Covidni oddelek v prostorih stare pediatrične klinike: nekdanji hematološki oddelek ima izolacijske sobe, kar je olajšalo delo. Foto: MMC RTV SLO
Covidni oddelek v prostorih stare pediatrične klinike: nekdanji hematološki oddelek ima izolacijske sobe, kar je olajšalo delo. Foto: MMC RTV SLO

Ob začetku mojega obiska je bilo na oddelku, ki ima sicer 37 postelj, 20 bolnikov, ko sem odhajala, dve uri kasneje, se je število že povečalo na 24. “Trenutno imamo 20 bolnikov, pa ne zaradi tega, ker jih ne bi hoteli več, ampak ker imajo samo 4 sobe stranišča, ob dobri precepljenosti starejše populacije pa je trenutno slabo pokretnih bolnikov malo. Dokler so bili pri nas predvsem starostniki, je bilo bolnikov več, bili smo 100-odstotno zasedeni. Če si pozitiven na covid, ne moreš hoditi po čistem delu po hodniku do stranišča,” mi razlaga Koželj, ko se sprehajava po prostorih te nekdanje pediatrične klinike, ki so v pol leta doživeli veliko preobrazbo.

Spoznavaš, kako je ta socialna komponenta pomembna tudi za samo zdravljenje. Vrhunska sodobna medicina je uporabna za 1 odstotek ljudi, 99 odstotkov jih pa tega ne potrebuje. Potrebujejo posteljo, medicinsko sestro, pravočasno pomoč in okolje, v katerem bodo lahko funkcionirali,

Matic Koželj

Jesenski in zimski meseci so bili izjemno naporni, pritisk na vse bolnišnice je bil zelo velik. Največ so imeli na oddelku 44 bolnikov, skupno okoli 840. Od oktobra dalje jih je umrlo okoli 200.

Po prvem valu poleti 2020 je načrt ob preobrazbi negovalne bolnišnice v covidni oddelek predvideval, da bodo okuženi bolniki tja prišli za največ 72 ur. “Dokler v domu ne uredijo rdeče cone. Jeseni je tako stanje trajalo približno dva tedna, potem je pa začelo število bolnikov tako hitro naraščati, da se je izkazalo, da to ne bo mogoče, saj smo potrebovali postelje za zdravljenje simptomatskih bolnikov,” pojasnjuje.

Od rampe do stopnic

Ker so morali okužene bolnike namestiti na oddelek skozi nov vhod prek balkona, je mizar na notranjem dvorišču naredil več deset metrov dolgo pokrito leseno rampo, jo pokril s streho in naredil žleb. “Tako smo lahko potem bolnike pripeljali neposredno sem in so šli neposredno na oddelek.”

Namesto drage gradnje je mizar naredil leseno pokrito rampo, da okužene bolnike prepeljejo neposredno na oddelek skozi notranje dvorišče. Foto: MMC RTV SLO
Namesto drage gradnje je mizar naredil leseno pokrito rampo, da okužene bolnike prepeljejo neposredno na oddelek skozi notranje dvorišče. Foto: MMC RTV SLO

Ker se je med epidemijo novembra povečala potreba po posteljah, so oddelek z ene strani zaprli, tako da je nastala rdeča cona, se je pa osebje znašlo v zagati, kako prehajati iz glavne stavbe na oddelek, potreben je bil “čist prostor.” Znova je bila potrebna improvizacija: eno od oken so odstranili in tam namestili vrata, zraven pa naredili še manjše stopnice.

Most med prostori predstavlja šotor civilne zaščite, ki prav tako stoji na notranjem dvorišču. “Ker osebje nima nobene možnosti za predajo ali kar koli, je ta šotor praktičen in ga uporabljamo tudi za to. Naj povem, da nismo imeli nič več okužb kot na drugih oddelkih,” pove Koželj in v isti sapi doda, da vsi kolegi seveda niso navdušeni nad rešitvijo, a drugega jim ni preostalo.

V sobi, v kateri je bila včasih telovadnica, so uredili sobo za preoblačenje pred odhodom v rdečo cono. Tam so skafandri, zaščitne maske in ostala oprema.

Šotor civilne zaščite: kraj izmenjave informacij med zdravstvenim osebjem, kratkega počitka na zraku, predvsem pa povezovalni hodnik med covidnim oddelkom in drugimi prostori. Foto: MMC RTV SLO
Šotor civilne zaščite: kraj izmenjave informacij med zdravstvenim osebjem, kratkega počitka na zraku, predvsem pa povezovalni hodnik med covidnim oddelkom in drugimi prostori. Foto: MMC RTV SLO

Čeprav so prostori oddelka v pritličju zelo dotrajani, pa je bila prednost, ker so vse sobe izolacijske. “Vsaka soba ima dvoje vrat. V preteklosti so bili namreč tu hematološki otroški bolniki, pri katerih je bilo treba paziti, da okužba ni prišla v sobo, zdaj pa pazimo, da ne gre ven.”

