Andreja je stara 28 let in zaposlena v zdravstvu. Ironija usode je, pravi, da se ji je kmalu po očetovi smrti razvila zdravstvena anksioznost. Kot se spominja, se je vse začelo z glavobolom in mravljinčenjem v nogah. Med prebiranjem spletnih forumov jo je zaskrbelo, da ima morda multiplo sklerozo, in misel "kaj pa, če sem hudo bolna" ji ni šla več iz glave. "Bila sem kot hrček, ki brez prestanka teče v kolesu," opisuje svoja takratna premlevanja. Zaradi tesnobe, ki jo je občutila, ni mogla ne spati ne delati. Sledili so obiski pri zdravnikih. Kot se spominja, je na izvid zadnje preiskave čakala skoraj tri tedne. V tem času je zaradi negotovosti doživela več paničnih napadov. A izvid je bil brez posebnosti. To jo je sprva pomirilo, potem pa se je kolesje tesnobe znova zagnalo. Spraševala se je, ali so se morda zmotili ali pa morda kaj spregledali. In kmalu zatem se ji je pojavil nov simptom – vrtoglavica. Znova je začela brskati po spletu in iskati zagotovilo, da je njeno zdravje brezhibno. A več kot je prebrala, več novih bolezni je odkrila in bolj je bila prestrašena. Zdravnica ji je zaradi že skorajda neobvladljive stiske svetovala, naj se pogovori s psihiatrom in ta je njenim težavam končno dal ime – zdravstvena anksioznost.

Zdravstveno anksioznost, ki sodi med anksiozne motnje, zaznamuje pretirana zaskrbljenost za lastno zdravje. Človeka iz dneva v dan najedajo dvomi, ali so telesni simptomi, ki jih doživlja, kazalci hude bolezni. Na vsak način se želi znebiti negotovosti, zato mrzlično išče odgovore na spletu in pri zdravnikih. A namesto olajšanja, mu to prinese le še več nemira.

Ljudje kot Andreja, ki niso sposobni sprejemati negotovosti, so ranljivejši za razvoj anksioznih motenj, v pogovoru za MMC potrdi Mark Freeston. Kot profesor klinične psihologije na univerzi v Newcastlu v Združenem kraljestvu se je večji del svoje znanstvene kariere posvečal razvoju različnih terapevtskih pristopov za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje in generalizirane anksiozne motnje, v zadnjem desetletju pa se usmerja predvsem v raziskovanje negotovosti. Kot pravi, so njeno vlogo v duševnem zdravju prvič prepoznali v 90. letih prejšnjega stoletja pri preučevanju anksioznih motenj.

Tudi Špela Hvalec, klinična psihologinja in psihoterapevtka vedenjsko-kognitivne usmeritve, zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Idrija, tako kot Freeston ugotavlja, da je nizka toleranca do negotovosti potrjeno eden izmed pomembnih osebnostnih dejavnikov tveganja za razvoj anksiozno-depresivne simptomatike in tudi njen pomemben vzdrževalni dejavnik. "Številne raziskave proučujejo vlogo nizke tolerance do negotovosti v pojavnosti motenj na področju čustvovanja. Ugotovitve kažejo, da so posamezniki z različnimi anksioznimi motnjami ali depresivno motnjo pomembno manj tolerantni do negotovosti kot posamezniki brez psihičnih težav in motenj," pojasnjuje Hvalec v pogovoru za MMC.

Negotovost je opredeljena kot stanje pomanjkljivega védenja o obstoječem položaju ali prihodnjem izidu. Netoleranca do negotovosti se odraža kot stiska, ki jo posameznik doživlja zaradi elementa neznanega v danem položaju, ne glede na to, ali pričakuje pozitiven ali negativen razplet, razlaga profesor Freeston. "Prijatelji vam recimo povedo, da vam bodo za rojstni dan podarili nekaj, česar vam še nikoli niso. Če ne prenašate negotovosti, se boste ob tej napovedi počutili neprijetno. Vendar pa stresnega odziva ne doživljate zato, ker se bojite darila, saj zaupate prijateljem, temveč zato, ker ste potisnjeni v položaj, ko ne veste, kaj se bo zgodilo."

Naša sogovornica Andreja se strinja, da bi verjetno lažje sprejela bolezen kot nenehne dvome, ali je hudo bolna ali ni. "Če bi mi potrdili bolezen, bi vsaj vedela, kakšno težavo imam in kako se lahko z njo spopadem. Tako pa sem tavala v temi in se nenehno mučila z vprašanji, kaj mi je."

