprejeli in mi je bilo hitro jasno, da ko spremljaš doma dogajanje, si lahko pameten in si misliš, kako je to lahko, ko pa dejansko stopiš v studio in moraš v kratkem času povedati nekaj, česar ljudje tako rekoč ne vidijo, poleg tega pa zraven še gledati ter poslušati sokomentatorja in se navezovati nanj, je to dejansko precej težko. Na neki način sem se malo tolažil, ko sem začenjal s Tepino, ker sva bila oba novinca, torej oba nekako v isti godlji. Seveda je pa tudi od rezultatov odvisno, kako deluješ. Meni osebno je spremljati tekme z dobrimi slovenskimi rezultati bistveno lažje, ker se dejansko lahko veseliš in delaš z drugačno energijo. V nobenem primeru pa to ne bi spremenilo odnosa in truda, ki ga vlagam v to.
UL: Tu je treba poudariti, da je zelo nehvaležno delati primerjave med različnimi komentatorskimi dvojci – deset let je minilo in dejansko sta imela Tomaž in Igor takrat izjemno močno slalomsko ekipo, katere člani so se lahko na tako rekoč vsaki tekmi uvrščali na stopničke za zmagovalce in s tega vidika je absolutno malo lažje delati. Kar pa ne zmanjšuje tega, da sta bila res dobra. Sam skrbim bolj za dramaturgijo celotnega svetovnega pokala, onadva pa sta lahko bolj pihala na nekatere dogodke, ki so se dogajali, sta pa bila v tistem obdobju absolutno fantastična.
Komentatorjema ženskih tekem je najbrž načeloma lažje – pač, navija se za Tino, se veseli Tininih uspehov, medtem ko pri moških vi, Urban, pogosto delujete kar malo resignirani pred startom kakega Slovenca …
UL in MV (v en glas): Jima je pa zdaj težje, ko ni Tininih uspehov.
UL: Jima je lažje, seveda, ampak je pa potem toliko bolj grozno, ko se dogaja to, kar se jima je tudi dogajalo v tej sezoni. Medtem ko lanska sezona je pa absolutno bila lahka, da.
MV: Po eni strani da, po drugi strani imaš še večjo odgovornost, ker je stvari treba prav tako dobro izpeljati, gledalci na neki način pričakujejo še dodano vrednost. Sam rezultat tekmovalca ne naredi prenosa, pomaga pa celo do vrhunskega.
Urban, kako ste sploh prišli v smučanje, ste ga kdaj tudi sami trenirali?
UL: Ne, sem zgolj turistični smučar, to sem poudaril že večkrat. Tu sem začel delati kot športni novinar. Igor je nakazal, da se želi posloviti oz. je imel nove izzive zunaj komentatorstva alpskega smučanja, nisem bil prva izbira oz. nisem bil prvi, ki mi je bilo mesto smučarskega komentatorja ponujeno, mislim, da sem bil tretja izbira …

(Istočasno z Vrhovnikom): Kdo pa je bil prva izbira?
UL: Ne bi zdaj o imenih, kdo je zavrnil, dva sta zavrnila to priložnost, sam sem jo izkoristil - in posledično sem tudi pojedel nekaj govna.
Komentarje torej berete?
UL: Sprva sem bral časopise, zdaj komentarje … Saj so me ljudje opozarjali, kje pišejo o meni. Ampak, okej. Predvsem mi je Igor stal ob strani. Igor je bil takrat urednik športnega programa. Pravzaprav bi me lahko zamenjal po letu, dveh, treh, ampak je vztrajal z menoj, tako da mu je bilo očitno nekaj le všeč – kaj delam, kako se pripravljam, ne vem, mogoče tudi moja energija. In zdi se mi, da sem z leti odpravljal napake, nikoli pa ne bom všeč vsem, to sploh ni vprašanje.