Na oddelku so covidni bolniki ali pa so jih tja premestili, potem ko so covid preboleli nekje znotraj sistema kliničnega centra. “Sobe so relativno majhne, ker so bile narejene za otroke, tako da prav velikega luksuza ni. Za boljšo rehabilitacijo smo bolnike, ki niso več kužni, namestili na enem delu, tako da gredo lahko sami na stranišče in da lahko na hodniku izvajamo fizioterapijo, kužni bolniki pa na drugem koncu. Na naš oddelek so v osnovi usmerjali bolnike, za katere so ocenili, da ne potrebujejo intenzivnega zdravljenja, npr. starostniki s številnimi pridruženimi boleznimi. Recimo za 85-letnika z demenco je bolje, da je pri nas, kot da je v hali s 50 ljudmi.”

Nekdanja telovadnica je zdaj soba z zaščitno opremo. Foto: MMC RTV SLO
Nekdanja telovadnica je zdaj soba z zaščitno opremo. Foto: MMC RTV SLO

Hitro so omogočili obiske

Ob tem poudari, da so bili prvi, ki so omogočili obiske, in sicer od sredine novembra. “Najprej za bolnike iz DSO-jev, ki so predstavljali večino naših bolnikov. Ker niso videli svojcev po več mesecev, so bili zaradi možnosti srečanja z domačimi presrečni. Dali smo jim zaščitno opremo, seveda pa smo se glede tega, kdo gre lahko na obisk, odločali po premisleku. 85-letnici, ki ni prebolela covida, obiska seveda nismo svetovali, otrokom ali vnukom pa smo, sploh če so covid že preboleli.”

Na vprašanje, koliko časa ostanejo bolniki pri njih, odgovarja, da različno. “Imamo bolnika, ki je tu od 1. februarja, covid je bil samo dodatek k drugim boleznim, ne glavni problem. Zaradi pritiska na necovidne oddelke je nekatere bolnike kar težko premestiti, pa tudi mi jih že dobro poznamo in jih vodimo dalje.”

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Po hodniku se odpraviva v višje nadstropje stavbe, kjer je soba za dežurnega zdravnika. Prizori so grozljivi, nepredstavljivi: kot bi nekdo v trenutku pobral šila in kopita in pustil vse za sabo, kot je bilo v tistem trenutku. Ostala sem odprtih ust.

“Stavbo, ki ni potresno varna, čaka celostna prenova: spodaj bo negovalna bolnišnica, tu naj bi bil oddelek za podaljšano bolnišnično zdravljenje, v višjem nadstropju bo oddelek za paliativo. To naj bi bilo urejeno do leta 2023. Na prenovo se čaka od leta 2012,” pove sogovornik stoično in doda, da so v preteklih letih marsikdaj noter zatavali tudi brezdomci. “V tej naši sobi za dežurnega zdravnika so prenovili kopalnico, ampak ker celo nadstropje ni v uporabi, se je razvila legionela in tako potrebujemo dodatne filtre.”

Sistem polnjenja postelj podoben rezervaciji letalskih kart

Ko se usedeva, kot že prej dvakrat, zazvoni mobilnik. “Ena gospa naj gre v 17, druga v 13,” pove, potem ko pregleda tabelo stanja na oddelku. “Podoben sistem je kot pri letalskih poletih.” Ker se covidni oddelki zapirajo, jih pripeljejo iz različnih koncev države, zato je natančno spremljanje stanja po sobah nujno.

Sam je vodja oddelka postal oktobra, in to po sili razmer. “V negovalni bolnišnici dela ena zdravnica internistka. Sam sem gastroenterolog in sem na oddelku končal bolj kot ne po naključju, ko sem razpisoval dežurno službo. Ko preživiš tukaj nekaj časa, spoznaš zdravstveni sistem z druge plati. Tu je veliko starostnikov, ki poleg medicinske potrebujejo še drugo, celostno obravnavo. Ko se medicinsko zdravljenje konča, kaj se z njimi dogaja? Kako grejo domov? Spoznavaš, kako je ta socialna komponenta pomembna tudi za samo zdravljenje. Vrhunska sodobna medicina je uporabna za 1 odstotek ljudi, 99 odstotkov jih pa tega ne potrebuje. Potrebujejo posteljo, medicinsko sestro, pravočasno pomoč in okolje, v katerem bodo lahko funkcionirali,” pove stvarno.

