Del britanske stroke si zaradi pomanjkanja vzorcev v semenskih bankah prizadeva za vpeljavo možnosti posmrtnega odvzema semena. To je mogoče prek električne stimulacije prostate ali s kirurškim posegom. Raziskave kažejo, da seme, ki je odvzeto do 48 ur po smrti moškega in nato zamrznjeno, lahko privede do nosečnosti in zdravih otrok.

Nathan Hodson z Univerze v Leicestru in Joshua Parker bolnišnice Wythenshawe v Manchestru sta v strokovni analizi, ki je bila objavljena v strokovni reviji Journal of Medical Ethics, podala mnenje, da bi takšno metodo odvzema lahko umestili v isto kategorijo, kot je darovanje organov. "Če je moralno sprejemljivo, da lahko umrli posamezniki donirajo svoje organe za lajšanje trpljenja in izboljševanje kakovosti življenja pacientov, potem ne vidimo razloga, da to ne bi moglo biti razširjeno tudi na pomoč pri reševanju neplodnosti z donacijami semena," sta zapisala strokovnjaka.

Kljub temu se odpira vprašanje o privolitvi in družinskem vetu, pojavljajo pa se tudi opozorila o varovanju integritete in anonimnosti donatorja, dodajata Hodson in Parker. V Veliki Britaniji so nacionalno semensko banko odprli leta 2014 v Birminghamu, vlada je za to prispevala 77 tisoč funtov (91 tisoč evrov). Manj kot dve leti pozneje je banka zaprla svoja vrata in prenehala sprejemati donacije, saj se je med delovanjem za donacijo javilo devet posameznikov, seme pa je darovalo zgolj osem moških.

Različni pogledi na rešitev problematike

Britanska zakonodaja veleva, da morajo donatorji privoliti v to, da lahko otroci, ki se bodo rodili s pomočjo njihovega semena, stopijo v stik z njimi, ko postanejo polnoletni. Nekdanji donator Jeffrey Ingold iz Londona je za BBC dejal, da bi po njegovem mnenju vpeljava možnosti posmrtne donacije semena povečala število moških, ki bi se odločilo za darovanje.

"Ne vidim, kako bi bila vpeljava sistema doniranja semena, ki bi delovala po podobnem principu kot donacija organov, lahko razumljena na kakršen koli drugačen način kot dobra," je dejal Ingold. "Zame darovanje ni bilo semena nikoli povezano s širitvijo mojih genov ali kaj podobnega, ampak sem to razumel kot pomoč ljudem v stiski," je povedal Ingolt in opozoril na stigmo, ki v družbi še vedno velja v povezavi s tem procesom. "Če bi ljudje vedeli več o procesu in bi lahko sprejemali bolj informirane odločitve o tem, ali bodo postali donatorji ali ne, bi se po mojem mnenju za to odločalo več posameznikov," meni Ingold.

Nekateri strokovnjaki kljub vsemu opozarjajo, da bi vpeljava takšnega načina doniranja semena pomenila "korak nazaj" v procesu. "Veliko raje bi videl, da bi svojo energijo vlagali v nabiranje mlajših in zdravih donatorjev, za katere obstaja velika možnost, da bodo še živi, ko se bo zaplojeni otrok začel spraševati o svojem izvoru in bo tako obstajala možnost, da z biološkim očetom stopijo v stik," meni Allan Pacey, profesor andrologije na Univerzi v Sheffieldu.

Primer Diane Blood

Leta 1997 je ženski v Veliki Britaniji na sodišču sicer uspelo uveljaviti pravico do uporabe semena umrlega moža. Stephen Blood je februarja 1995, dva meseca po tem, ko sta se z ženo Diano odločila, da bosta ustvarila družino, zbolel za meningitisom. Padel je v komo in umrl, še preden mu je uspelo pisno privoliti v uporabo semena za oploditev, čeprav sta bila na zahtevo Diane Blood odvzeta dva vzorca.

Zakonu o človeški oploditvi in embriologiji iz leta 1990 je Diani namreč onemogočal uporabo moževega semena brez njegove pisne privolitve. Sodišče je zakonodaji navkljub odločilo, da mora biti Diani Blood omogočena oploditev, vendar v okviru Evropske skupnosti, in ne v Združenem kraljestvu. Oploditev je bila tako opravljena v Bruslju in Diana je leta 2002 s pomočjo semena mrtvega moža rodila sina Joela. Leto pozneje je dobila tudi pravno bitko za priznanje pokojnega Stephena kot zakonitega očeta njenega otroka.