1. 2020 skupaj z 2016 najbolj vroče leto

Letne temperaturne anomalije med letoma 1880 in 2019 v primerjavi s temperaturnim povprečjem med letoma 1951 in 1980. Črte različnih barv pomenijo meritve različnih institucij. Foto: NASA GISS/Gavin Schmidt
Letne temperaturne anomalije med letoma 1880 in 2019 v primerjavi s temperaturnim povprečjem med letoma 1951 in 1980. Črte različnih barv pomenijo meritve različnih institucij. Foto: NASA GISS/Gavin Schmidt
Leto 2016 je bilo najtoplejše leto do zdaj

Leto 2020 se je izenačilo z letom 2016 kot najbolj vroče, odkar človeštvo sistematično meri temperaturo, sporoča Nasa. Povprečna svetovna temperatura je bila za 1,02 stopinje Celzija višja od povprečja med letoma 1951 in 1980. V primerjavi z 19. stoletjem je povprečna svetovna temperatura višja za 1,2 stopinje Celzija.

Copernicus: 2019 drugo najbolj vroče leto v zgodovini

Podobno je ugotovil tudi evropski program Copernicus. Leto 2020 je bilo za 0,6 stopinje Celzija toplejše od referenčnega obdobja 1951–2010. Leto 2020 je bilo v Evropi najbolj vroče do zdaj, za 0,4 stopinje Celzija je prekašalo leto predtem. Tudi vsebnost ogljikovega dvokisa v ozračju se zvišuje. Raste v povprečju s hitrostjo 2,3 ppm (delcev na milijon), lani je dosegla 412 ppm.

Video 1: Nasina ponazoritev

Video 2: Nasin pojasnilnik o odvečni toploti leta 2020 in vplivu na vreme


2. Mednarodna vesoljska postaja bo dobila šest novih panelov sončnih celic

Foto: Deployable Space Systems
Foto: Deployable Space Systems
Osem panelov sončnih celic je ob straneh postaje. Navzdol moleči temnejši paneli pa so radiatorji odvečne toplote. Foto: Nasa
Osem panelov sončnih celic je ob straneh postaje. Navzdol moleči temnejši paneli pa so radiatorji odvečne toplote. Foto: Nasa

Mednarodna vesoljska postaja je že v letih. Prvi kos so na nebo postavili leta 1998, lani je praznovala 20 let nenehne človeške prisotnosti na njej. Zob časa se pozna na večini opreme. Tudi na panelih sončnih celic, ki zagotavljajo električno energijo. Sicer so še v dobrem stanju, toda proizvodnja je upadla skoraj za tretjino.

Nasa zato načrtuje postavitev šestih dodatnih poleg obstoječih osmih, za kar ja najela ameriško podjetje Boeing s podizvajalci, piše v sporočilu za javnost.

Stare sončne celice bodo ostale. Na njihove obstoječe kanale bodo povezali nove, skupaj pa bodo predvidoma dosegle proizvodnjo električne energije, kakršna je bila na začetku.

Novi paneli bodo manjši in bodo razviti, kot je razvidno na spodnji GIF-animaciji.

Evropske raziskave v vesolju

Evropska vesoljska agencija je ta teden izpostavila evropske znanstvene raziskave, ki potekajo v vesolju. Več tukaj.

Postaja ima osem panelov, ki so podnevi zmožni proizvesti 160 kilovatov. Vsak novi pa bo dodal po 20 kilovatov, kar je skupno 120.

A ne bo šlo tako preprosto. Šest starih panelov bo deloma v senci, njihova proizvodnja pa se bo zmanjšala na 95 kilovatov.

MVP bo tako po novem proizvajal skupno 215 kilovatov električne energije.


3. Novi Dragon opravil svoje delo

Odklop. Foto: Nasa
Odklop. Foto: Nasa

Ameriška tovorna vesoljska ladja Cargo Dragon se je v sredo popoldne odklopila z Mednarodne vesoljske postaje, v Mehiški zaliv pa je čofnila v četrtek ob 2.26 po našem času.

Nazaj je prinesla dve toni znanstvenih eksperimentov, med drugim miši, ki so bivale na postaji.

Priklopljena je bila približno mesec in pol, izstreljena je bila namreč 6. decembra lani (poglavje 2).

