Šega, ko je bil še aktiven astronavt, znotraj raketoplana. Foto: Nasa

Pred skoraj 50 leti je človeštvo prvič pristalo na nekem drugem svetu. Astronavta misije Apollo 11, Neil Armstrong in Buzz Aldrin, sta 20. julija 1969 pred očmi stotin milijonov Zemljanov opravila zgodovinski skok za nas.

Ronald Šega (na sredini) prejema listino častnega članstva v Inženirski akademiji Slovenije. Na desni predsednik akademije Marko Pleško in njen glavni tajnik Stane Pejovnik. 10. junij 2019. Foto: Inženirska akademija Slovenije

Dolgo je že tega. Generacija Apollo počasi odhaja. Ljudje, ki so popeljali človeštvo na Luno, so že v svojih 80. in 90. letih. Bodo doživeli vrnitev?

MMC bo na temo Apolla in raziskovanja vesolja objavil tudi intervju z inženirjem, ki je sodeloval pri misiji Voyager, Antonom Mavretičem.

Na to čakajo že 47 let, je v krajšem pogovoru za MMC dejal astronavt slovenskih korenin Ronald Šega.

Ne le to, tedanje generacije astronavtov so bile prepričane, da bo prav nekdo izmed njih šel na Mars. Že v osemdesetih.

Zdaj je videti, da se je kolesje za vrnitev na zemljin naravni satelit in osvojitev prvega sosednjega planeta le sprožilo, in sicer z Nasinim programom Artemis. Pa je realno? Vse to in še več v spodnjem pogovoru, ki je nastal ob zadnjem Šegovem obisku v Sloveniji.

Takrat je Šega postal častni član Inženirske akademije Slovenije, skupaj z Nobelovcem slovenskih korenin Duncanom Haldanom.


Mlajše generacije brzimo po internetu in se poučujemo o zgodnjih vesoljskih misijah, kot so Gemini, Mercury in Apollo. Pod roke dobivamo neštete podatke in dejstva. A nič ne more prinesti doživetja samega. Lahko si predstavljamo, kako je bilo, toda nismo bili tam, ko so pionirji prebijali zgodovinske meje. No, vi ste bili. Nam lahko skozi kratko zgodbico o teh zgodnjih misijah prinesete tudi samo doživetje?

Veliko časa je že preteklo od teh zgodnjih programov, nekaj stvari pa se še spomnim. En izsek me popelje v 3. razred osnovne šole. Sedel sem na linolejastih tleh sobe, ki je bila kombinacija jedilnice in dnevnega zbirališča. V njej je bil postavljen neke vrste oder, na njem pa majhen, črno-bel televizijski sprejemnik. Skupaj s sošolci sem strmel vanj; gledali smo izstrelitev Alana Sheparda [Prvi Američan v vesolju z misijo Mercury 3, izstreljeno 5. maja 1961 na raketi Redstone, op. a]. Tiste dni so bili ljudje res pozorni na vesoljsko dogajanje.

Še predtem, ko sem bil v severovzhodnem Ohiu, se je zgodila izstrelitev Sputnika [prvi umetni satelit]. Vnaprej so povedali, kam je treba gledati in kaj s pogledom iskati. Pa smo šli ven, med hiše, in smo ga videli. Sputnik je bil svetleča se krogla, na nebu ga je izdajalo svetlikanje. Imel je tudi nekaj komunikacijskih anten, ki so pošiljala sporočila na Zemljo. Marsikdo s potrebno opremo se je umeril na konkretno radijsko frekvenco in poslušal.

Skupnosti so bile nekako vključene v celo zgodbo. Ljudje so množično poslušali predsednika Johna Kennedyja, ko je razglasil izziv varnega pristanka na Mesecu in vrnitve astronavtov domov še v sklopu desetletja. Bili so tudi težki trenutki, kot požar Apollo 1. V kapsuli je bil 100-odstoten kisik, iskra je bila dovolj za vžig. Iz tragedije smo se veliko naučili in veliko trdega dela vložili v zmanjševanje tveganj, vključno s kratkimi stiki. Ampak tveganje je vedno obstajalo, je in bo. V tistih časih je bilo precej večje, kot so si ljudje mislili. Veliko opreme so načrtovali brez redundance [vsaj podvojenih kapacitet in potrebščin], saj si za pot do Lune niso mogli privoščiti dodatne mase. A v skupnosti je vladal duh, da zmoremo.