Netoleranca do negotovosti je transdiagnostični in transsituacijski dejavnik, kar pomeni, da ni povezana le z različnimi duševnimi motnjami, temveč tudi z različnimi novimi in nepredvidljivimi življenjskimi položaji, ki so lahko ogrožajoči, tako kot pandemija covida-19, ali pa tudi ne, kot je denimo izkušnja starševstva. "Odsotnost grožnje namreč še ne pomeni prisotnost varnosti. Če želimo okrepiti stresno odpornost pri posamezniku oziroma njegovo duševno zdravje, moramo nujno nasloviti tudi vprašanje njegovega odnosa do negotovosti," je prepričan Freeston.

Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Kako doživljamo negotovost? Kakšni so čustveni, miselni in vedenjski odzivi nanjo? Mark Freeston poudarja, da je občutje negotovosti težko ubesediti. Ne gre vedno za tesnobo, lahko občutimo tudi zaskrbljenost, nelagodje, panične napade, jezo, bes, krivdo, žalost, tiščanje v želodcu itn. Različni odzivi, torej, v različnih okoliščinah, pojasnjuje klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. "Miselni odziv na negotovost pri ljudeh z anksiozno motnjo in nizko toleranco do negotovosti gre največkrat v smeri izkrivljenega interpretiranja okoliščin, ki so nejasne, nove ali nepredvidljive. Interpretirajo jih kot ogrožajoče, čeprav bi iste situacije drugi zaznali kot sprejemljive in varne. Hkrati podcenjujejo svoje sposobnosti spoprijemanja z njimi. Na vedenjski ravni opažamo najpogosteje izogibanje negotovim situacijam, pa tudi odlašanje, pretirano preverjanje in načrtovanje, iskanje zagotovil, težnjo k perfekcionizmu. Na čustveni ravni so odzivi podobni kot pri anksioznih motnjah, v ospredju sta strah in tesnoba." Negativna čustva, ki jih zbuja negotovost, so z eksistencialnega stališča razumljiva, pojasnjuje Freeston, kajti "če ne vemo, kakšna je naša prihodnost, se nam lahko hitro prikrade misel, da nimamo prihodnosti".

Po ugotovitvah mednarodne raziskave o odzivanju na negotove razmere med covidom-19, ki jo vodi profesor Mark Freeston, se je kot pomemben dejavnik stiske med pandemijo poleg dejanske grožnje izkazala ravno netoleranca do negotovosti.

Freeston navaja primer kopičenja toaletnega papirja v prvem obdobju pandemije, ki je po njegovih besedah tesno povezan z intuitivnim iskanjem varnosti v negotovih razmerah. "Varnost je naša biološka nuja in prisotnost varnosti je za nas pomembnejša od odsotnosti grožnje. Ko se je začela pandemija covida-19, je vsakdo izmed nas imel predstavo o tem, kaj mu pomeni varnost. Številnim ljudem je varnost denimo predstavljal toaletni papir. Meni ne, kar je povezano z okoliščinami, v katerih sem odraščal. Pripadam namreč generaciji, ki je bila vajena uporabe časopisnega papirja na straniščih. Ravno zato, ker sem vedel, da obstaja alternativa, me morebitno pomanjkanje toaletnega papirja ni skrbelo. Meni je občutek varnosti vlivala jutranja skodelica kave. Ne gre toliko za kofein, ker nisem odvisnik od tega poživila, temveč bolj za navado pitja kave točno določene znamke, pripravljene na točno določen način, iz točno določene skodelice. Ker nisem jutranji tip človeka, mi zjutraj ni do pogovora z ljudmi, vse, kar si želim, je le ta skodelica kave, ki mi pravi, da je vse tako, kot mora biti. Med covidom-19 sem se zato najbolj bal, da bo zmanjkalo ravno te moje kave."

A svoj odnos do negotovosti lahko izboljšamo, pravi Freeston, kar velja tako za vsakdanje življenje kot za izredne razmere s povečano grožnjo, negotovostjo in porušenim življenjskim ritmom. Kot pojasnjuje, si moramo najprej zagotoviti "zadovoljiv občutek varnosti", zatem pa zavestno širiti meje območja, v katerem se počutimo varne.