MV: To je prvo, na kar me je Igor opozoril, da se moram zavedati, preden bom začel, da ne bom nikoli vsem ustrezal. Tega sem se že malo naučil iz svoje smučarije – tudi takrat sem spremljal vsemogoče komentarje, ker mislim, da je po svoje dobro spremljati komentarje, predvsem zato, ker niso vsi slabi in se lahko iz teh komentarjev, če so dobronamerni in utemeljeni, še kaj naučiš, in mislim, da to je neka širina. Jasno pa je to, kar je Urban rekel – na tapeti je vsak človek, ki se nekje pojavi, ker je to tudi del folklore.
UL: Je pa tako, da je vsaka kritika, če je argumentirana in če jo znaš pametno upoštevati, lahko neka pot k izboljšanju. Sem absolutno privrženec pozitivne kritike, v smislu da nekdo pripomore k temu, da se stvari izboljšajo, in v tem ne vidim nobenih težav.
No, očitno napredovala sta, saj zdaj lahko preberemo tudi kar nekaj pozivov, da bi vidva komentirala še žensko smučanje …
UL: Stvari se sčasoma vnesejo do te mere, da, kot prvo, se te ljudje navadijo …
MV: Te tudi sprejmejo. Čez čas. (Smeh)
UL: Tudi to. Seveda, z najino uigranostjo je prišla določena sproščenost, ker lahko mirno poveva, da sva tudi v zasebnem življenju postala prijatelja, nisva samo sodelavca … Mislim, da se to pred mikrofonom vidi. Pozivov, idej, naj začneva še z ženskim smučanjem, je nekaj bilo, mogoče bo v prihodnosti Matjaž delno zraven še pri dekletih, da pa bi jaz komentiral ženske tekme, je pa malo verjetno.
Dejstvo je, da se Tomaž Hudomalj in Ana Kobal bolj lovita od vaju, to je treba priznati. Imata kakšen nasvet zanju? Kaj je ključ dobrega komentiranja?
MV: Saj se veliko pogovarjamo o teh stvareh, ampak težko je nekoga spreminjati neposredno.
Še vedno mislim, da je treba v delo vlagati veliko truda, pomemben pa je "paket", ki ga ponudiš gledalcem. Poslušam ženske tekme, gledam ženske tekme, se pogovarjamo tudi z Ano in Tomažem, ampak vsak ima svojo pot, svoj slog. Ana ima dober pregled nad smučanjem. Pri Ani, konkretno, predvsem vidim veliko pomanjkljivost v tem, da ni dosegla vrhunskih rezultatov, kaj bo torej ona govorila – to je tisti neki skrajni komentar, ki leti nanjo. Je pa dejstvo, da tako kot ni nujno dober trener tisti, ki je bil dober tekmovalec, nisi nujno tudi "všečen" komentator, če si bil dober tekmovalec.
UL: Mourinho tudi ni nogometa igral.
MV: Tako je. Zlatega pravila ni, je pa dejstvo, da sem bil tudi sam na začetku kariere močno "na tapeti", skratka v zelo podobnem položaju, v katerem je Ana.
UL: Mislim, da nista tako slaba, kot ju ljudje predstavljajo. Če smo iskreni, smo se res veliko pogovarjali, velikokrat sem ju poslušal in si tudi pomagamo med sabo. Očitno neke določene spremembe bodo, kot vse kaže, bo Ana zdaj končala, ne vem pa, kako bo videti v prihodnje. Osebno bi dal Tomažu še priložnost, da svoje delo izboljša in nadaljuje.

Gledalci verjetno pričakujejo, da bodo nekdanji smučarski tekmovalci znali oceniti, ali nekdo na progi smuča hitro ali ne. Ampak se kdaj zalomi, pa raje počakate na vmesni čas?
MV: Ne gre za to. Mislim in tudi skozi napake sem se naučil, da nisem tam zato, da povem, ali nekdo smuča hitro ali počasi, ker to kaže čas. Smučanje je zelo nepredvidljiv šport, ker lahko v enem ali dveh zavojih narediš manjšo napako, ki je manj opazna in je težko oceniti časovno izgubo, in že se ti lahko zatakne. Preprosto ne govorim, da je človek hiter, če res ne vidim tega in ne morem biti 100-odstoten. Pomembneje je, da povem, zakaj je tekmovalec hiter ali pa, če hočete, počasen.