Zelo star prizor. Kdo bo šel po sledeh Buzza Aldrina? Foto: Nasa

Ko takole zremo nazaj, pogosto spregledamo eno dejstvo. Ljudje, ki so vse te neverjetne stvari počeli, so bili večinoma v svojih dvajsetih letih. In enostavno niso vedeli, da marsikaj ni mogoče [smeh]. Poskušali so, trdo delali, marsikaj je spodletelo, a so vztrajali. In tako so premikali meje mogočega. Mislim, da je to nekaj temeljno človeškega: vztrajati, prebijati zidove, biti pionir. Na katerem koli področju.

Posebej pomembno se mi zdi, da od pristanka Apolla 11 naprej gledamo na Luno drugače. Bili smo tam. Večkrat, mislim da šestkrat. Presenetljivo je, da nismo nadaljevali. Decembra bo 47 let, odkar smo ljudje nazadnje šli nekam drugam, na kak planet ali luno. Upam, da bo potovanje, na katerem smo trenutno, uspešno. Imam nekaj upanja. Nedavno sem bil na vesoljskem simpoziju, ki poteka vsako leto aprila v mestu Colorado Springs. Tam je bil panel, na njem so sodelovali predstavniki držav, ki sodelujejo pri Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Razpravljali so o arhitekturi misij za Mesec in Mars, še posebej o Lunarnem portalu (Lunar Gateway), ki bo krožil okoli Meseca in bo omogočal potovanja na površje in nazaj, pa še na Mars. Panel je bil soglasen, da je to prava pot, in to v obsežni kolaboraciji. In vsi so sodelovali v dozdajšnjem razvoju. Jaz sicer nisem del teh razprav, ampak lepo je bilo vse to slišati.

Kako pa ste vi osebno doživeli pristanek in prve korake Neila Armstronga? Kje ste bili?
Bil sem v svojem domačem mestu. Pa nisem spremljal samo Apolla 11, gledal sem evolucijo programa skozi vsak polet. Že samo polet okoli Lune, potem pa še pristanek ... Ogromno veselje je izbruhnilo v tem malem mestu v Ohiu, po velikosti primerljivem z Wapakoneto, ki je prav tako v Ohiu, in od koder je prišel sam Neil Armstrong.

Pozneje sem spoznal oba, Armstronga in Buzza Aldrina. Armstrong je bil bolj zasebne sorte, a je na srečanjih pokazal svojo humorno plat in zelo sem užival z njim. Bil je inženir in se je po misijah vrnil k poučevanju naslednjih generacij inženirjev. Če se ne motim, je še na Purdue [šel je na Univerzo v Cincinnatiju, op. a.]. Med drugim sem imel čast sodelovati na okrogli mizi o vesoljskih poletih, ki jo je vodil na Narodni akademiji.

Ljudje so vložili vse svoje sile v ekipni napor, da dosežejo cilj. Nekaj časa ga je poganjala tekma med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, a ne za dolgo. Proti koncu je prevladal povezovalni duh. Uspelo nam je v imenu vseh in za vse. Človeštvo smo privedli drugam. Na Mesec. In to je bilo razburljivo. Seveda astronavtov na Luni neposredno, fizično nismo mogli videti, a lahko si pogledal v nebo na Luno in rekel, tam smo. In od tod lahko gremo naprej.

Ko sem bil prvič na Nasi, sem bil del skupine ljudi iz različnih oddelkov. Med njimi je bil astronavt iz letnika 1966, nekega večera smo kramljali. Rekel mi je, da so vedeli, da bodo oni šli na Mars. Logično, kam pa lahko greš po Luni? Tisti astronavtski letnik je vedel, da bo šel v akcijo in da bo nekdo izmed njih prvi človek na Marsu.