Sorodna novica Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

"Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da takrat, ko se ne počutimo varne, skušamo za vsako ceno ustvariti neko gotovost, jasnost, dorečenost. Če tega ni, potem si ustvarimo iluzijo in se počutimo varne v okviru iluzije. Primer so potovanja v covidnem času, ko so ljudje odhajali na pot z utvaro, da so razmere varne, pa v resnici niso bile. A takšno početje je tvegano. Alternativa je naučiti se živeti z negotovostjo. Najprej tako, da utrdimo svoj občutek varnosti z vztrajanjem pri vsakdanji rutini, pri dejavnostih, ki nam signalizirajo varnost, kot je jutranja skodelica kave, pri socialnih stikih, načrtih za prihodnost ... Rutina je pomembna, ker nam sporoča, da kljub vsemu, kar se dogaja, življenje gre naprej. Če ne moremo ohranjati običajne rutine, vpeljemo novo. Ko si pridobimo zadovoljiv občutek varnosti, pa se začnemo izpostavljati manjšim količinam negotovosti. Iz cone udobja torej zakorakamo z majhnimi koraki. Ne odločimo se za spremembe, ki se jih bojimo, temveč je pomembno le, da gre za nekaj novega in da ne vemo, kakšen bo razplet. Morda obiščemo drugo restavracijo kot običajno, in naročimo jed, ki smo je vajeni, ali pa recimo v isti restavraciji naročimo drugačno jed. Če ne prenašamo negotovosti, imamo po navadi zelo toga življenjska pravila in se bomo že ob majhni novosti počutili neprijetno. Takrat se vprašajmo, kaj je najslabše, kar se nam lahko zgodi. Zavedati se namreč moramo, da se sprememb ne lotevamo zato, da ugotovimo, ali nam ustrezajo ali ne, temveč zato, da se privajamo na negotovost."

Omenjena mednarodna raziskava je med drugim naslovila tudi vprašanje vloge informacij pri zaznavanju negotovosti v razmerah covida-19. Na vprašanje, kakšen je pomen informacij pri zmanjševanju negotovosti, Freeston opozarja, da več informacij ne pomeni manj negotovosti.

Sorodna novica Psihiatrinja Vesna Švab: "V 21. stoletju ni dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."

"Med pandemijo je krožilo med ljudmi veliko raznovrstnih informacij, vendar zaradi njih negotovosti ni bilo prav nič manj. Preobremenjenost z informacijami vodi le še v večjo negotovost. Ta se namreč navezuje na prihodnost, informacije pa na preteklost. V novih razmerah, ki jih še ne poznamo in pri katerih ne moremo izhajati iz preteklih izkušenj, je najzanesljivejša informacija, ki jo imamo danes, tisto, kar se je zgodilo včeraj. Ljudje pa si seveda želimo vedeti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti in pričakujemo, da nam bo to vendarle kdo znal pojasniti. A pravih odgovorov v obdobju, ko se soočamo z novim in nerazumljivim, v resnici ne pozna nihče. Pričakovanja, da nam lahko informacije v dotlej še neznanih okoliščinah, kot je pandemija, zmanjšajo negotovost in da jih moramo samo poiskati, so zato iluzija. Z mrzličnim iskanjem odgovorov se nam bo namreč odprlo le še več neznank. V takšnih razmerah je potrebna 'informacijska dieta'. To, kar potrebujemo, so zgolj koristne informacije, ki nam pomagajo (pre)živeti, in sicer kaj lahko storimo danes ali jutri, kako se moramo obnašati in kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Onkraj tega nihče, tudi strokovnjaki, v resnici ne vedo povsem, kaj se bo zgodilo. Tisto, kar nam sporočajo, se lahko v prihodnosti izkaže za resnično ali pa tudi ne," je prepričan Mark Freeston. Podobno razmišlja Špela Hvalec: "Poleg nadzora nad pretiranim brskanjem in iskanjem pretirane količine informacij je pomembno naučiti se prepoznavati kakovostne vire informacij brez senzacionalističnega naboja." V okviru britanske medijske krajine Freeston senzacionalizem opaža zlasti v naslovih in uvodih tabloidnih novinarskih prispevkov, ki običajno ujamejo največ pozornosti bralcev.

