"Vino in kulinarika sta slovenska konkurenčna prednost," menijo v javni agenciji Spirit, ki ima pod okriljem tudi razvoj turizma pri nas. Foto: MMC RTV SLO
Odprtje tretjega oranžnega po vrsti. Foto: MMC RTV SLO
Pladenj z govejim jezikom a la Skaručna - osebna dostava za vinarje v palači. Foto: MMC RTV SLO
Oranžna, ki te ljubim, oranžna? Foto: MMC RTV SLO
Pokušnja. Foto: MMC RTV SLO
Pošiljka iz Bele krajine. Foto: MMC RTV SLO

Oranžna je namreč četrta vinska barva, ki je s tretjim festivalom oranžnih vin, kot kaže, tudi Slovence dokončno osvojila in zasvojila. Približno 60 je bilo vinarjev, vin sto več, obiskovalcev pa še okoli desetkrat toliko in palača je pokala po šivih, tako da organizatorji za prihodnje leto že razmišljajo o širitvi.
Ni slabo za vinsko barvo, ki v bistvu ni tako zelo nova, kot se zdi – v Italiji so oranžna vina (bela vina, pridelana po postopkih za rdeča, za katera je značilna daljša maceracija) poznali že pred več kot pol stoletja, a so jih sčasoma izpodrinila "modernejša" vina. Pri nas so z oranžnimi vini prvi začeli v Goriških brdih, kjer so že tradicionalno vezani na Italijo.

Oranžna, naravna, biodinamična …
Med tistimi, ki so orali ledino, so bili sprva zamejski Slovenci (Radikon, Joško Gravner), na naši strani meje pa je postopek usvojil, denimo, Aleks Klinec iz Medane, ki je oranžna vina začel pridelovati v 80. letih, v 90. je nato "preklopil" na konvencionalnejše postopke, nazadnje pa ugotovil, da preprosto "to ni to" in prešel nazaj na oranžno.
Klinec je danes ena tistih znamk, pri katerih lahko res računate na to, da boste dobili naravna, ekološka oranžna vina. Kar ni vedno nujno – celo na festivalu oranžnih vin ne.
"Veliko je fejkerjev, ja, ti pa delajo potem več škode kot koristi, saj gre s temi postopki maceracije, ko sestopi mošt v stik s kožicami, ven tudi več škodljivih snovi, pesticidov, ki jih uporabljajo vinarji, ki se ne držijo naravnih zakonov," razlaga Klinec, redni udeleženec festivalov naravnih vin v tujini, ki bi si želel strožjih meril tudi v Izoli.
Vse, kar se prodaja kot naravno in oranžno, torej še ni nujno res to, je pa res, da je oranžna trenutno zelo trendovska barva, povpraševanja je vse več, s tem pa tudi nevarnosti komercializacije.

Morda bi morali tako organizatorji za prihodnje leto poleg večjega prostora pomisliti tudi na kako usposobljeno komisijo, ki bi poskrbela za "red" na tem področju. Festival sam je odlično zastavljen, vse več je tudi sedme sile in obiskovalcev iz tujine (med vinarji so se od tujih predstavili zlasti italijanski, avstrijski in hrvaški), Izola pa se je s tem dodobra postavila na enološki zemljevid. "Ko smo se prvič srečali, smo rekli, da upamo, da

festival oranžnih vin ne bo muha enodnevnica – izkazalo se je, da ni bil, ampak je prerastel v kakovostni festival, festival, ki ponaša ime Izole v svet," je ob uvodnem blagoslovu vin v cerkvi sv. Marije Alietske dejal župan Igor Kolenc.

Od tartufov do brancina, od jezika do pedočev
Koliko je festival oranžnih vin sicer "zdrav", kot so ga skušali prikazati nekateri, in koliko vas po njem ne bo bolela glava, kot so nam zatrjevali vinarji, je vprašanje, je pa res, da se je dogajalo toliko, da nihče ni niti pomislil na vzporedno potekajoč kongres Pozitivne Slovenije.
Na trgu so se predstavili gostinci, ki so se bolj ali manj držali morske, oljčne, solinarske, tartufaste in mesnate tematike – portoroški Rizibizi je ponujal pedoče
s kremo iz črne leče in zelenimi šparglji, Fonda je rezala sušije svojih brancinov, Slavko Žagar iz Skaručne je kruh mazal s česnom in oljčnim oljem, nanj pa polagal rezine govejega jezika in kozjega sira, imel je tudi štruklje z lipovim medom in cimetom, kot da ne bi bilo dovolj že vina, pa je do poznih večernih ur točil svoja domača žganja.

Pri Morganu ste lahko pokusili nagrajena oljčna olja in olive, pri Belvedurju specialitete iz tartufov, pri izolskih ribičih brodet, pri Fioretu iz Sečoveljskih solin pa bakala in marinirane sardone. Uroš Klinec je stregel mariniran jezik na pesi in hrenu, Hiša Torkla morsko solato s čemaževo kremo, Zemono pa v testu pečeno šunko.

To je pripeljal tudi Svetozar Raspopović iz Asa, ki se je na festivalu sicer predstavljal s svojo macerirano malvazijo. "Okušate, kako je slana, kajne? Samo moja je taka!" se je hvalil. Med 160 vini si kljub enotni barvi res lahko našel toliko različnih arom, podtonov, odtenkov in slogov, kot je bilo vinarjev.
Nekatera vina so bila bolj anarhična in motna, kot je Anarhija Acija Urbajsa z Rifnika, druga elegantnejša in bistrejša, kot so, denimo, Kabolove malvazije iz hrvaške Istre, Movia je imel svoj že tradicionalni šov z macerirano penino Puro, Tomaž Bolka iz Krištofa pa je namesto svoje stojnice tokrat raje pomagal Urbajsu in s svojo "pipico" preverjal pri vinarjih, "ali imajo pravo bioenergijo".
Izolskega praznika nedvomno ne gre zamuditi.