To je bil prvi polet nove različice tovornega Dragona. V primerjavi s tistimi, ki so jih uporabili prejšnje desetletje, ima za petino večjo prostornino, na MVP-ju lahko ostane dvakrat dlje in ima do pet uporab.

Video: Posnetek odklopa


4. Postaja še pušča, njena prihodnost vse bolj negotova

Ruski predel MVP-ja. Na koncu je vesoljska tovornica Progres, preostali podolgovati del je modul Zarja.
Ruski predel MVP-ja. Na koncu je vesoljska tovornica Progres, preostali podolgovati del je modul Zarja. "Sodček", ki moli navzgor, je Poisk. Bele površine desno so hladilniki, kjer postaja izseva odvečno toploto. Foto: Roskozmos

Obraba MVP-ja se kaže povsod, tudi na osnovnih infrastrukturnih elementih. Lansko poletje so na ruskem predelu zaznali precej povečano uhajanje zraka. Proti koncu leta so našli nekajcentimetrsko razpoko in jo naposled tudi zamašili. A glej ga zlomka, tlak še vedno precej hitro pada. Kozmonavti zdaj iščejo nadaljnje špranje.

Rusija se nagiba proti upokojitvi

Ruska akademija znanosti je politiko pozvala, naj znova premisli o časovnici delovanja Mednarodne vesoljske postaje, tako zaradi staranja opreme kot zaradi "skoka stroškov", če bi se delovanje podaljševalo, poroča ruska agencija TASS.

Financiranje je zagotovljeno do leta 2025, v zraku pa je morebitno podaljšanje do leta 2030.

Taista akademija je pred časom sporočila, da je po letu 2025 pričakovati "plaz odpovedi" na MVP-ju. Rusija bi zato morala postaviti lastno vesoljsko postajo ROSS (poglavje 2).

Vodja ruske vesoljske korporacije Roskozmos Dimitrij Rogozin je izrazil mnenje, da ROSS ne bo stalno naseljen. Kozmonavti ga bodo občasno obiskali na misijah, večino časa pa bo prazen oziroma oddaljeno upravljan, je zapisal. Podobno kot načrtovana Kitajska vesoljska postaja, torej.


5. Rusi na Luno do leta 2030?

Oddaljena stran Meseca. Prvi so jo s fotografijami v prejšnjem stoletju ovekovečili Sovjeti. Foto: Nasa
Oddaljena stran Meseca. Prvi so jo s fotografijami v prejšnjem stoletju ovekovečili Sovjeti. Foto: Nasa
Angaro 5 so po letih težav uspešno preizkusili decembra lani. Foto: Roskozmos
Angaro 5 so po letih težav uspešno preizkusili decembra lani. Foto: Roskozmos

Ruska akademija znanosti je ta teden izdala še eno priporočilo oblastem. Pripravi naj se trden in konkretiziran program raziskovanja Meseca, katerega vrhunec bo pristanek ruskih kozmonavtov na Luni leta 2030, piše TASS.

Program je zdaj mogoč že z obstoječimi raketami Angara-5V, so poudarili. Ena odprava bi zahtevala več izstrelitev, a bi bila izvedljiva.

Rusija sicer za lunarne misije načrtuje supertežko raketo Jenisej (poglavje 1), ki bi lahko neposredno do Meseca poslala vse potrebne elemente. Akademija je priporočila, da se ta projekt odloži.

Po obstoječih, a neuradnih načrtih bodo Rusi po prvem pristanku kozmonavta leta 2030 na Luno pošiljali vse več robotiziranih tovornih odprav, s katerimi bodo pripravili vse potrebno za lunarno vasico. Do leta 2040 nameravajo proces avtomatizirati, piše v objavi TASS-a.

Ruska vesoljska korporacija Roskozmos je decembra lani v ta namen ustanovila poseben direktorat.

Vse to sicer udari ob dokaj prazno rusko malho za raziskovanje vesolja. Načrtov je vse več, denarja pa vse manj.


6. Shepard utira pot Glennu

Kapsula se vrača z neba. Nekoč bodo vanje dajali do šest vesoljskih turistov naenkrat. Foto: Blue Origin
Kapsula se vrača z neba. Nekoč bodo vanje dajali do šest vesoljskih turistov naenkrat. Foto: Blue Origin
Navpični pristanek. Foto: Blue Origin
Navpični pristanek. Foto: Blue Origin

Ameriško zasebno podjetje Blue Origin je opravilo 14. izstrelitev sondirne rakete New Shepard.

Raketa je ponesla kapsulo (brez posadke) do Karmanove linije na 100 kilometrih, ta pa je opravila parabolični polet in naposled s padali varno prišla do tal.

Tudi raketa je uspešno pristala.

Blue Origin je pravzaprav leta 2015 z uspešnim pristankom za las prehitel podjetje SpaceX z njihovim Falconom 9. Toda razvoj očitno pelje precej počasneje. Želenih turističnih poletov na New Shepardih namreč še vedno ni, prav tako ne načrtovane težkonosilne rakete New Glenn. Toda podjetje ima čas in denar, za njim stoji najbogatejši Zemljan Jeff Bezos (Amazon). Morda bodo z Glennom ulovili zastavljeni rok prve izstrelitve prav letos.

Video: Posnetek dogodka


7. Konec marsovskega krta

Simbolična podoba InSighta na Marsu. Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
Simbolična podoba InSighta na Marsu. Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)

Nasa je obupala nad "marsovskim" krtom. Gre za instrument HP3, ki je del sonde InSight. 40-centimetrska kovinska palica bi se morala prebiti do pet metrov v tla Marsa s tolčenjem in tresenjem, a ji to tudi po letu in pol ni uspelo.

Nasa in proizvajalec, nemški DLR, "krivdo" pripisujeta Marsovi prsti, ki ni zagotovila dovolj trenja, "krt" pa je med tresenjem ostajal na mestu. Kako pa tega niso predvideli vnaprej? Ne nazadnje je kup sond že preučevalo rdeče planjave. Nasa odgovarja, da je prst tam, kjer je pristal InSight, nepričakovano drugačna od tiste, na katero so naletele poprejšnje odprave.

HP3 so skozi čas večkrat prestavljali in nanj z različnih kotov pritiskali z robotsko roko InSighta, upajoč, da bo to poskrbelo za manjkajoče trenje. Upanje je bilo jalovo.

V čem pa je bil smisel HP3-ja? S seboj bi v globine potegnil trak, ta pa bi meril pretok toplote in s tem, kako se Marsova notranjost hladi.

GIF-animacija: HP3-ju tudi v poslednjem poskusu s 500 udarci ni šlo

Nasin rover Curiosity je medtem zabeležil svoj 3.000 dan delovanja na Marsu. Nasa je ob tem izdala njegovo panoramo, veliko kar 290 MB. Dostopna je tukaj.

Sonda InSight je sicer seizmološka in meteorološka merilna postaja. Opremljena je s seizmometrom, ki je do zdaj zaznal več kot 480 potresov, s tem pa pridobil informacije o notranji strukturi planeta.

Izstreljena je bila maja, pristala pa je oktobra 2018.

Objavlja tudi dnevno vremensko poročilo z Marsa:

Nasa je medtem odobrila podaljšanje odprave InSight za dve leti, financiranje je tako zagotovljeno do konca leta 2022. To ni bilo presenetljivo, saj je projekt v dobrem stanju in ga bodo najbrž podaljševali, dokler bo to naprava dovoljevala.

Video: Polet čez Jupitrov kaotični severni pol

Juno, raziskovalka Jupitrovih lun

Presenetljivejše je to, da je Nasa v isti sapi podaljšala tudi misijo Juno. To sondo, ki okoli Jupitra kroži vse od leta 2016, so nameravali letos poslati v ozračje tega plinskega velikana, torej uničenje. Njen rok delovanja je precej bolj omejen, saj je ves čas podvržena močnemu sevanju planeta, kar škoduje elektroniki in slabi znanstvene instrumente. Poleg tega niso hoteli tvegati, da bi naenkrat odpovedala, nato pa morebiti trčila v luno Evropa in jo tako onesnažila. A Juno je očitno presegla pričakovanja in bo skozi Jupitrov sistem letela do predvidoma decembra 2025.

V vmesnem času se bo več posvečala Jupitrovim lunam. Tirnice naj bi jo ponesle 320 kilometrov stran od Evrope, tisoč kilometrov stran od Ganimeda in 1500 kilometrov stran od lune Io. Prvi dve sta zanimivi zaradi podlednih oceanov, zadnja pa je edino poleg Zemlje ognjeniško telo Osončja.


