1. Prvi prižig SLS-a spodletel

Štirje motorji so zagrmeli, zvok je bilo slišati stotine kilometrov daleč, v zrak se je dvignil oblak vodne pare. A ne za dovolj dolgo. Foto: Nasa
Štirje motorji so zagrmeli, zvok je bilo slišati stotine kilometrov daleč, v zrak se je dvignil oblak vodne pare. A ne za dovolj dolgo. Foto: Nasa
Nasin center Stennis s prvo stopnjo SLS-a (rumena palica). Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
Nasin center Stennis s prvo stopnjo SLS-a (rumena palica). Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)

Nasi je spodletel prvi prižig mogočne rakete SLS. Končal se je predčasno. Sprva je kazalo, da gre za resno napako in da je lahko ogrožen sam program Artemis. Na koncu pa se juha ni pojedla tako vroča, kot je bil sam test.

Prva stopnja rakete SLS je posajena v ogromno betonsko stojalo Nasinega centra Stennis. Tam je že eno leto. Inženirji so jo pripravljali na ključni trenutek, hkratni test vseh njenih sistemov, ali prvi prižig (ang. green run). Zgoditi bi se moral že zdavnaj, pa so zagodli tehnične težave, epidemija, orkani ...

Težko pričakovani trenutek je nastopil prejšnjo soboto. Štirje motorji RS-25, ki so nekoč gnali Space Shuttle, so zagrmeli ob 23.27 po našem času. Izpod SLS-a je puhnil ogromen oblak vodne pare, izid divjega spajanja vodika in kisika, in kazalo je, da je Nasina raketa za Luno, raketa, ki bo najsilnejša sploh, prestala svoj ognjeni krst. Da bo deset let čakanja in desetine milijard dolarjev obrodilo sadove. Velikan je vendarle oživel.

Na Space Shuttlih so bili trije, tu so štirje. Foto: Nasa
Na Space Shuttlih so bili trije, tu so štirje. Foto: Nasa
Vabilo bralcem

Smo kakšno pomembno novico izpustili? Vabljeni, da jo omenite in po želji tudi opišete v komentarjih pod člankom. Odprti smo tudi za kakršne koli pripombe na aljosa.masten@rtvslo.si.

Nato se je po zvočnem sistemu slišal stavek, ki si ga noben nadzornik poleta ne želi. Hujša napaka komponente (ang. Major Component Failure oziroma MCF). Nanašala se je na enega izmed motorjev. Preizkus se je sicer nadaljeval. V toplotni izolaciji med motorji so opazili blisk. Po minuti se je začel program usmerjanja raketnih šob, s čimer krmarijo smer rakete med poletom. Raketa je takoj zatem ugasnila.

Predviden končni videz SLS-a. Sistem je v bistvu predelava osnovih kosov programa Space Shuttle. Poenostavljeno: vzemi Shuttlove motorje, jih dodaj na osrednji rezervoar za gorivo, povečaj stranska potisnika, na vrh posadi tovor. Foto: Nasa
Predviden končni videz SLS-a. Sistem je v bistvu predelava osnovih kosov programa Space Shuttle. Poenostavljeno: vzemi Shuttlove motorje, jih dodaj na osrednji rezervoar za gorivo, povečaj stranska potisnika, na vrh posadi tovor. Foto: Nasa

Po le 67 sekundah grmenja je nenadoma zavladala tišina, v glavah inženirjev vprašanja, kaj je šlo narobe, v glavah menedžerjev in opazovalcev pa, kaj to pomeni za SLS in program Artemis, ki se spopada z vse hujšimi kritikami zaradi visokih stroškov in dolgih let zamud. Prva stopnja SLS-a vsekakor svojega dela ni opravila, v zraku so bile špekulacije o menjavi motorjev, kar bi lahko izvedbo odprave Artemis I pahnile daleč v leto 2022.

Podrobnejša analiza dogodka pa je pokazala, da ni vse tako slabo. Preizkus je namreč naplavil manjše napake, kar je pri prvem prižigu tako kompleksne naprave pričakovano, ne pa hujših ovir. Nasa je celo sporočila, da je vsa oprema v "odličnem stanju" in da zdaj razmišljajo, ali prvi prižig sploh znova izvesti ali ne.

