Tako pri zasnovi koncepta prostora kot pri njegovi podobi je imela svojo besedo mladina. Foto: Jernej Konjajev
Odprte hiše
Vodeni ogled obnovljenega Četrtnega mladinskega centra Črnuče v Ljubljani si boste lahko ogledali tudi v sklopu Odprtih hiš Slovenije, 7. aprila letos.

Mladinski centri danes so popolnoma drugačni, kot smo jih bili, vsaj v Ljubljani, vajeni v 90., ko smo se jih ogibali v velikem loku: bilo jih je malo, držala se jih je neka stigma in stene so imeli oranžne barve. Otroci grungea in sploh vseh subkultur smo seveda raje izbrali têmo klubov ali parkov … kaj pa nam je preostalo drugega?

Leta 2019 so mladinski centri prostori, v katerih mladina dejansko preživlja svoj prosti čas. In to prostovoljno. Ker jim je to totalno LOL in ker imajo tam kaj početi ‒ kdo ve, morda pa bo prostor mladinskega centra Črnuče pisal zgodovino, kot jo je kletni prostor na Prušnikovi v Šentvidu, kjer so vadili nihče drug kot Siddharta.

Začetek brez znanega konca

Fotografija levo: v center se lahko uporabniki spustijo po drči. Turkizna stena na levi je namenjena galerijski izpostavi, na desni pa so lesene tribune za neformalno druženje. Foto: Jernej Konjajev

Arhitekti iz biroja Triiije arhitekti, ki se stvari radi lotijo zunaj ustaljenih okvirov (spomnimo se slaščičarne Lolita), so se tokratnega projekta Četrtnega mladinskega centra Črnuče, ki je del širše mreže Mladih zmajev (poleg Črnuč še Bežigrad, Šiška, Zalog) lotili z drugega konca. K sodelovanju so povabili uporabnike centra, otroke in mlade, stare od deset let pa vse tja do 30, s katerimi so sproti ustvarjali koncept prostora. Ob tem so določili le to, kateri del procesa bodo prevzeli arhitekti in kje imajo manevrski prostor sami.

"Njihova prva zahteva je bila, da NE želijo prostora odraslih za mlade," se zasmeji Andrej, medtem ko v ozadju zadiši ričota iz prosa s porom, ki jo v centru na kuhalni plošči ravno v tistem trenutku meša deček. V tem "kreativnem 'crashu' supernorih idej", nadaljuje sogovornik, so uporabniki centra izrazili željo, da bi imeli drčo, po kateri bi se zapeljali s kolesi, skejti, kjer bi lahko naredili manjši obrat in zapeljali dalje v prostore. S tem namenom so obstoječe notranje stopnice nekdanjega lokala Black Jack zamenjali s poligonom sive barve, ki je postal hrbtenica projekta, okoli katerega so gradili koncept barvitih niš tega izjemno ozkega in dolgega prostora brez oken.

Sanjski projekt igre barv in svetlobe

Ker prostor nima oken in naravne svetlobe, so dali arhitekti posebno pozornost dobršni meri osvetlitve z estetskimi okroglimi svetili. Foto: Jernej Konjajev

Takoj ob vstopu v center, ko obiskovalca obsije barvitost v soju turkizne in lebdečih okroglih svetil (te so bile veliko cenejše, kot vzbuja videz), je postavljena lesena tribuna za posedanje in druženje, ki je hkrati prostor za galerijske izpostave. "Pogovarjali smo se o tem, ali bi bile na steni slike ali morda grafiti, pa smo prišli do tega, da se grafitov na neki točki naveličaš," prizna Andrej, ki izvedeni projekt označi za sanjskega. "Otroci so bili v projekt vpleteni od prvega dne, zato smo biro začasno preselili kar sem, saj je bil proces pomembnejši od končnega cilja, od forme."

Nekoliko vzdolž klančine na levi so nekdanjo dnevno sobo ‒ mladinski center Črnuče je na tej lokaciji od leta 2010 ‒ nadgradili v večnamenski prostor (oranžne odtenke pogojno spregledamo), ki je hkrati kuhinja, prostor za likovne in kiparske delavnice ter izobraževanja, ob koncertih pa se police med nosilnima stebroma preobrazijo v "šank".

Ustvarjalnost z omejenimi sredstvi

V zadnjem delu prostora je t. i. dnevna soba, v kateri je tapeta s kaktusi (desno). Namen oblazinjenih zelenih niš (levo) je v prvi vrsti zadušitev zvoka, saj je na drugi strani telovadnica, ki je lahko tudi prostor za koncertne dogodke. Foto: Jernej Konjajev

Glede na to, da je obnova prostora potekala prek javnega razpisa, so morali arhitekti z omejenim proračunom še toliko bolj pokazati svojo ustvarjalnost. Tako so najintimnejši prostor, kupé, kot relikt nočnega lokala, tapecirali v vijolično in obdali z zavesno steno kavne barve, s katero so zakrili toaletne prostore in ustvarili prostor za šepetanje skrivnosti.

V najodročnejšem prostoru centra za druženje in učenje, ki ga kot mural krasi tapeta z zelenimi kaktusi, pa je opaziti resnično klasičen arhitekturni element: stenske niše ali povedano drugače, arhitekturno poezijo čistih linij in izrabe prostora.

A zgodba ima zaplet; sosednja soba je namreč telovadnica, ki ima za črnimi vrati tudi oder in snemalni studio. Zvočna izolacija je bila nuja in ne izbira. "Na mestu, kjer so niše, so bili v času Back Jacka prehodi. In če želiš v tem dnevnem prostoru delati ali se učiti, je to teže početi s hrupom v sosednjem prostoru," pojasni prvi mož biroja Triiije arhitekti. Zelene kvadrasto oblazinjene niše imajo tako v prvi vrsti namen zadušitve zvoka, zakritja starih radiatorjev, seveda pa so namenjene predvsem sedenju in druženju.