8. Kako temno je zares v vesolju?

Simbolična podoba sonde New Horizons globoko v vesolju. Foto: Joe Olmsted/STScI
Simbolična podoba sonde New Horizons globoko v vesolju. Foto: Joe Olmsted/STScI
Popolno temo je v vesolju težko najti. Vseprisotno je npr. prasevanje, svetloba, ki izhaja približno iz leta 380.000 po velikem poku. Tako ga je na celotnem nebu posnel evropski teleskop Planck. Foto: ESA and the Planck Collaboration
Popolno temo je v vesolju težko najti. Vseprisotno je npr. prasevanje, svetloba, ki izhaja približno iz leta 380.000 po velikem poku. Tako ga je na celotnem nebu posnel evropski teleskop Planck. Foto: ESA and the Planck Collaboration

Kako temno je zares vesolje? Sodeč po sveži študiji ne tako zelo. Avtorji so ga opisali takole. Kot bi ponoči ležali v spalnici z odprtim oknom, ki je v odročni vasi brez javne osvetljave. Dober kilometer stran bi sosed odprl hladilnik, svetloba lučke pa bi skozi okno dosegla tudi vas v spalnici.

To so ugotovili s pomočjo podatkov sonde New Horizons, ki je bila v času merjenja štiri milijarde kilometrov stran od Zemlje. Tam je precej manj prahu, ki zaradi krušečih se asteroidov in podobnega onesnažuje osrednje Osončje, odbija svetlobo in tako moti teleskope.

Pri tem so morali uporabiti precej računskih predpostavk, denimo o številu galaksij, ki jih naši teleskopi v vesolju ne zaznajo, a vseeno prispevajo k vseprisotni osvetlitvi.

Še en zgodovinski dosežek New Horizons: Najbolj oddaljen oblet nebesnega telesa sploh

Po zapletenih izračunih so sporočili, da je skupno število galaksij v vesolju prej nekaj sto milijard, in ne na več bilijonov, kot so domnevali do zdaj.

Še veliko dela za Nova obzorja

Misija New Horizons je bila izstreljena leta 2006, leta 2015 je kot prva obletela Pluton, tri leta pozneje pa opravila prvi oblet nekega Telesa Kuiperjevega pasu (TKP), ki so ga pozneje poimenovali Arrokoth. To je bil tudi najbolj oddaljen oblet nebesnega telesa sploh. In z vsako novo fotografijo, ki jo Nova obzorja posnamejo, postavijo nov rekord v oddaljenosti opravljenega posnetka.

Zdaj iščejo tarčo za morebiten nov oblet.


9. FOTO: Plinsko "truplo" blizu nas

Plinsko
Plinsko "truplo". Barve so nekoliko spremenjene v znanstvene namene. Foto: NASA, ESA, and J. Banovetz and D. Milisavljevic (Purdue University)
Lepše za oči
Širše območje okoli ostanka supernove. Desno zgoraj je zvezdna
Širše območje okoli ostanka supernove. Desno zgoraj je zvezdna "porodnišnica" N 76. Foto: NASA, ESA and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)

Okrogloobletnični vesoljski teleskop Hubble (poglavje 9) se je tokrat lotil ostanka supernove, ki sliši na ime 1E 0102.2-7219.

Nahaja se približno 210.000 svetlobnih let stran v sosednji pritlikavi galaksiji Mali Magellanov oblak.

Po izračunih znanstvenikov je svetloba supernove v Zemljo prvič udarila pred 1700 leti, torej ravno v času počasnega zatona rimskega imperija.

Hubble je izmeril, kako hitro se oblačni ostanki eksplozije premikajo. Z modro so označeni predeli, ki hitijo proti Zemlji, rdeči pa gredo stran. V povprečju letijo s hitrostjo 3,2 milijona kilometrov na uro.

Video: Približevanje 1E 0102.2-7219


10. FOTO: Madrid v snegu

Ne Norilsk. Madrid. Foto: Copernicus Sentinel data (2021), processed by ESA, CC BY-SA 3.0 IGO
Ne Norilsk. Madrid. Foto: Copernicus Sentinel data (2021), processed by ESA, CC BY-SA 3.0 IGO
Lepše za oči

Aktualne podnebne spremembe pomenijo tako globalno segrevanje kot vse več in vse bolj skrajne vremenske dogodke.