Kot pravi, je kot mlajši zdravnik negovalno bolnišnico dojemal kot servis: ko je bilo aktivno zdravljenje zaključeno, se je bolnika usmerilo v negovalno bolnišnico. “Ampak to ni to, negovalna bolnišnica naj bi dala celostno obravnavo, rehabilitacijo, da gre lahko človek v svoje okolje. V Sloveniji se pa večino teh stvari prelaga na domove za starejše. Pogovarjati se moramo, kako ljudem omogočiti, da so čim dlje v domačem okolju, ne nujno doma, hkrati pa razmišljati, kako bomo zagotovili različne ravni oskrbe in te ravni različno financirali.”

Koordinacija bolnikov: v katero sobo gre kdo, je odvisno tudi od fizičnega stanja bolnika: ali hodi, je pokreten ali ne. Foto: MMC RTV SLO
Koordinacija bolnikov: v katero sobo gre kdo, je odvisno tudi od fizičnega stanja bolnika: ali hodi, je pokreten ali ne. Foto: MMC RTV SLO

Vse, ki so prišli delat, so vpeljali v proces

V času epidemije oz. delovanja covidnih oddelkov je moral vsak oddelek dati določen odstotek kadra. Na Vrazov trg so tako prišli različni zdravstveni delavci, tako po izobrazbi kot angažmaju. “Vsak oddelek ima za svoje delovanje bolj in manj potrebne kadre; tiste, ki si jih nujno potreboval, si zadržal na oddelku, tako da so kadri na oddelek prišli z različnimi predstavami, motivacijo in predznanjem.” Na oddelku so tako na podlagi izkušenj hitro vpeljali prakso, da sta glavni zdravstvenik in pedagoška sestra vse, ki so prišli delat na oddelek, temeljito vpeljala v delo.

“Učili smo se drug od drugega. Pri covidu je težava, poleg nevarnosti pljučnice, da bolniki hitro izgubijo apetit. Nehajo jesti in piti, pride do elektrolitskih motenj, pride do slabšega vnosa tekočin, zmedenosti, okužbe sečil. Ugotovili smo, da je bolje, da jim nekaj dni dajemo hrano in tekočino po sondi, ne infuzij, in vsaj 50 odstotkov se jih je potem popravilo in so normalno jedli sami,” opiše praktične izkušnje.

Ob tem doda, da so bili po njegovih opažanjih mlajši bolniki pri isti poškodbi pljuč bistveno bolj prizadeti kot starejši. “Mogoče sem pristranski, saj je veliko ljudi umrlo, a starejši se v poteku bolezni kar odklopijo, če lahko tako rečem. Življenjske procese zmanjšajo na minimum. Samo ležali so recimo dva tedna, potem pa so znova oživeli in šli nazaj v dom. Kot bi bili starejši navajeni varčevati in preživeti tudi huda stanja.”

Kam pa so odhajali bolniki z njihovega oddelka? V prvih dveh mesecih so domovi za starejše imeli navodila, da ne sprejemajo novih oskrbovancev. “Kakšen paradoks: imeli smo bolnike, ki so covid preboleli, torej niso bili ogroženi. Na drugi strani DSO-ji niso smeli sprejemati novih oskrbovancev, kar je bilo popolnoma nelogično.”

Zaprta vrata na covidni oddelek. Foto: MMC RTV SLO
Zaprta vrata na covidni oddelek. Foto: MMC RTV SLO

Z bolnico, ki so jo kot prvo potem premestili v DSO, je povezana lepa zgodba, ena redkih. “Pri nas je bila dva tedna na kisiku, saturacija 85 odstotkov, ves čas budna, lepo je jedla in pila, dodajali smo ji tudi prehranske dodatke. Koliko elektronskih sporočil je bilo poslanih, da je stekel proces sprejemanja v DSO-je. Z ministrstvom za dom, družino smo bili veliko v stiku in potem je končno stekla ta komunikacija." Gospa se je tako izboljšala, da po nekaj mesecih ni več potrebovala domske oskrbe in je šla živet domov in jim za novo leto v zahvalo poslala steklenico dragega viskija.

Smrt je del zdravstva

Na oddelku je umrlo približno 200 ljudi, obravnavali so jih 840. Umrli so bili pretežno starejši, nad 80 let. “Nekaj časa je bilo tako, da smo imeli samo bolnike nad 80 let, ki so bili zelo šibki, nepokretni, niso se pogovarjali, in ko smo šli dežurat na druge oddelke, nam je bilo kar čudno, bolniki so se pogovarjali in nas spraševali. November in december sta bila res grozna.”