Kako težko pa je ostati nepristranski? Urban, vam so svoj čas očitali, da preveč očitno navijate za Raicha, spet drugič, da preveč za Millerja, zdaj spet slišimo, da za Hirscherja …
UL: Odlično, ne? Najlepše je, ko po eni tekmi pet ljudi pove, da navijam za pet različnih smučarjev. Krasno. Po pravici povem, da samo čakam, da bi kateremu Slovencu uspelo priti na stopničke, potem bi se vedelo, za koga navijam. Poskušam na vsaki tekmi z neko zgodbo. Mogoče je neka zgodba povezana s kakšnim tekmovalcem, s kakšnim prizoriščem, kjer se je kaj takega zgodilo, pa potem navijaš zanj. Narediš pač zgodbo in navijaš za njega. Kako ne bi navijal v Zagrebu za Kostelića? Zakaj ne bi na olimpijskih igrah v Sočiju privoščil Millerju, da bi dobil smuk?
MV: Mislim, da gre tu bolj za privoščiti nekomu, ne toliko za navijati.
UL: Seveda. Meni je čisto vseeno, kdo zmaga, da ne bo pomote. Res mi je vseeno. Ampak v nekem poskusu, da bi gledalcem približal tekmo, da bi naredil neko dramaturgijo, poskušaš kakšen dan za enega, kakšen dan za drugega. Danes je recimo slalom …
In za koga navijate?
(Vrhovnik v smeh)
UL: Za nikogar ne navijam, bi mi pa bilo bolj všeč, če bi Neureutherju uspelo dobiti mali slalomski globus, Hirscher bo dobil velikega in Neureuther bi bil drugi Nemec po Arminu Bittnerju, ki bi ga dobil, take zgodbice iščem.
Vajini prenosi so navadno začinjeni s številnimi zanimivostmi in podrobnostmi, tudi iz zasebnega življenja tekmovalcev. Od kod vsi ti podatki?
MV: Če zase povem, mi je v veselje delati z Urbanom, ker ga smučanje izjemno zanima in vedno, ko greva na pot daleč v Italijo, recimo osem ur, debatirava o praktično vsem in zadeve se prepletajo, zgodbe se širijo iz mojega arhiva, iz Urbanovega – on prebere veliko lokalnih, tujih časopisov, si izpiše zgodbe in te zgodbe, ki jih nikjer drugje ne slišiš - tudi sam sem včasih presenečen, kje jih izbrska. Osebno veliko črpam, kadar sem na terenu. Predvsem je zelo pomembno, da tekmovalcem "ne težiš" na ogledu proge, ker takrat nihče ne govori kaj dosti, ker se koncentrirajo, je pa potem veliko odvisno od trenerjev in serviserjev, ki jih še vedno poznam, ker sem z mnogimi od njih nekoč sodeloval ali tekmoval, zdaj pa so trenerji. Pogosto dobiš zanimive zgodbe tam, kjer jih ne pričakuješ, in tudi sam si jih zapišem. Imam svoj arhiv. Je pa to težko med prenosom povedati pravi čas, ko ima smisel, predvsem da se ne ponavljaš. Je pa medijska podpora v današnjem svetu neomejena, od spleta, Facebooka, do samih fotografij, ki mogoče povedo več – vsaj meni, ki vem, za kaj gre.
Katera je vajina najzabavnejša smučarska anekdota zadnjih sezon? Velikokrat slišimo tisto o uriniranju Silvana Zurbriggna za neko kmetijo v Alta Badii …
MV: No, tam nisva bila zraven, mogoče kakšno, pri kateri sva bila … (smeh)
UL: Ne, tisto povej o (Manuelu) Osbornu Paradisu. Te sploh še nisva nikoli prodala. So stvari, ki jih poveva, pa stvari, ki jih ne.
MV: Preprosto ne moreš čisto vsega povedati.