Pogled s spodnje strani. Foto: Nasa/Eric Bordelon
Pogled s spodnje strani. Foto: Nasa/Eric Bordelon

Kaj pa je sploh šlo narobe? Blisk, viden na toplotni izolaciji med motorji, ni bil nič posebnega; izolacija je svoje delo opravila, so ugotovili inženirji.

MCF na četrtem motorju je povzročil okvarjen senzor, ki je bil tako ali tako redundanten oziroma najmanj podvojena kapaciteta. Okvara ni bila povezana z ustavitvijo motorjev.

Zakaj pa so dejansko ugasnili? Tlak v hidravličnem sistemu, ki usmerja šobe motorjev, je bil na neki točki prenizek. Računalnik je zaznal prekršen pogoj in samodejno končal preizkus. Nasa je zapisala, da so spodnjo mejo tlaka prav za prvi prižig še spustili, da bi s tem preprečili morebitne poškodbe v Stennisu. Med dejanskim poletom bi raketa nemoteno nadaljevala pot.

Video: Posnetek dogodka (prižig na 2:06:50)

Zdaj pri Nasi razmišljajo, ali preizkus ponoviti ali ne. Zelo verjetno ga bodo. Bolje je odkriti napake zdaj, kot pa da se zgodi katastrofa v zraku. Sisteme morajo znova nastaviti, posušiti motorje, napolniti rezervoarje, pripraviti informacijski sistem, ki zbira dragocene podatke. Naslednji poskus lahko torej pričakujemo v kakšnem mesecu dni.

Sestavljanje dveh stranskih potisnikov na Floridi. Prav tam bosta počakala na osrednjo stopnjo SLS-a. Nov. 24, 2020 Foto: Nasa/Kim Shiflett
Sestavljanje dveh stranskih potisnikov na Floridi. Prav tam bosta počakala na osrednjo stopnjo SLS-a. Nov. 24, 2020 Foto: Nasa/Kim Shiflett

Zamik pomeni, da prve izstrelitve SLS-a in (prazne) vesoljske ladje Orion na odpravi Artemis I zanesljivo ne bo letos, kar uradno načrtuje Nasa. Zadeva se zamika v leto 2022, čeprav jo napovedujemo že od leta 2018.

Če pa bi bili prisiljeni menjati motorje ali če bi celo odkrili kakšno težjo napako v sistemu, bi se lahko vse skupaj zavleklo še za dodatno leto.

Prvi odpravi Artemis I se sicer čas izteka. Dva stranska potisnika na trdo gorivo so namreč pred kratkim sestavili in ju morajo uporabiti v enem letu.

Ponazoritev Lunarnega portala in Oriona. Foto: Thales Alenia
Ponazoritev Lunarnega portala in Oriona. Foto: Thales Alenia

Kaj je Artemis

Artemis je Nasin načrt vrnitve človeka na Luno in priprave infrastrukture za odprave še dlje v vesolje. Začenši z 2022 bodo enkrat letno izstrelili SLS in Orion proti Luni, prvi pristanek z ljudmi je predviden za 2024 (realno pozneje). Obenem bodo pri Mesecu postavljali manjšo vesoljsko postajo, s katere se bodo spuščali na tla in nazaj. Pri njej bodo gradili tudi vesoljsko ladjo, ki naj bi se v prihodnjem desetletju odpravila okoli Marsa in nazaj.


2. Svet ima novo delujočo raketo

Foto: Virgin Orbit
Foto: Virgin Orbit

Podjetje Virgin Orbit je proti vesolju drugič poslalo svojo novo raketo LauncherOne. Tokrat uspešno (prvič je ugasnila po nekaj sekundah). V vesolje je ponesla deset zadev za Naso.

Gre za drugačen način izstrelitve: letalo boeing 747 se povzpne na višino deset kilometrov in iz podnožja spusti manjšo raketo. Ta se nekaj sekund zatem vžge in nadaljuje pot kvišku, do nižje orbite Zemlje, kamor lahko ponese do 500 kilogramov tovora. Prižig rakete med poletom je zahteven tehničen podvig, za uspeh je Virgin Orbit porabil več kot deset let. Vprašanje je, koliko časa bo še minilo, preden bo zadeva postala dobičkonosna, zato se med strokovnjaki pojavljajo vprašanja o prihodnosti LauncherOne.

Video: Kratek povzetek dogodka


3. Posamezni Falcon 9 poletel že osmič

Falcon 9 se pne v nebo. Foto: SpaceX
Falcon 9 se pne v nebo. Foto: SpaceX

Nov teden, nova izstrelitev Falcona 9.

Raketa ameriškega podjetja SpaceX je v sredo ob 14.02 po našem času poletela s Cape Canaverala (Kalifornija, ZDA). V nebo je ponesla 17. pošiljko satelitov Starlink, namenjenih satelitskemu dostopu do medmrežja.

Prva stopnja je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love You. Vzletela in pristala je že osemkrat. Prve stopnje Falconov 9 naj bi bile uporabne desetkrat.

Video: Posnetek dogodka

Zanimiva bo tudi naslednja izstrelitev Falcona 9, saj bo rekordna po številu satelitov (143). Če bo uspela, bo to velik udarec za manjše rakete, ki iščejo nišo v tovorjenju lažjih satelitov, med drugim tudi za evropsko Vego. Izstrelitev lahko spremljate v živo od predvidoma 15.30 naprej:


4. Še en Elektron je zapustil zemeljsko skorjo

Raketa Electron na eni od prejšnjih izstrelitev. Foto: RocketLab
Raketa Electron na eni od prejšnjih izstrelitev. Foto: RocketLab

Po novoletnem zatišju so se izstrelitve začele zgoščevati. Za naslednjo je odgovorno novozelandsko podjetje RocketLab. V sredo ob 8.26 po našem času so prižgali raketo Electron, ki je poskrbela za nemški komunikacijski mikrosatelit.

17 metrov visoka raketa ima tri stopnje, prvi dve žene kerozin. Tretja je namenjena natančni oddaji tovora v orbito. V soncesinhrono tirnico lahko ponese do 300 kilogramov tovora in je namenjena pretežno satelitom, ki niso dovolj hitro našli mesta na večjih raketah.

Video: Posnetek izstrelitve


5. Kitajci nadaljujejo dolg pohod

Posnetek je nastal na eni od prejšnjih izstrelitev taiste rakete. Foto: AP Photo
Posnetek je nastal na eni od prejšnjih izstrelitev taiste rakete. Foto: AP Photo

Lonček so pristavili še Kitajci. V torek ob 17.25 po našem času so izstrelili Dolgi pohod-3B, poroča kitajska agencija Šinhua. Raketa je v orbito ponesla satelit za mobilne komunikacije Tiangong 1-03.

Video: Posnetek dogodka

53 metrov visoki 3B ima štiri stranske potisnike na hidrazin in štiri stopnje. V nižjo Zemljino tirnico zmore 11 ton, v geosinhrono prehodno pet, v geostacionarno pa dve toni.


6. Zrak uhaja iz MVP-ja še skozi vsaj eno luknjo

Ruski modul Zarja. Foto: Nasa
Ruski modul Zarja. Foto: Nasa

Pred časom so v ruskem predelu Mednarodne vesoljske postaje odkrili luknjo, skozi katero je uhajal zrak. Več mesecev so potrebovali, da so jo našli in zakrpali. A to povečanega uhajanja zraka ni ustavilo, zato Rusi pravijo, da je nekje zagotovo še ena. Po poročanju ruske agencije TASS-a naj bi bila široka 0,2 milimetra, kar je malo, a ker je zunaj vakuum, je še vedno problematična. Zaradi nje tlak pade od 0,3 do 0,4 mmHg na dan (od 40 do 53 paskalov). Alarm se na postaji zažene, če padanje doseže 0,5 mmHg (66 paskalov). Vodja ruskega odseka Vladimir Solovjev je za TASS napovedal, da bodo na MVP poslali "močan mikroskop" in tako poiskali špranjico.

Situacija ni resna, jo pa morajo prej ali slej razrešiti, kaže pa tudi na staranje Mednarodne vesoljske postaje in nakazuje vse več podobnih težav v prihodnosti.

Solovjev je nekaj več podrobnosti razgrnil v intervjuju za televizijo Russia-24. Med drugim je še povedal, da se kozmonavti trenutno spopadajo s pičlimi zalogami hrane (Sojuz MS-16 še ni dostavil novih).

Desno v Roskozmosovem tvitu pa je nova fotografija del na Nauki, naslednjem načrtovanem modulu MVP-ja, ki naj bi bil izstreljen enkrat letos.


7. Planeti sistema TRAPPIST-1 medsebojno podobni

Simbolične podobe planetov TRAPPISTA-1 in Zemlje med njimi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Simbolične podobe planetov TRAPPISTA-1 in Zemlje med njimi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Sedmero kot Zemlja velikih in z vodo bogatih planetov vse bolj obeta

Znanstveniki so ugotovili, da je sedem planetov sistema TRAPPIST-1 podobne gostote, kar bi lahko pomenilo, da so narejeni iz podobnega materiala.

Sistem TRAPPIST-1 je zelo zanimiv, ker je v soseščini ("samo" 40 svetlobnih let stran), vsaj štirje planeti pa so v t. i. območju Zlatolaske, kjer naj bi bilo ravno prav toplo za obstoj tekoče vode.

Sistem TRAPPIST-1 je precej drugačen od našega Osončja, kjer imamo planete zelo različnih gostot, vse od majhnega, skoraj kot železo gostega Merkurja pa vse do ogromnega, a precej puhastega Jupitra.

Razlika v gostoti TRAPPIST-1 planetov pa je največ tri odstotke, piše v sporočilu za javnost.

Prvi eksoplanet pri zvezdi TRAPPIST-1 so odkrili leta 2016. Zdaj vemo, da je sistem gost, vseh sedem planetov je zgoščenih v območju, ožjem od tirnice Merkurja. Zgornja podoba je računalniško izdelana. Foto: Nasa
Prvi eksoplanet pri zvezdi TRAPPIST-1 so odkrili leta 2016. Zdaj vemo, da je sistem gost, vseh sedem planetov je zgoščenih v območju, ožjem od tirnice Merkurja. Zgornja podoba je računalniško izdelana. Foto: Nasa

Obenem so za osem odstotkov manj gosti kot Zemlja.

Gostoto so dobili tako, da so opazovali senco, ki jo planeti mečejo v našo smer, in način, kako se gibljejo okoli zvezde. Tako so ocenili maso in premer, iz tega pa se naračuna gostota.

Zdaj morajo iz povprečne gostote za vsak posamezen planet ugotoviti še dejansko sestavo. Do povsem enake gostote namreč lahko pridemo z različnimi kombinacijami hipotetičnega železnega jedra, vmesnih mineralov, pa vode in morda atmosfere.

Nižja gostota od Zemljine bi lahko pomenila manjše železno jedro ali pa več oceanov. Da bi bili planeti TRAPPIST-1 lahko bogati z vodo, je nakazala študija izpred dveh let – kar 250-krat bolj od našega domovanja.

Sedmerica kroži okoli zvezde TRAPPIST-1, ki sistemu daje ime. Je rdeča pritlikavka, kar ima svoje prednosti in slabosti. Velika prednost je dolgoročna stabilnost. Rdeče pritlikavke "gorijo" šibko, počasi. Dosegle naj bi sto milijard let in tudi veliko več (kar bo še kar nekaj časa težko eksperimentalno preveriti). To pomeni, da imajo okoliški planeti precej časa in stabilne razmere za razvoj morebitnega življenja. Velika slabost pa so zvezdni izbruhi, s katerimi "bičajo" planete, ki so navadno precej blizu, kar bi lahko bilo uničujoče tako za ozračja kot za morebitno življenje.

So tudi najpogostejše zvezde v domači Galaksiji, kar 70 odstotkov naj bi jih bilo. Če torej znanstveniki odkrijejo kaj obetavnega v sistemu TRAPPIST-1, potem se možnosti, da še kaj migota v našem osvetju, zelo povečajo.