Špansko mesto Madrid je ta teden dobilo največjo pošiljko snega v zadnjih 50 letih. Prinesla ga je nevihta Filomena, spremljale pa so jo nenavadno nizke temperature do -12 stopinj Celzija. Iz Grčije pa so medtem poročali o nenavadnem dvigu temperature na 30 stopinj Celzija, tako da so Grki sredi zime lezli na plaže.

Zgornjo fotografijo je posnel evropski satelit Copernicus Sentinel-2.


11. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Thornton, izumitelj vesoljskega tekališča na Space Shuttlih

Thornton na misiji STS-8 (Space Shuttle) leta 1983. Na fotografiji se ukvarja s papirjem za sistem TeleType. Foto: Nasa
Thornton na misiji STS-8 (Space Shuttle) leta 1983. Na fotografiji se ukvarja s papirjem za sistem TeleType. Foto: Nasa
Med astronavte je odšel že v 60. letih. Foto: Nasa
Med astronavte je odšel že v 60. letih. Foto: Nasa

V 91. letu starosti je umrl astronavt William Thornton, med drugim izumitelj vesoljskega tekališča, ki ga danes (v precej izboljšani obliki) uporabljajo na Mednarodni vesoljski postaji.

V astronavtske vrste je vstopil že leta 1967, tik pred začetkom odprav Apollo. Izbran je bil med prvimi specialisti, torej strokovnjaki za neko področje, ki ni pilotiranje.

V vesolje je prvič poletel leta 1983 v Space Shuttlu na odpravi STS-8, drugič pa leta 1985 na odpravi STS-51B. V vesolju je skupno preživel 313 ur.

V Space Shuttle je prinesel številne patentirane izume, med drugim izboljšave za vesoljsko stranišče, pa tudi mehanično tekališče. Z njimi je izvajal eksperimente nad preostalo posadko. Preučeval je prilagajanje vesoljski slabosti, propadanju mišic, premikanju notranjih tekočin po telesu itd.

Rodil se je leta 1929. Diplomiral je iz fizike, doktoriral pa iz medicine. Upokojil se je leta 1994.


NA VIDIKU:

Veliko betonsko stojalo v Stennisu in prva stopnja SLS-a v njem. Foto: NASA
Veliko betonsko stojalo v Stennisu in prva stopnja SLS-a v njem. Foto: NASA
  • V soboto zvečer (to soboto) bo Nasa izvedla in javno predvajala prvi prižig SLS-a. Prva stopnja rakete bo – posajena v betonsko stojalo – gorela osem minut. S tem bodo simulirali njen celoten polet in preverili, kako deluje. Prenos se bo začel ob 22.20, sam prižig je predviden ob 23. uri. Prizor bo zagotovo spektakularen. Zvok motorjev bo slišen 160 kilometrov naokoli. Od dogodka bo tudi odvisno, ali bo Nasi uspelo odpravo Artemis I izstreliti še letos ali ne.

Video: Prenos bo tukaj

  • Ponedeljek, 18. 1., – Falcon 9 – Starlink
  • Med ponedeljkom in sredo – Starship SN9 – testni skok
Drugi slovenski viri za vesolje:

Portal Vesolje.net
Forum Vesolje
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune
Astronomska revija Spika


Izpostavljen komentar uporabnika:

SLS: po 67 sekundah je bila klicana tako imenovana MCF (Major component failure). Pri 50 sekundah je bila zaznana prva napaka označena z Violence. Po MCF je bil avtomatski shutdown. Po podatkih, je prišlo do napake na motorju #4. Pojavila se je velika senca dvoma nad temi 16imi posodobljenimi motorji Shuttlov. Odpovedali so tiskovko in odgovarjali le na pisna vprašanja novinarjev. Vse skupaj je velik udarec za program in Naso. Artemis I bo tako verjetno zamaknjen v 2022. Problem je ker so pricakovali gladko opravljen test in februarja Core Stage že v KSCu v VABu, tako, da so ze priceli z seatavljanjem potisnikov, le ti pa morajo v zrak najmanj 1 leto po zacetku sklapljanja.
-TBN123 2021-01-17T15:06:02+01:00