V resnici se je šlo šestkrat na Luno in potem se nekako konča, kriv je mišmaš ekonomskih in drugih dejavnikov. Upam, da bomo ob praznovanju 50. obletnice pristanka nekako ponotranjili dejstvo, da je minilo več kot 40 let, odkar smo nazadnje šli ven.

Trenutno stopamo naprej po poti raziskovanja: s senzorji, roboti, ljudmi ali pa s kombinacijami. Pri tem se bodeta dva koncepta, prvi nas postopno pelje naprej, drugi pa postavi cilj in ko ga dosežeš, je vsega konec. Obenem premikamo meje na številnih drugih področjih: razumevanju možganov, oceanov, razumevanju cele palete področij. Ker smo ljudje. Ker hočemo raziskovati, premikati meje, biti pionirji povsod.

A sem pravilno začutil grenkobo v vas, grenkobo na dejstvom, da so pristanki pojenjali in da nismo izpolnili načrtov za potovanje na Mars, ki bi morali slediti že v 80. letih prejšnjega stoletja?
Ne, ne, gre bolj za pogled nazaj, na celoten kontinuum. Tisti časi so slavja vredni. Ogromno smo se naučili, marsikaj smo postavili na Mesec, med drugim laserske retroreflektorje, še danes so vidni, z njimi so pravilneje umerili gibanje Zemlje, izmerili razdaljo do Lune in še marsikaj. Bili so časi izjemnih dosežkov in odmevnih dogodkov človeške zgodovine, vključujoč misijo Apollo 13, kjer so astronavte rešili s herojskimi napori. Vse skupaj je bilo absolutno fantastično. In ko se oziramo nazaj in razmišljamo o preteklosti, se utrne misel, da se pač od leta 1972 nismo vrnili na Luno [smeh].

Za to se moramo še marsikaj naučiti. (Mimogrede, znanstvena razprava, ki sem jo pravkar poslušal [na okrogli mizi Vala 202, op. a.], je bila zelo dobra.) Ko človeštvo mukoma išče znanstvene preboje, pogosto najde tudi zevajoče luknje, ki jih sploh ne razume. Znova in znova gradi teorije in izvaja poskuse. Gre za čudovit postopek, za radovednost, za učenje, kako stvari delujejo. V srcu vsega je dvom, izpraševanje in vse to je dobro.

Če pogledamo katerega koli astronavta, je visoko izobražen, fizično dobro pripravljen, trdoživ in deloven. Od kod te skupne lastnosti ‒ morebiti obstaja neke vrste astronavtska filozofija, neki poseben pristop k življenju?
No, zase lahko rečem, da nikoli nisem načrtoval, da bom astronavt. Nisem eden tistih, ki so odraščajoč sanjali o letenju v nebo. Takih je veliko. Jaz sem odraščal v skupnosti delavcev, modrih ovratnikov, kjer ni bilo inženirjev, pa tudi letel nisem. Moj prvi polet je bil iz Clevelanda v Denver, potujoč na univerzo.

Enostavno to ni bilo v moji sferi mogočega. Sem pa nekje na poti dobil okus za matematiko in fiziko. Tako sem postavil temelje, ki so pripeljali do diplome na teh dveh področjih, magistrske naloge za fiziko in naposled doktorata v elektroinženirstvu. Nabral sem si kup delovnih izkušenj, vključno s pilotiranjem. Počasi so se stvari nabirale in moj profil je postajal vse bolj skladen s tistim, kar iščejo v vesoljskih programih. Kanilo mi je: morda pa je mogoče, da postanem astronavt? Tako da sem se v astronavta počasi razvil, nisem pa tega načrtoval.

O moji izkušnji v orbiti lahko povem, da sem se počutil precej majhnega. Zemlja je ogromna, zvezdno polje je masivno in ogromno, in ti si tam, krožiš okoli Zemlje, droben, kot si. Vse skupaj te naredi ponižnega.