8. FOTO: Izgubljeni svetovi

Foto: ESA/Hubble & NASA, J. Lee, PHANGS-HST Team
Foto: ESA/Hubble & NASA, J. Lee, PHANGS-HST Team

Galaksija (ali lepše slovensko osvetje, meglenica) NGC 4535 je dobrih 50 milijonov svetlobnih let stran od nas. Je del nadjate v Devici, kamor spadamo tudi mi. In tako kot naša Galaksija je tudi NGC4535 spiralna galaksija s prečko.

Spada med bolje vidne galaksije, zato so jo že davno tega intenzivno opazovali z manjšimi teleskopi, skozi katere je videti motna, meglena. Že v 50. letih prejšnjega stoletja je posledično dobila vzdevek Izgubljena galaksija.

Skozi leče zmogljivega vesoljskega teleskopa Hubble pa je precej lepše vidna, zato lahko preučujemo njeno sestavo. Modre, svetle zaplate so populacije mlajših zvezd, rumenkasta področja pa so domovanje starejših.

Fotografijo NGC 4535 so izdali v okviru projekta PHANGS, ki je pravkar objavil svojo prvo nabirko fotografij.


Drugi slovenski viri za vesolje

Portal Vesolje.net
Forum Vesolje
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune (nova epizoda Od tod do vesolja)
Astronomska revija Spika
Zavod Cosmolab


9. SKOK V ZGODOVINO: Poslednji glas desetega pionirja

Simbolične podobe neke druge dobe, ko so takšne zadeve še risali na roke. Tako si je Pioneerja 10 pri Jupitru predstavljal umetnik leta 1972. Foto: Nasa
Simbolične podobe neke druge dobe, ko so takšne zadeve še risali na roke. Tako si je Pioneerja 10 pri Jupitru predstavljal umetnik leta 1972. Foto: Nasa
Fotografije, posnete med približevanjem Jupitru. Dotlej ga človeštvo še nikoli ni uzrlo tako od blizu.  Foto: Nasa
Fotografije, posnete med približevanjem Jupitru. Dotlej ga človeštvo še nikoli ni uzrlo tako od blizu. Foto: Nasa

23. januarja 2003 smo na Zemlji poslednjič slišali signal Pioneerja 10, naprave, ki je upravičila svoje ime.

Bila je prva sonda, ki je prečkala tirnico Marsa, prva, ki se je razgledala po asteroidnem pasu, opravila pionirski oblet Jupitra in kot prva prečkala orbito Neptuna, s čimer je po neki definiciji postala prvi izdelek človeških rok, ki je zapustil Osončje.

Izstreljena je bila 2. marca 1972 na raketi Atlas-Centaur, z nami je komunicirala tri desetletja. Po 23. januarju 2003 je sicer nismo slišali več, a to najbrž pomeni, da je imela premalo električne energije za učinkovito komuniciranje, so jo pa štiri plutonijeve enote ohranjale "pri življenju" še lep čas zatem. Da, Pioneer 10 je bila tudi prva sonda (skupaj z dvojčkom, Pioneerjem 11), ki se je napajala povsem z jedrsko energijo.

238-kilogramska naprava je bila pravzaprav "pilotska študija" v pripravah na večje in bolj daljnoleteče Voyagerje, izstreljene leta pozneje (in še danes delujoče).

Ko je Pioneer 10 poslal svoj zadnji signal, je bil od Zemlje oddaljen 12,2 milijarde kilometrov. Če ga ni kaj zmotilo ali celo uničilo, je zdaj nekje 19 milijard kilometrov stran. S hitrostjo 12.000 kilometrov na uro (glede na Sonce) hiti v povsem drugo smer kot Voyagerja. Čez dva milijona let naj bi (približno) obletel zvezdo Aldebaran, oddaljeno 65 svetlobnih let.


NA VIDIKU:

Sobota, 23. januar, 15.30. - Falcon 9 - Transporter 1

Sreda, 27. januar - Falcon 9 - Starlink

Morda prihodnji teden: skok Starshipa SN9