UL: Ja, sploh pri Slovencih se trudiva malo filtrirati kakšne stvari, ampak ta Osbornova je kar dobra.
MV: Je zelo razigran kanadski kavboj, vedno za neumnosti. Jasno, vsi tekmovalci so na neki način nekaj posebnega. Nekje leta 2011 je stavil, da bo med vožnjo mestnega avtobusa skočil na zadnji odbijač, se prijel za rob in se peljal eno postajo. Ampak se je nesrečno zataknil za hlačnico in ga je avtobus - ne vem, koliko časa drsal - po tleh in je bil cel pobit. Tako je bil poškodovan, da so mu morali celo na stegensko mišico kožo dajati z riti in "štukati". Skratka, iz "zajebancije" je nastala velika neumnost.
UL: Evo, ekskluziva, tega še nikomur nisva povedala.
Sta slišala kakšne tako pikantne trače, da jih gledalcem v prenosih preprosto ne moreta ali ne smeta razkriti?
UL: Ma, ja …
MV: Ne spuščava se na osebne ravni, to ne sodi zraven.
UL: Če je kaj uradno, če gre za deklarirane pare, kot sta (Jean Baptiste) Grange in (Nastasia) Noens ali pa (Travis) Ganong in (Marie-Michelle) Gagnon, to se pove, druge stvari naj pa kar Maria Höfl-Riesch piše v svoji knjigi.
Torej tudi bralci MMC-ja ne bodo slišali ničesar o smučarskem "pornocirkusu", kot je zapisala Höfl-Riescheva?
UL: Pri nama ne.
MV: Težko, to ne sodi v prenos.
UL: Blazno veliko je tudi govoric - kako je z govoricami, pa vemo. Marsikdo se tudi v našem povsem navadnem življenju v Sloveniji srečuje s tem, govorice pa lahko tudi škodujejo, na koncu pa še resnične niso.
Namesto na finalu v Lenzerheideju sta tekme komentirala iz ljubljanskega studia. Kako velik hendikep je za vaju, da ne potujeta več na vse tekme, da nista več toliko v stiku s tekmovalci in trenerji?
UL: Največ za Matjaža.
MV: Primer: tudi trener, ki ga pokličeš po telefonu, nehote ne bo mogel vsega povedati.
Pokličem trenerja v Ameriko, ga vprašam, kako ste, on bo odgovoril, kar dobro. Pod to besedo lahko razumeš, da je vse v redu, potem pa vidiš, da ni na startu npr. Andreja Šporna, in ne veš, zakaj ga ni. In potem sam sebi narediš medvedjo uslugo, ker si "butnil" neko neumnost, pa niti ne veš, kaj se dogaja. Terensko delo je zelo pomembno. Že ko vidim tekmovalca na ogrevanju, je meni toliko stvari jasno, da se da potegniti veliko stvari, potem pa z enim vprašanjem, če to povežem z arhivom, že imam zgodbo. Če delam iz studia, te možnosti nimam. Se da narediti tudi iz Ljubljane, ampak tako lahko tekmo pospremi v končni fazi tudi Urban sam.
UL: Zame je teren pomemben v smislu nekih dodatnih informacij, zgodb, ki jih naberem v lokalnih časopisih, pa tudi v pogovorih med novinarji in trenerji. Pa vzdušje, ki ga začutiš, ko si na tekmi.
MV: Daš lahko v višjo prestavo, ker si res tam.
Katero prizorišče je vama osebno najljubše?
MV: S tekmovalnega vidika sem mogoče vezan na klasične tekme, za katere vidiš, da vas ali mesto živi za to – Kitzbühel, Wengen … To so taka prizorišča, kamor se vedno rada vračava, kjer je cel kup spominov, kjer se da tudi kak zavoj odsmučati. Grem pa tudi v Adelboden rad zaradi spominov, ki jih imam nanj (edina zmaga v svetovnem pokalu, v slalomu leta 2000, op. a.). Sicer pa z lepimi spomini potujem na vsa smučišča, na katerih sem še sam nastopal.
UL: Mogoče bo kdo v Kranjski Gori užaljen, ampak zelo rad grem na Južno Tirolsko, Val Gardena, Alta Badia, umirjeno, ljudje točno vedo, kaj delajo, organizacija fenomenalna, medtem ko najlepši kraj - mislim, da se bo Matjaž strinjal - je bil Whistler.
Razplet katere tekme se vama je najbolj vtisnil v spomin? Včerajšnji veleslalom (Ted Ligety je za stotinko osvojil mali veleslalomski globus, op. a.)?
UL: To, to, to je bilo … Včeraj sem res razmišljal, ali sem že kdaj delal tako dramatičen razplet … Res ne vem, ali je bila še kakšna podobna tekma … Res ne.
MV: Dobro, so bili že finali, ko so se borili, recimo Svindal in Raich (za dve točki leta 2009, op. a.), ampak da bi šlo tako na stotinke …
UL: Neureuther in Hirscher sta se za slalomski globus udarila med seboj, ampak odločal je pa tretji! Noro!
Se lahko skrha prijateljstvo med Hirscherjem in Neureutherjem?
MV: Ne, absolutno si v žaru borbe želiš, veš, se vprašaš tisočkrat, zakaj se je morala ena stvar zgoditi ravno tebi s tako majhno razliko, ampak mislim, da so ti fantje na takem visokem nivoju, da se zavedajo, da so to žari borbe, in mislim, da bodo že jutri, no, ali pa malce pozneje, lahko skupaj nekje na jadrnici na morju.
Stanje v slovenskem alpskem smučanju, zlasti v moškem, pa je, kot smo v zadnjih dneh večkrat slišali, na najnižji točki ...
UL: Ni na najnižji točki, sploh ne. Mi smo opozarjali v Kranjski Gori, pa mislim, da so ljudje dojeli, kaj smo hoteli povedati in na kaj opozoriti – ne samo da v A-reprezentanci ni nikogar, tudi zadaj smo popolnoma v temi, ampak nismo pa še na najnižji točki. Massi mi je zelo lepo rekel, češ ne, ne, obstajata še Monako in Andora, še tam bomo. Čehi in Rusi nas že »vozijo«, to je jasno.

Se bojita, da bomo ob takih rezultatih smučanje kmalu nehali prenašati?
MV: Se lahko zgodi.
UL: Za dve sezoni je pogodba še podpisana, že v naslednji sezoni bomo v neposrednih prenosih videli samo Žana Kranjca, ki bo startal za 30-erico v veleslalomu, glede na to, da so pravice drage, pa je veliko vprašanje, kaj bo urednik, kdor koli to takrat že bo, čez dve leti naredil. Veliko vprašanje.
Teorij, kako smo padli tako nizko, smo slišali veliko. Imata tudi vidva svojo, kje, zakaj in kdaj je šlo narobe?
MV: Veliko je bilo povedanega na to temo od trenerjev, ki imajo izkušnje s sistemom in so tudi podali svoja mnenja. Problem je večplasten in je nastajal zadnjih 10 ali več let, ko smo pozabili na mlade, poleg tega smo "tehnično" razdvojeni in zato smo v velikem breznu. Rešitev mora obstajati. Če bi jo imel, bi jo z veseljem ponudil, ampak preprosto ne znam odgovoriti na vprašanje. Pred leti so bile podobne težave tudi v večjih, močnejših reprezentancah, recimo švedski – osem let jih ni bilo. Pa Francija. To se ne dogaja samo nam.
UL: No, rad bi bil majčkeno bolj konkreten – dejansko verjamem, da smo v strokovnem smislu zaspali, ko so prišle smuči s stranskim lokom, mislim, da je naša doktrina, način, po katerem trenerji delajo, napačen, da niso šli, vsi, ki bi morali, v korak s časom. Se pravi znanja, čeprav nekateri pravijo, da ga je dovolj - mislim, da ga ni dovolj ali pa ni pravo, predvsem pa je prisotna ta naša slovenska majhnost in sprtost ljudi, ki bi morali skupaj stopiti in v zadnjih letih delati, in ko se je vse skupaj še sestavilo z generacijo tekmovalcev, ki so bili zadovoljni s slabšimi rezultati kot samo stopničke, ko se rekli, da je sedmo mesto dobro, ko se je vse to sestavilo, je šlo vse v nič. Temu dodajte še finančne težave, sekanje mladinskih ekip, propad klubov in zgodba je kompletna.
Veliko se govori tudi o konceptu tekem, kako jih narediti za zanimivejše, jih približati gledalcem. Paralelne tekme se niso prijele, ekipne so se tudi malce izrodile, zdaj je govora še o ukinitvi superkombinacije … Imata vidva kak recept?
MV: Predvsem je problem – ko sem še komentiral ženske tekme, Cortina d'Ampezzo je večje in nekoč zelo znamenito smučarsko središče, a je dejansko oddaljeno od večjih mest in še do danes jim ni uspelo pripeljati tja več kot 500 gledalcev, kar je, seveda, škoda. Mislim, da se z vprašanjem, kako približati smučanje širšim množicam, ukvarja več ljudi, tudi pametnejših od naju. Ena od rešitev je pripeljati smučanje v večja mesta, recimo Zagreb je to storil zelo dobro. Smo pa tudi tam doživeli, da niso imeli vrhunskega tekmovalca ali tekmovalke in se je število gledalcev razpolovilo. Problem je tudi, ker nekatere tekme v svetovnem pokalu trajajo predolgo – tudi tri, štiri ure, če sešteješ vse skupaj - kdo ima časa to gledati. Meni se zdi paralelna tekma zelo zanimiva, prej bi superveleslalom odvzel in dal paralelno tekmo, ker imajo gledalci boljši vpogled, kaj se dogaja na progi, hitreje se odvija, to bi potem pripeljal v mesta … Sicer pa termin – mogoče več večernih terminov. Slišal sem že idejo o sistemu obrat 30 in dodati še deset, torej v drugem 40 tekmovalcev, da ima možnost startati še kakšen mlad tekmovalec … Ampak nekaj klasike bi pa kljub vsemu moralo ostati.
UL: Mislim, meni je zanimivo – ena taka tekma, kot je bila včeraj (moški veleslalom, op. a.), ne vem, kako bi bilo lahko še bolj atraktivno. Je pa dejstvo, da je treba iskati boljše rešitve, v končni fazi je smučarski kros eden od poskusov, kako celotno zadevo narediti malo bolj atraktivno in mislim, da če bi bil redno na televiziji, kot je bil med olimpijskimi igrami, bi se tudi to lahko prijelo. Po drugi strani pa je po mojem prav, da alpsko smučanje sledi neki tradiciji, saj tako ali tako pogledaš samo tistih 30, ki znajo smučati. Imamo pa nočni slalom v
Schladmingu, ki ga, kljub temu, da, razen Valenčiča v njem nimamo nikogar, redno gleda več kot 10 odstotkov ljudi v Sloveniji in to je dokaz tega, da to ljudi potegne – kljub temu, da je v torek zvečer.
Je bilo za vas komentirati olimpijski smučarski kros nekaj povsem drugega? Tudi zaradi Flisarja …
MV: Veliko dinamike je. Res se veliko dogaja in gledalca pritegne. Res, da so proge ponekod skorajda nevarne, ampak smučanje, zlasti v hitrih disciplinah, je sploh zelo nevaren šport.
Ima smučanje še kakega res velikega superzvezdnika? Franz Klammer mi je že pred leti dejal, da je edini smučarski zvezdnik Bode Miller in da ne vidi kakega resnega naslednika …
MV: Mislim, da mu Hirscher zelo dobro sledi.
UL: Ne vem, težava je v tem, da je smučanje, kot je Matjaž rekel, »holzerski«, hribovski šport – Švica, Avstrija, Južna Tirolska … Alberto Tomba je znal iti korak naprej v tem zvezdništvu, Miller je to delal nekaj časa, ampak, bodimo iskreni, Miller se lahko sprehodi po New Yorku, pa nihče ne ve, kdo je Bode Miller. Miller je bistveno bolj popularen sredi Dunaja kot pa sredi New Yorka.
MV: Tudi bolj kot Svindal.
UL: Bolj kot Svindal, da, seveda. Zdaj trenutno Hirscher, ne vem, Hirscher je bolj umirjen, in ravno zaradi svojega značaja, ki je sicer meni zelo všeč, se verjetno ne bo razvil v takega zveznika, ki bi res mase vlekel. Razen v Avstriji, tam je pritegnil avstrijsko mladino …
MV: Ne bo pa Bode Miller.
UL: Ne bo pa Bode Miller, ne. Moral bo nekdo priti in začeti zmagovati in se začeti tudi drugače obnašati. Kdo pa je to lahko – Kristoffersen, ne vem … Bo pač nekdo prišel. Saj so bili Klammer, Tomba, Maier, Miller … Vsake toliko časa kdo pride.
Če gledamo naprej med mlajšimi, ki bi lahko osvajali velike kristalne globuse, imamo Kristoffersena in Pinteraulta, zdi pa se, da nihče izmed njiju nima tako močne karizme …
UL: To so vsi preresni fantje. Ni to, ni.
Ko že govorimo o Bodeju - Matjaž, zadnje čase opažamo, da vse več tekmovalcev na vseh postajah spremljajo njihove izbranke – Hirscherjeva Laura, Ligetyjeva Mia, Millerjeva Morgan … Je to za smučarje blagodejno ali je lahko distrakcija?
MV: To je povsem odvisno od posameznika. Osebno mislim, da podporo družine in partnerja, če je v odnosu mir, športnik absolutno potrebuje, je pa, mislim, to zdaj neke vrste moda, ampak če jih ne moti, če so zadovoljni s tem, je pač to to.

KDO OD TEKMOVALCEV V SVETOVNEM POKALU JE ...

- Največji žurer?
UL: Patrick Küng se je letos v Sočiju kar zabaval.
- Največji plejboj?
Absolutno Christof Innerhofer.
- Največji intelektualec?
Ivica Kostelić.
- Najbolj fer, spoštljiv, kolegialen?
Felix Neureuther.
- Največji egoist in najmanj kolegialen?
Egoist je vsak smučar. Glede drugega pa se raje vzdrživa (smeh).
- Po slalomu na OI so mnogi izpostavljali Hirscherja …
UL: Ja, tam med Hirscherjem in Mattom nekaj ne štima, nista na isti valovni dolžini. Mogoče gre za generacijski razkol prevelik.
- Najprijetnejši sogovornik?
Benjamin Raich.
- Najmanj prijeten sogovornik?
Bode Miller.
UL: Postal je zoprn, težak. Spremljam ga že celo kariero skoraj, ampak tam okoli OI v Torinu 2006 se mu je res vse skupaj zagabilo, grdo se je začel obnašati do novinarjev in mi je po svoje zelo žal, ker so njegovi odgovori vedno zanimivi, on ima neko razmišljanje, vidi se, da fant ni prav neumen, mi je pa škoda, da je začel na nas gledati tako grdo, še zlasti ker so mediji tudi njegov kruh. Mora se zavedati, da je to, da je naredil svoje milijone, posledica medijske prisotnosti v alpskem smučanju.
MV: Saj zdaj se je zmehčal.
UL: Mogoče, ker je starejši, zrelejši.
MV: Drugače zna biti zelo prijeten. Če ga dobim zunaj, nekje na sedežnici, lahko lepo kramlja in s sotekmovalci in drugimi, bognedaj pa, da vidi mikrofon, potem kar grbo naredi in spremeni odnos.
UL: To je škoda, ker sem z njim z veseljem delal intervjuje, ker je vedno ponudil še malo drugačen pogled na kakšno stvar, ampak ko pa je začel novinarje žaliti, se mi je zameril. Mene sicer ni nikoli zmerjal s podgano, je pa druge.
- Kdo ima težji karakter – Tina Maze ali Bode Miller?
Tina.