A zakaj se tako težko spoprijemamo z negotovostjo? Zakaj nam sproža toliko nelagodja? "Pred petimi ali šestimi leti je skupina evolucijskih psihologov in biologov prišla do pomembnega odkritja glede stresnega odziva pri ljudeh. Ugotovili so, da smo ljudje ves čas v stresnem stanju, a če se počutimo varne, ne doživljamo stresnega odziva. Ta se sproži takoj, ko izgubimo občutek varnosti. Zakaj nam je varnost tako pomembna? Ko se rodimo, je naše gibanje omejeno, zato ne moremo ugotavljati, od kod preži nevarnost, temveč le, kje smo varni. Pri sesalcih, a ne samo pri njih, je signal varnosti običajno navzočnost matere, a ne nujno samo nje. Pri eni izmed vrst morskih rac na severovzhodu Anglije mladiči takoj, ko se izvalijo, zaplavajo v morju v družbi svoje matere in drugih samic z mladiči. Preživetvena naloga račk je, da so ves čas blizu samic, in naloga samic je, da pazijo na mladiče in ukrepajo, če se pojavi nevarnost. Račke torej že takoj vedo, kje so varne. Naš odpor do negotovosti, to je do nevedenja, ali smo varni, je z evolucijske perspektive zato razumljiv," pravi Freeston. In dodaja: "Negotovost slabše prenašamo kot dejansko grožnjo, ker takrat, ko ne vemo, kaj se dogaja in kakšen bo razplet, ne moremo opredeliti težave in zato ne ukrepamo, medtem ko smo v primeru grožnje sicer prestrašeni, a se lahko odzovemo. Lahko zbežimo, lahko se z njo spopademo ali prosimo koga drugega za pomoč. V primeru negotovosti smo v slabšem položaju kot v primeru grožnje."

Sorodna novica Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Ljudje se torej rodimo z netoleranco do negotovosti, vendar pa se nekateri pozneje z njo soočajo bolje kot drugi.

"Negotovost nam zbuja odpor, ker jo povezujemo z grožnjo. A neznano ni nujno tudi nevarno in nekateri se med odraščanjem naučijo razlikovati med enim in drugim," pojasnjuje profesor Freeston. "V skladu s psihološko teorijo navezanosti se bodo otroci in mladostniki, ki razvijejo varno navezanost na druge, ki imajo ob sebi vsaj enega človeka, na katerega se lahko oprejo, ko raziskujejo svet ali kadar je njihov občutek varnosti porušen, v odrasli dobi po vsej verjetnosti lažje soočali z negotovostjo. Naučili se bodo razlikovati med nevarnimi situacijami in takimi, ki so varne, a neznane. Ljudje, ki iz otroštva in mladosti ne prinesejo zadovoljivega občutka varnosti ali pa kljub izkušnjam varnega odnosa ne pridobijo tega občutka, razvijejo nižjo stopnjo strpnosti do negotovosti. Torej ne gre le za umanjkanje varnega odnosa , temveč tudi za (ne)sposobnost učenja iz pozitivnih izkušenj, pridobljenih v otroštvu." O pomenu učenja in izkušenj pri oblikovanju odnosa do negotovosti govori tudi Špela Hvalec: "Toleranca do negotovosti je osebnostna lastnost, ki se kot druge osebnostne lastnosti porazdeljuje po Gaussovi krivulji, nanjo pa poleg temperamentne podlage v veliki meri vpliva tudi učenje po modelu in predhodne izkušnje."

Negotovosti zaradi bioloških razlogov, ukoreninjenih v evoluciji, najbrž ne bomo nikoli zares vzljubili, lahko pa se jo naučimo sprejemati. Ob tem oba, Freeston in Hvalec, opozarjata na nujnost razlikovanja med grožnjo in negotovostjo. "V negotovih situacijah ne vemo, kaj se bo zgodilo. Težava nastane, ko posameznik negotov položaj interpretira kot grožnjo, pretirava pri oceni nevarnosti in se ji skuša izogniti," pojasnjuje Hvalec.

Sorodna novica Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Naša sogovornica Andreja skuša svojo zdravstveno anksioznost in strah pred negotovostjo obvladati s pomočjo vedenjsko-kognitivne terapije. Ta ji lahko pomaga s kognitivnimi in vedenjskimi tehnikami. "Kognitivne tehnike so usmerjene predvsem v prepoznavanje izkrivljenih miselnih vzorcev, kot sta denimo katastrofiziranje in napovedovanje prihodnosti ob zaznavi nekega telesna odstopanja. Med vedenjske tehnike pa sodijo preusmerjanje pozornosti, tehnike sproščanja, striktno načrtovanje in omejevanje dejavnosti, kot je brskanje po spletu. Predvsem pa je pomembna tehnika izpostavljanja s preprečevanjem odziva – ob zaznanem telesnem odstopanju je treba vzdržati tesnobo in ne preverjati informacij po spletu ter pri zdravniku. Na ta način lahko okrepimo toleranco do negotovosti," zatrjuje Špela Hvalec, klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka, sicer tudi predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo.