1. SLS se odpravlja na prvo pot

Prva stopnja SLS-a pred vkrcanjem na barko Pegasus. V ospredju je četverica motorjev RS-25, prav tistih, ki so nekoč poganjali program Space Shuttle. Foto: Nasa
Prva stopnja SLS-a pred vkrcanjem na barko Pegasus. V ospredju je četverica motorjev RS-25, prav tistih, ki so nekoč poganjali program Space Shuttle. Foto: Nasa
Notranjost Pegasusa. Foto: NASA/Michoud/Steven Seipel
Notranjost Pegasusa. Foto: NASA/Michoud/Steven Seipel

Prva stopnja rakete SLS je vendarle končana in se odpravlja na prvo pot. 64-metrsko napravo so naložili na barko Pegasus, ki jo bo prepeljala do 65 kilometrov oddaljenega vesoljskega središča Stennis v ameriški zvezni državi Misisipi. Tam bodo prvo stopnjo posadili na velikansko stojalo in preverili, ali deluje dobro, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Najprej bodo izvedli t. i. mokri test. Opravili bodo vse predizstrelitvene postopke razen samega vžiga motorjev.

Sledil bo t. i. prvi prižig, v angleščini green run. Izvedli bodo vse predistrelitvene postopke in tudi dejansko izstrelitev, le da bo stopnja ves čas trdno pritrjena na stojalo B-2, prav tisto, na katerem so nekoč preizkušali Saturne V. Tako bo raketa, ki jo uradno razvijajo od leta 2010, prvič pokazala svoje hibe.

SLS je pri krovnem izvajalcu Boeingu naročila ameriška vesoljska agencija Nasa, razvijajo in sestavljajo pa ga z visoko stopnjo previdnosti. Milijone delov so morali začrtati vnaprej in vsakega preizkusiti, ali ustreza zamišljenim specifikacijam. To je zamuden postopek. Še vedno pa ne vedo, kako delujejo povezani. Prav to bo povedal prvi prižig in doslej tako rekoč ni bilo rakete, ki bi ta test prestala brezhibno. Prav zato verjetno ne drži časovnica, ki si jo obeta Nasa. Uradno naj bi teste končali sredi poletja, a ker bo treba reševati sprotne zaplete in najdene napake, verjetneje okoli oktobra, poročajo strokovni portali.

Tako so težko napravo prepeljali po dvokilometrski poti od centra Michoud do reke. Tudi ta pot je bila do potankosti pripravljena. Če bi se raketa zvrnila, bi lahko v nič šli meseci, tudi leta dela, da o morebitnih žrtvah ne govorimo. Foto: Nasa
Tako so težko napravo prepeljali po dvokilometrski poti od centra Michoud do reke. Tudi ta pot je bila do potankosti pripravljena. Če bi se raketa zvrnila, bi lahko v nič šli meseci, tudi leta dela, da o morebitnih žrtvah ne govorimo. Foto: Nasa

Nato bodo napravo z isto ladjo prepeljali na Florido, kjer jo bodo združili z vesoljsko ladjo Orion. Oboje bo poletelo na odpravi Artemis 1. Nasa si jo želi izvesti še leta 2020, a za to bi moralo vse iti kot po maslu. Na stavnicah bi višje kotiralo leto 2021.

Barka Pegasus je dolga 95 metrov in široka 8,5 metra. Prej so jo koristili za za prevoz rezervoarjev za gorivo programa Space Shuttle. Ladjo so morali za novo nalogo podaljšati. Gre pravzaprav za mali hangar na vodi, ki ga poganja ladijski vlačilec.

Prva stopnja vsebuje štiri motorje, napredno elektronsko avioniko, kilometre kablov ter rezervoarja za vodik in kisik s skupno kapaciteto 275.000 litrov.

Izdelava konkretne prve stopnje se je začela leta 2015. Drugi kos (za misijo Artemis 2) je tudi že v proizvodnji. Boeing pravi, da bo v drugo šlo hitreje, saj so se doslej veliko naučili.

