Polarni nanosi ledu in prahu, kot jih je zaznal Mars Express. Foto: ESA/DLR/FU Berlin (G. Neukum),	CC BY-SA 3.0 IGO
Polarni nanosi ledu in prahu, kot jih je zaznal Mars Express. Foto: ESA/DLR/FU Berlin (G. Neukum), CC BY-SA 3.0 IGO
V radarski svetlobi
Eden izmed posnetkov notranje strukture južnega pola. Svetla plast se začne na globini 1,5 kilometra, kako globoko še seže, ni znano. Foto: ESA/NASA/JPL/ASI/Univ. Rome; R. Orosei et al 2018
Južni pol Marsa
Južni pol Marsa, posnet z razdalje 9.900 kilometrov. Foto: ESA/DLR/FU Berlin (G. Neukum), CC BY-SA 3.0 IGO
Triptih
Esina predstavitev dosežka. Levo širši posnetek Marsovega južnega pola z lokacijo meritev, široko 200 krat 200 kilometrov. Na sredini izsledki o svetlosti v radarskih valovi, pri čemer modra pomeni najmočnejši radarski odmev. Na desni pa rekonstrukcija notranjosti na tej podlagi. Foto: Context map: NASA/Viking; THEMIS background: NASA/JPL-Caltech/Arizona State
Veteran je še koristen
Mars Express je veteranska sonda, saj deluje že več kot 15 let, in če se ne bo kaj zalomilo, še najmanj do konca leta 2020. Foto: ESA/ATG medialab; Mars: ESA/DLR/FU Berlin, CC BY-SA 3.0 IGO
Kapučino
Bližje in z več podrobnostmi. Južni ledeni oklep je sestavljen iz vodnega ledu in zamrznjenega ogljikovega dioksida. Oklep je širok okoli 350 kilometrov in debel do tri kilometre, številke se skozi letne čase spreminjajo. Leži 150 kilometrov stran od dejanskega geografskega južnega pola. Foto: ESA/DLR/FU Berlin / Bill Dunford
Novejše
Precej naprednejša in sveža sonda, Esin TGO, je nedavno posnela ta detajl z južnega pola, širok 7 krat 38 kilometrov. Foto: ESA/Roscosmos/CaSSIS , CC BY-SA 3.0 IGO
Peščeni vihar
Mars Express je konec aprila posnel širjenje peščenega viharja, ki zdaj zajema pretežni del planeta in ogroža Opportunity. Foto: ESA/DLR/FU Berlin, CC BY-SA 3.0 IGO

Južni pol Marsa je prekrit z ledenim oklepom, podobno kot je Zemljin, zato so se znanstveniki odločili preveriti, ali obstajajo še kakšne druge podobnosti. Pod Antarktiko namreč obstajajo obsežna, pradavna jezera, v njih pa življenje.

Evropska sonda Mars Express je v notranjost Marsa pogledala s pomočjo radijskih valov. Glede na to, kako hitro se odbijajo in kako močni se vračajo, se da sklepati, od česa so se odbili.

Sodeč po Esinem sporočilu za javnost, so na globini 1,5 kilometra našli jezero tekoče vode, široko 20 kilometrov. Raziskava je objavljena v reviji Science.

Avtorju poudarjajo, da ne gre za pravo odkritje, saj stopnja zanesljivosti ni dovolj visoka. Uporabljena je le radarska metoda in potrebne bodo dodatne raziskave. A v isti sapi zatrjujejo, da so veliko truda vložili v preverjanje vseh drugih možnih scenarijev in le podledno jezero zadovoljivo pojasni meritve.

Najdba je zelo pomembna v iskanju morebitnega zunajzemeljskega življenja.


Na Marsu je vode veliko, le tekoče ne (toliko)

Življenje namreč – po našem dozdajšnjem poznavanju – nujno potrebuje vodo. Na Marsu so jo že našli, začenši z očitnimi zalogami polarnega ledu, pa manj očitnimi podpovršnimi ledeniki drugje po planetu. Rover Curiosity jo je odkril vezano v prsti (čisto površje je sicer "kot poper" suho). A vse do zdaj omenjeno ni tekoča voda, ta pa je bistvena.
Nasin orbiter MRO je pred leti na Marsovih pobočjih našel nekaj, kar je videti kot sveže struge, pojav so Nasini znanstveniki interpretirali kot sledi občasnih hudournikov tekoče vode. (S tem se ne strinjajo vsi, saj bi lahko bile sledi posledica subliminiranih plinov, ki bi se valili navzdol in pri tem povlekli nekaj prahu). A tudi če hudourniška teorija drži, to ne ravno obeta z vidika razvoja življenja, saj je Mars že tako, strupen mrzel in biologiji nasploh sila neprijazen in bi tudi za najosnovnejše oblike življa potreboval precej stabilnejše razmere.

20-kilometrsko jezero pod ledom te stabilne razmere zagotavlja. Vprašanje je sicer, koliko časa obstaja, kakšna je tam temperatura, katere minerale pobira z dna in koliko je v njem sploh organskih spojin (Curiosity je nedavno potrdil obstoj številnih kompleksnejših na Marsu). Neznank je pravzaprav neprimerno več od odgovorov, navsezadnje tudi jezero samo še ni dejstvo, a objava v Science bo zdaj nedvomno pognala vihar modeliranj, špekulacij in raziskav, kaj bi lahko morda bilo v tem vodnem telesu. Morebiti kaj podobnega antarktični bakteriji, ki živi pri minus 15 stopinjah Celzija?

Mars je bil daleč v preteklosti z oceani bogat svet, podobno kot Zemlja, o čemer priča zvrhana bera dokazov, zbranih s pomočjo Nasinih roverjev. Sedimentne kamnine na dnu nekdanjih jezer, erozija zaradi pradavnih vodotokov, zglajeni prodniki, kamnine, ki nastajajo ob tekoči vodi itd. Po nekaj stotinah milijonov let je izgubil magnetno polje, ki varuje ozračje pred neprestanim Sončevim vetrom, in atmosfera se je skozi milijarde let izgubila v vesolje. Znižala se je temperatura, zato danes Marsu rečejo tudi "rdeča Antarktika", padel je atmosferski tlak in z njim temperatura vrelišča vode. Tekoča zato na površju ne obstaja več, nekaj se je je izgubilo v vesolje skupaj z atmosfero, preostanek je zaledenel.

Vprašanje je, ali je imelo hipotetično življenje na Marsu v prvi, slabi milijardi let dovolj časa za nastanek. In če to drži, so morda sledi končale zakrite v morebitnih podzemnih rovih ali pa globoko pod ledom? Vse to so za zdaj učene špekulacije, ki bodo v prihodnjih letih še zelo zaposlovale planetarno znanost.

Svetleča plast neznane debeline
15-letni
orbiter Mars Express je zaznavo opravil z instrumentom MARSIS. Opazoval je 200-kilometrsko zaplato južnega pola in ugotovil, da je sestavljena iz številnih plasti ledu. Pod vsemi temi je posebej odsevajoča, v radarskih valovih svetla plast, ki so jo interpretirali kot tekočo vodo ali s tekočo vodo posebej bogate nanose. Vzorec je namreč tak, kot ga je v radarski svetlobi mogoče opaziti pri zemeljskih podlednih jezerih.

V prid interpetaciji govori tudi to, da se pod silno težo ledenega oklepa zniža tališče, pa tudi vsebnost različnih soli, ki ga še dodatno znižajo (zato se npr. morska voda na Zemlji pozneje zaledeni).

Globine vodnega telesa ne poznajo.

"Proučevali smo omejeno in majhno zaplato, zato nas vznemirja možnost, da bi do podobnih najdb prišli še na drugih lokacijah," je izjavil Roberto Orosei, prvi avtor. Področje so proučevali že dolgo, iščoč jezera, a po besedah avtorjev niso pridobili dovolj podatkov, pa tudi meritve niso bile zadovoljivo natančne. "Iznajti smo morali nov način delovanja, ki je obšel nekatere postopke v orbiterju, in priti do višje frekvence meritev, s tem pa do višje ločljivosti. Zdaj lahko vidimo stvari, ki jih prej nismo," je povedal Andrea Cicchetti, soavtor.

Proti Marsu trenutno leti še ena naprava, namenjena preverjanju notranjosti planeta. To je Nasin pristajalnik InSIGHT, opremljen z visoko občutljivim seizmološkim instrumentom. A ta na znanstveno žalost ne bo zmogel poslušati za jezerom, saj je le namenjen preverjanju globalne strukture planeta, ne pa takim "malenkostim", kot je 20-kilometrski vodni bazen.

Kako je pod zemeljskim ledom
Primer podlednega antarktičnega jezera je Vida. Od "sveta" je odrezano že 2.800 let, je slano, ne vsebuje kisika, "pohvali" se lahko z najvišjo koncetracijo dušikovega oksida med vodami. Seže do samega dna, na sredini je ledena kaša. Njegova temperatura je minus 13 stopinj Celzija. Raziskovalci ameriškega instituta Desert Research so se do Vide prebili leta 2012 in v njem našli bujno kulturo mikrobov, ki uspevajo tudi v razmerah, ki jih dojemamo kot skrajne.

Veliko je takšnih jezer po Osončju
Prav podledna jezera veljajo za najverjetnejše lokacije, v katerih bi še lahko našli zunajzemeljsko življenje (zunaj Zemlje). Do zdaj so bile oči najbolj uprte v dve oddaljeni luni: Enkelad pri Saturnu in Evropo pri Jupitru. Podledna tekoča voda bi lahko bila še v Dioni, Plutonu ...
O visoko hipotetičnih razmerah za življenje so pred časom razpravljali tudi na primeru oblakov Venere, ki je bila pred milijardami let prav tako bujno oceanska in domnevno do življenja prijazna.

Novo o dveh roverjih
Na Marsu divja globalna peščena nevihta, ki prekriva pretežen del planeta. Traja že skoraj dva meseca, opazuje jo flota Nasinih in drugih sond. Ena izmed njih je v nevarnosti, da v njej za vedno utihne. Rover Opportunity se namreč napaja z električno energijo iz panelov sončnih celic. Ob manjši obsevanosti je sredi prejšnjega meseca padel v zasilni način delovanja, od takrat pa še ni črhnil. Obstaja možnost, da se bodo baterije preveč ohladile, veteranska in rekordov polna misija pa končana.
V nastajanju je že naslednja roverska misija, pelje jo prav Esa v sklopu projekta ExoMars. Javnost je povabila, naj predlaga ime za konkretno napravo, pri tem pa lahko sodelujemo tudi Slovenci. Morda bo izbran prav vaš predlog, ki ga je mogoče podati tukaj.