Esini inženirji so pred dnevi (23. avgusta) odkrili, da je satelit Copernicus Sentinel-1A naenkrat zmanjšal svojo proizvodnjo električne energije, spremenil višino in orbito, so sporočili z agencije. Podali so se v analizo, kako je do tega prišlo.

Vključili so set kamer, ki je bil namenjen zgolj preverjanju postavitve sončnih celic malo po izstrelitvi in utirjenju v orbito leta 2014 in ki od takrat naprej niso več delovale.

Sveže obujene kamere so razkrile 40-centimetrsko poškodbo na panelu sončnih celic. Iz tega na Esi sklepajo, da je mikrometeroid, ki je vanj trčil, velik do pet milimetrov. Izvor ni znan. Lahko bi šlo za kamenček, ki je tja zašel iz drugih delov vesolja, lahko pa za vesoljsko smet, ostanek desetletij človeške dejavnosti v orbiti.

Rutinske naloge se nadaljujejo
Satelit še naprej opravlja rutinske naloge. Proizvodnja električne energije je glede na zmogljivost panelov upadla le malo in za običajno delovanje več kot zadostuje, so zatrdili na agenciji, katere pridružena članica je tudi Slovenija.
Satelit Sentinel-1A okoli Zemlje kroži na višini 700 kilometrov in skupaj s Sentinelom-1V skrbi za opazovanje površja Zemlje v radijskih valovih. Koristen je predvsem za okoljske analize, saj lahko zazna izlive nafte in njenih derivatov v naravno okolje, sledi gibanju ledene ploskve in spremlja spremembe v izrabi zemlje. Uporabljajo ga tudi pri drugih naravnih katastrofah.

Obstaja še naprednejša različica, par Sentinel-2, ki vsakih deset dni celotno površino planeta posname v vidnem in infrardečem delu spektra elektromagnetnega valovanja.
Vesoljske čistilke v pripravi
Vesoljske smeti, če so bile na delu tokrat, postajajo naraščajoča nevarnost. Pred leti so ocenili, da okoli Zemlje kroži vsaj 30.000 predmetov, večjih od desetih centimetrov. Za manjše ni podatkov oz. so nezanesljivi, saj jih je težko zaznati. Toda tudi centimeter velik košček ni šala, saj pri hitrosti 25.000 kilometrov na uro lahko uniči satelit ali ogrozi delovanje Mednarodne vesoljske postaje, zato se tamkajšnji prebivalci včasih preventivno umaknejo v posebne kapsule.

Različne vesoljske agencije zato razvijajo ali načrtujejo možne sisteme, ki bi orbito čistili neželenih dodatkov: harune, vesoljske mreže, lovke ali laserje. Za zdaj takšni sistemi ne delujejo. A nihče si ne želi, da pride do katastrofične verižne reakcije, ko trk za trkom proizvaja vedno več smeti, ki nadalje pripeljejo do vedno več dodatnih trkov, zato je razvoj aktiven.