Za pokušino: tako je videti test posamičnega motorja RS-25 na poligonu A-1 v Stennisu. Foto: NASA/SSC
Za pokušino: tako je videti test posamičnega motorja RS-25 na poligonu A-1 v Stennisu. Foto: NASA/SSC
SKOK V ZGODOVINO: testni poligon B-1/B2 v vesoljskem središču Stennis v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so na njem preizkušali prve stopnje raket Saturn V, tistih, ki so poganjale program Apollo. Na B-2 bodo zdaj preizkušali SLS-e, za to so ga morali posodobiti in povečati. Foto: NASA/SSC
SKOK V ZGODOVINO: testni poligon B-1/B2 v vesoljskem središču Stennis v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so na njem preizkušali prve stopnje raket Saturn V, tistih, ki so poganjale program Apollo. Na B-2 bodo zdaj preizkušali SLS-e, za to so ga morali posodobiti in povečati. Foto: NASA/SSC


2. SpaceX preizkuša temne satelite

Fotografija izstrelitve z zelo dolgo odprto zaslonko, zato je videti tudi spust rakete proti pristanku. Prva stopnja je uspešno pristala, poskus ujetja oklepa druge stopnje je spodletel. Foto: SpaceX
Fotografija izstrelitve z zelo dolgo odprto zaslonko, zato je videti tudi spust rakete proti pristanku. Prva stopnja je uspešno pristala, poskus ujetja oklepa druge stopnje je spodletel. Foto: SpaceX

Ta torek ob 3.19 ponoči je ameriško podjetje SpaceX izstrelilo raketo Falcon 9. V nebo je poslalo 60 novih satelitov Starlink. V orbiti jih je zdaj že 180, do konca leta jih namerava postaviti 780 in že začeti ponujati medmrežje iz orbite. SpaceX je zaprosil dovoljenje za postavitev kar 30.000 Starlinkov, s čimer bi postal tudi lastnik (in izstrelitelj) daleč največje količine satelitov v zgodovini človeštva. V vsej vesoljski dobi jih je bilo izstreljenih dobrih 8000, v orbiti jih je ostalo okoli 5000.

Video: Posnetek dogodka

Skupek 60 satelitov Starlink na poti v orbito. Foto: SpaceX
Skupek 60 satelitov Starlink na poti v orbito. Foto: SpaceX

Svoje bodo dodali drugi nadobudni ponudniki satelitskega spleta, tovrstne načrte je razgrnilo cel kup podjetij (OneWeb, Amazon, Iridium ...).

Načrti skrbijo astronome. Po prejšnjih izstrelitvah so se hitro pojavili posnetki gosjega reda satelitov, vidnih tudi s prostim očesom, kaj šele s teleskopi. SpaceX je v tokratnem sporočilu za javnost zatrdil, da je takšna vidnost posledica nizke orbite pri 250 kilometrih in postavitve panelov sončnih celic. Z višanjem orbite in drugačno usmeritvijo pa da se bo vidnost precej zmanjšala. Toda astronomi opozarjajo, da bodo sateliti na končni orbiti pri 550 kilometrih najpogosteje osvetljeni s Soncem in marsikje prav zato vidni vso noč, piše v članku revije Spika.

SpaceX je (tudi zato) v tokratno pošiljko vključil satelit s posebnim premazom, ki naj bi precej zmanjšal odbojnost.

Samo za letos je načrtovanih 20 izstrelitev Falcona 9 s sateliti Starlink.

Podrobneje o projektu v eni izmed prihodnjih oddaj Frekvenca X na Valu 202.


3. Hubble odkril najmanjše (znane) skupke temne snovi

Šest kvazarjev, oddaljenih okoli 10 milijard svetlobnih let. Vmesne galaksije, ki jih težnostno lečijo, so oddaljene okoli dve milijardi svetlobnih let. Foto: NASA, ESA, A. Nierenberg (JPL), and T. Treu and D. Gilman (UCLA)
Šest kvazarjev, oddaljenih okoli 10 milijard svetlobnih let. Vmesne galaksije, ki jih težnostno lečijo, so oddaljene okoli dve milijardi svetlobnih let. Foto: NASA, ESA, A. Nierenberg (JPL), and T. Treu and D. Gilman (UCLA)

Vesoljski teleskop Hubble je (posredno) posnel najmanjše do zdaj znane skupke temne snovi, piše v sporočilu za javnost.

Lepše za oči

Temna snov nam je nevidna, saj ignorira elektromagnetno valovanje oz. svetlobo. Odziva pa se na težnost, zato lahko opazimo njen privlak na vidno snov.

Raziskovalci so s pomočjo Hubbla opazovali, kako se svetloba osmih zelo oddaljenih kvazarjev spremeni zaradi galaksije, ki leži med kvazarjem in nami.

Ponazoritev težnostnega lečenja, ki je pri zgornjih kvazarjih povzročilo štirikrani prikaz istega telesa na fotografiji. Foto: NASA, ESA and D. Player (STScI)
Ponazoritev težnostnega lečenja, ki je pri zgornjih kvazarjih povzročilo štirikrani prikaz istega telesa na fotografiji. Foto: NASA, ESA and D. Player (STScI)

Natančneje, gledali so, kako se svetloba kisika in neona pri kvazarju spremeni, ko preči težnostno lečo nam bližje galaksije.

Z "naprednimi statističnimi modeli" so našli nepravilnosti, ki jih lahko pojasnijo majhni skupki nevidne snovi. Ti vsebujejo od desettisočinke do stotisočinke mase temne snovi, ki kroži v oblaku okoli domače Galaksije.

Najdba je v korist teorije hladne temne snovi, hladnost v resnici pomeni počasnost. Po tej teoriji temna snov potuje dovolj počasi, da lahko ustvarja strukture, od majhnih z maso kakšnega letala do ogromnih kalupov, ki obkrožajo (vse?) galaksije in jih pravzaprav držijo skupaj.

Po teoriji vroče temne snovi ta preveč hitro, "brezglavo" hiti naokoli, da bi lahko ustvarjala manjše zgoščenine.


4. Prgišče TESS-ovih eksoplanetov

Keplerjev naslednik TESS. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: NASA/GSFC
Keplerjev naslednik TESS. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: NASA/GSFC

Vesoljski teleskop TESS po dobrem letu delovanja rodi sadove. V preteklem tednu so različne raziskovalne ekipe na podlagi njegovih opazovanj opisale kup novoodkritih zunajosončnih planetov, prgišče jih bomo omenili tukaj.

A. Prvi TESS-ov planet velikosti Zemlje v območju Zlatolaske

Foto: Nasa/JPL
Foto: Nasa/JPL
Planeti sistema od notranjega proti zunanjemu:

- TOI 700 b: točno Zemljine velikosti, verjetno kamnit. Orbita: 10 dni.
- TOI 700 c: premer 2,6 Zemlje, verjetno plinast. Orbita: 16 dni.
- TOI 700 d: premer 1,2 Zemlje, verjetno kamnit. Orbita: 37 dni.

TESS je nazadnje našel svoj prvi eksoplanet, ki je velik kot Zemlja in je v območju, kjer naj bi bilo dovolj toplo za obstoj tekoče vode, sporoča Nasin inštitut JPL.

Najdba je pomembna, ker so na planetu morda ugodne razmere za razvoj življenja, iskanje tovrstnih planetov pa je TESS-ova ključna naloga.

Najdenček je zunajosončni planet TOI 700 d, ki je pri zvezdi rdeči pritlikavki TOI 700, oddaljeni 100 svetlobnih let.

Zvezda ima 40 odstotkov mase Sonca, njena površinska temperatura pa znaša polovico Sončeve.

Pri zvezdi sta še dva (znana) planeta, a sta zelo blizu zvezde in posledično prevroča za razvoj življenja, kot ga poznamo.

Zvezde rdeče pritlikavke so sicer dolgoročno izjemno stabilne in s tega vidika morda do življenja prijazne. Po drugi strani pa so njihovi blišči (izbruhi) dokaj pogosti in intenzivni, kar okolico okopa z močnim sevanjem, kar je do življenja manj prijazno. "Dobra" novica je, da TESS v 11 mesecih opazovanj sistema bliščev ni opazil.

Obsevanost planeta TOI 700 d je 86 odstotkov obsevanosti, ki jo od Sonca prejme Zemlja, in je posledično prav na robu območja Zlatolaske.

TESS-ovo odkritje so potrdili z vesoljskim teleskopom Spitzer.

Video 1: TOI 700 d

Kljub večdesetletnim naporom človeštvu še ni uspelo najti veliko Zemlji podobnih planetov v območju Zlatolaske. Izpostavimo lahko sistem TRAPPIST-1, LHS 1140 b, Proksima Kentavra b in sistem K2-72.

B. Prvi TESS-ov planet, ki kroži okoli dveh zvezd

Ponazoritev sistema TOI 1338. NASA's Goddard Space Flight Center
Ponazoritev sistema TOI 1338. NASA's Goddard Space Flight Center

Sistem TOI 1338 je sestavljen iz dveh zvezd, ki krožita okoli skupnega težnostnega središča, za kar potrošita 15 dni. Prva je rumena pritlikavka z maso 1,2 Sonca, druga rdeča pritlikavka z le tretjino Sončeve mase.

Okoli njiju kroži svežeodkriti planet TOI 1338 b. Na njegovem površju bi redno videvali zvezdni mrk, ko se zvezdi vizualno prekrijeta.

Planet je skoraj sedemkrat večji od Zemlje in je primerljiv z debelejšim Neptunom.

Tudi planetov z dvojno matično zvezdo ne poznamo veliko, ta seznam navaja dobrih dvajset imen.

Večzvezdni sistemi niso redkost, tudi naša najbližja soseda je pravzaprav trojna zvezda (Alfa Kentavra).

C. Dobro poznan zvezdni dvojček presenetil

Zvezda Tuban je270 svetlobnih let stran v ozvezdju Zmaja (Alfa Draconis). Vidna je tudi s prostim očesom. Tudi tukaj gre za binarni sistem. Skozi čas so ga astronomi temeljito preučili, a doslej niso opazili, da zvezdi druga drugi izvajata zvezdni mrk. Ponazoritev v zgodnjem videu.

Tuban je odigral svojo vlogo v zgodovini človeštva. Skoraj pred pet tisoč leti, ko so v starem Egiptu gradili prve piramide, je bil Tuban zvezda severnica – po njej so iskali sever. (Danes je prava zvezda Severnica – Polaris v ozvezdju Malega medveda zaradi spremembe v nagibu rotacije Zemlje).


5. FOTO in VIDEO: Avstralski požari iz vesolja

Oblaki dima se vijejo z jugovzhodne obale Avstralije. Fotografijo je posnela posadka Mednarodne vesoljske postaje 4. januarja, ko je bila 430 kilometrov nad Tasmanskim morjem.  Foto: Nasa
Oblaki dima se vijejo z jugovzhodne obale Avstralije. Fotografijo je posnela posadka Mednarodne vesoljske postaje 4. januarja, ko je bila 430 kilometrov nad Tasmanskim morjem. Foto: Nasa

Po Avstraliji že več mesecev divjajo obsežni požari, ki so zajeli dobrih deset milijonov hektarjev, kar je primerljivo z Južno Korejo. Zbežati je moralo na tisoče ljudi, umrlo jih je 27, zdaj je država odredila evakuacijo četrt milijona ljudi.

Naravno katastrofo vidijo tudi sateliti iz orbite Zemlje. Nasa, Esa in druge agencije so prispevale fotografije in meritve, ki pripomorejo k učinkovitejšemu ukrepanju.

Okolica Sydneyja 3. januarja. Foto: Nasa
Okolica Sydneyja 3. januarja. Foto: Nasa
Pogorela je tretjina 4.500 kvadratnih kilometrov velikega otoka Kangaroo na južni obali Avstralije. Foto: Nasa
Pogorela je tretjina 4.500 kvadratnih kilometrov velikega otoka Kangaroo na južni obali Avstralije. Foto: Nasa
Izsek s prejšnje fotografije. Foto: Nasa
Izsek s prejšnje fotografije. Foto: Nasa
Posnetek satelita Copernicus 2. Foto: ESA, CC BY-SA 3.0 IGO
Posnetek satelita Copernicus 2. Foto: ESA, CC BY-SA 3.0 IGO

Video 1: Meritve satelita Aqua od 1. do 6. januarja in lokacije požarov

Video 2: Meritve Nasinega satelita Calipso kažejo, kako se velike količine dima hitro širijo

Video 3: Esin satelit Sentinel 5 Precursor opazuje dim na poti proti Ameriki


6. Copernicus: 2019 drugo najbolj vroče leto v zgodovini

Povprečna temperatura zraka na višini dveh metrov. Z barvo je ponazorjena razlika med obdobjem 1981–2010 in letom 2019. Foto: Copernicus Climate Change Service (C3S)/ECMWF
Povprečna temperatura zraka na višini dveh metrov. Z barvo je ponazorjena razlika med obdobjem 1981–2010 in letom 2019. Foto: Copernicus Climate Change Service (C3S)/ECMWF

Leto 2019 je bilo drugo najbolj vroče v zgodovini merjenja, preteklo desetletje pa je bilo najbolj vroče doslej, je potrdil program Evropske unije za spremljanje podnebnih sprememb Copernicus. Bolj vroče od lanskega leta je bilo le leto 2016, piše v sporočilu za javnost.

Povprečna svetovna temperatura je bila lani 0,6 stopinje Celzija nad povprečjem v obdobju 1981‒2010. Glede na predindustrijsko dobo se je v zadnjih petih letih Zemlja segrela za od 1,1 do 1,2 stopinje Celzija.

Pet najbolj vročih let v zgodovini se je medtem zvrstilo v zadnjih petih letih, obdobje od 2010 do 2019 pa je bilo najbolj vroče desetletje od začetka meritev, so nadaljevali znanstveniki iz projekta Copernicus C3S.

V Evropi je bilo lani medtem najbolj vroče doslej. "Leto 2019 je bilo še eno izredno toplo leto, pravzaprav globalno gledano drugo najtoplejše v zgodovini naših meritev. V številnih posamičnih mesecih so padli rekordi," je po poročanju STA-ja dejal vodja programa Carlo Buontempo.