Ker je šlo za zelo naporne psihološke razmere ‒ dolgi delavniki v zaščitni opremi, smrti vsak dan ‒, so organizirali tudi psihološko pomoč za zaposlene. “Imeli smo res krasno diplomirano medicinsko sestro, delala je tudi kot mediator. Dala je pobudo za vključitev psihologinje, in medicinske sestre so bile navdušene.”

Kot pravi, je zdravnike po psihični plati precej “reševala” zdravniška soba, v kateri so se veliko pogovarjali o bolnikih, še zdaj se jih ogromno spomnijo po imenih in kaj se je z njimi zgodilo. Tudi breme odločanja je bilo tako lažje, saj so vsako težko odločitev dobro predebatirali. Glede smrti nima toliko težav. “Sam prihajam iz gastroenterološke klinike, kjer je smrt pogosta. Imamo bolnike z okvarami jeter in rakavimi obolenji prebavnega trakta, ki so še vedno neozdravljiva. Veliko jih umre v bolnišnici, pogosto žal opazuješ, kako ti pred očmi hirajo, pri nekaterih celo smrt dojemaš kot odrešitev, ker je tako bolečino res težko lajšati.”

V času epidemije je Koželj dobil otroka, a je bil prve mesece zaradi epidemije večino časa odsoten. Foto: MMC RTV SLO
V času epidemije je Koželj dobil otroka, a je bil prve mesece zaradi epidemije večino časa odsoten. Foto: MMC RTV SLO

Zelo pohvali sodelovanje z rehabilitacijskimi centri. “Na razpis sta se javili dve zdravilišči, s katerima dobro sodelujemo. Mi lahko bolnika do neke mere dobro rehabilitiramo. Bolniki, ki imajo dober rehabilitacijski potencial, pa gredo potem v rehabilitacijske centre. To je zelo preprosto: če je denar, potem se da stvari hitro urediti.” Ob tem dodaja, da je rehabilitacija v zdraviliščih za državo cenejša kot v bolnišnici.

Urnik zdaj je neprimerljiv z decembrskim

Na vprašanje, kako primerja svoj delavnik zdaj in decembra, kot iz topa ustreli, da je neprimerljivo. “Več časa imaš za bolnika. Takrat je bil pa res grozen tempo, boril si se za vsako posteljo. Ekipa je bila zelo požrtvovalna. Recimo ko je bila prosta soba ob enih ponoči, si takoj javil in so ti napotili novega bolnika. Vsi smo se zavedali, zakaj smo tu. Nihče ni pričakoval, da bo to trajalo tako dolgo. Pričakoval sem, da bo približno dva meseca, država se bo zaprla in bo izzvenelo. A so minevali meseci, pa ni bilo bolje.”

Dotrajani prostori višjih nadstropij nekdanje stare pediatrične klinike čakajo na nujno prenovo že od leta 2012. Foto: MMC RTV SLO
Dotrajani prostori višjih nadstropij nekdanje stare pediatrične klinike čakajo na nujno prenovo že od leta 2012. Foto: MMC RTV SLO

Kot pravi, so veliko ceno plačali tudi njihovi svojci. Dolge odsotnosti, hudo psihološko breme so pustili posledice tudi doma. Sam in kolega sta v tem času dobila otroka, a sta bila zaradi razmer bolj malo doma. “Naši svojci so nosili veliko breme in brez njih tudi mi ne bi mogli kvalitetno opravljati svojega dela.”

Zdaj je pritisk bolnikov na oddelek veliko manjši, nastajajo pa nove težave. “Določeni procesi morajo potekati ne glede na število bolnikov, vendar matični oddelki zahtevajo osebje nazaj, tako da zdaj vozimo po najboljših močeh, bolnikov je sicer manj, je pa težje sestaviti urnik, dežurstev je več. Kakovost življenja pade, motivacija pade.”

Ob koncu najinega pogovora pravi, da so za njimi res naporni meseci, v katerih so se veliko naučili. “Ponosen sem, da sem imel možnost organizirati to ekipo. Seveda bi se dalo ogromno stvari narediti bolje, drugače, ampak v tistem hipu smo naredili, kot smo najbolje zmogli.”

Na vprašanje, kdaj pričakuje, da bo oddelek znova v polnosti negovalna bolnišnica, skomigne z rameni. “To je stvar vodilnih: v teoriji se da fizično ločiti oddelek, da bi imeli negovalni oddelek, ločeno pa prostore za covid. Kakor bodo potrebe, tako bomo delali.”