Če bi vam danes ponudili misijo na Mesec, bi jo sprejeli?
Najprej bi moral preveriti pri moji družini ... ampak, hej, zagotovo!

Bili ste vladni uradnik v ameriških zračnih silah, bili ste del Nase, in ste torej imeli notranji vpogled ‒ morda ga imate tudi danes. Kako verjeten je po vašem mnenju načrt Artemida, ki vključuje vrnitev človeka na Mesec v letu 2024, še posebej, če v ozir vzamemo politične prepreke in vse tehnične zagonetke, ki jih bodo morali v tem času rešiti?

Američani se bodo na Luno vrnili z Artemido

Dobro vprašanje. Podrobnosti ne poznam, ker danes nisem vpleten. Vem pa, da so zelo sposobni ljudje zastavili načrt pristati na Luni, opraviti nalogo in se vrniti; nato pa vzpostaviti trajnejšo prisotnost.

Z Artemido naj bi se stvari pospešile. Tako da ne začenjajo iz ničle, ogromno je bilo postorjenega v pripravi na Lunarni portal. V prihodnosti se bodo še precej ukvarjali z vprašanji, kot je razmerje med robotskim in človeških delom.

Razvil sem univerzitetni program za sistemski inženiring, imamo že 138 doktoratov, in eno od najbolj vročih področij so optimizirani sistemi človek-stroj. Aplikacije so mogoče na mnogih področjih, med drugim pri avtonomnih vozilih in podobnih rečeh, morda tudi pri vesoljskih aktivnostih. Vprašati se moraš, kaj hočeš na določeni misiji doseči in kako to pelje do nekega strateškega cilja? No, načrte pri Nasi trenutno dela William H. Gerstenmaier, dolgo ga že poznam. Nazadnje sem se z njim usedel prav tega aprila, in lahko rečem, da je njegova ekipa zelo, zelo zanesljiva. Če me sprašujete, ali lahko te načrte pospešijo do točke, ko bo pristanek izveden leta 2024 in dolgoročna prisotnost vzpostavljena z letom 2028, tega ne vem. Vem pa, da nikakor ne gre za nepopisan list.

Šega je Nasin astronavt postal leta 1991. Njegova prva misija STS-60 leta 1994 je bila prva skupna ameriško-ruska misija z raketoplanom, ki je v orbiti izvajal vrsto eksperimentov. Leta 1996 je Šega sodeloval v misiji STS-76, ki je bila tretja, v kateri se je vesoljski čolniček priključil na rusko vesoljsko postajo Mir. V vesolju je bil skupno dobrih 17 dni.

Poigravali naj bi se tudi z idejo, da se počasi odpiše Mednarodna vesoljska postaja in sproščeni denar nameni za financiranje lunarnih in marsovskih odprav. Je ta dilema prava, ali bi morali za dolgoročno uspešno raziskovanje vesolja s človeško posadko zbrati dovolj denarja in financirati vse našteto?
Vodil sem raziskavo ameriške Narodne akademije. Vprašanje je bilo, kako nadzorovati stroške Nasinih programov na področju raziskav Zemlje. To je bilo leta 2010. Bil sem tudi namestnik vodje, ko je Narodna akademija obravnavala Nasino strateško usmeritev ter potrebo po nacionalnem soglasju ... To se sicer počasi levi v potrebo po soglasju mednarodnih partnerjev. Eno izmed pomembnih vprašanj, s katerim smo se ukvarjali, je, kako optimizirati znanstveni dobiček. In kaj točno to pomeni? Če v ozir vzamemo nekatere velike misije, lahko rečemo, da so bile sprejete številne dobre odločitve.

Vzemimo en hipotetičen primer. Recimo, da je v pripravi neka ekskluzivna misija, in iz nje lahko iztisnemo še pet odstotkov več znanstvenega dobička, če vložimo neko vsoto denarja. Koliko denarja? Včasih je dodatek kar zajeten, ampak gremo nekam daleč in ... saj veste, več znanosti! Lahko pa stopiš korak nazaj, pogledaš širše in vidiš, da bi dodaten denar lahko vložili v manjše znanstveno-raziskovalne misije. Tako bi za isti denar lahko vzdrževali štiri manjše misije in dobili večji znanstveni dobiček od tistih petih odstotkov na večji misiji.

Ne vem točno, koliko zastavljenih ciljev smo izpolnili z Mednarodno vesoljsko postajo.

Na Mesecu imamo šestino težnosti, na Marsu tretjino. Na odpravi STS-76 z Atlantisom smo imeli centrifugo, imenovano Biorack. Tri države iz Evrope so pripravile nekaj eksperimentov, ZDA tudi nekaj svojih, in vse skupaj smo integrirali.

Wake Shield Facility, delo Ronalda Šege, na fotografiji moleč izpred raketoplana Atlantis, je za sabo puščal skoraj popoln vakuum. Foto: Nasa

Med njimi je bila omenjena centrifuga, s katero smo testirali vpliv mikrogravitacije na biološke procese. Ustvarila je lahko šestino, tretjino in običajno zemeljsko težnost. To je zmožnost producirati znanje, ki nam lahko pomaga pri nadaljnjem raziskovanju vesolja, pa tudi na sami Zemlji. Treba je tehtati vse možnosti, se posvetovati s strokovnjaki in na koncu sprejeti odločitev. Ne poznam vseh možnosti, ki jih ima Nasa na mizi, in tudi ne ključnih vprašanj, povezanih z obstoječim laboratorijem (MVP). In potem imamo še naslednji laboratorij, Portal, ki bi bil lahko po nekaterih parametrih ekvivalenten MPV-ju.

Na Univerzi v Ljubljani sem imel govor o misiji Wake Shield Facility, pri kateri sem bil drugi nadzornik, in ob kateri sem tudi prvič poletel v vesolje. Preučevali smo ultravakuum. Naprava je letela po nižji Zemljini orbiti in pri tem odrivala zašle molekule plina. Za seboj je ustvarjala ultravakuum in ga opazovala, pa tudi izdelovala polprevodne materiale. Delovala je v mikrotežnosti, in to so vse parametri, prek katerih se učimo.

In če je naš cilj Mars ... Pričal sem na odboru kongresa za znanost in tehnologijo, leta 2012 je bilo to, o nekaterih Nasinih misijah (celotna seja tukaj). Imamo planetarno znanost, vesoljsko tehnologijo, aeronavtiko, polete z ljudmi, znanost o mikrotežnosti ... Vsako od teh področij prispeva svoje za misijo na Mars. Torej, ukvarjaj se s planetarno znanostjo, in pri tem ne pozabi na Mars. Nadgrajuj sisteme za življenju prijazno okolje na Mednarodni vesoljski postaji, toda ne pozabi na Mars. Razvijaj tehnologijo za vesoljska plovila in pri tem misli na Mars. Pri ukvarjanju z atmosferskimi zadevami v aeronavtiki imej v mislih Mars. V mednarodni skupnosti se napori ‒ vsaj v nekaterih vidikih ‒ zlagoma zlivajo v eno, naproti skupnemu cilju.

Precej dolg in zapleten odgovor, kajne? [smeh]

S čim se pa ukvarjate zadnje čase? Glede na vaš življenjepis si težko predstavljam, da bi se upokojili in ležali na plaži do konca življenja. Prebral sem, da se ukvarjate z zelo visoko tehnologijo na vojaškem področju.
Mojemu programu na Državni univerzi v Coloradu gre zelo dobro. Veliko tovrstnih programov je zastalo, naš je v zadnjih petih letih zrastel za 400 odstotkov. Zastavljen je za profesionalce, je na prvem mestu med inženirskimi programi in ima tudi spletno komponento. Sam sem zadnje čase del številnih svétov, omenil sem že onega na Narodni akademiji, en je bolj izobraževalne narave, potem je še znanstveni odbor pri ameriški vojski, ki se ukvarja z znanostjo in tehnologijo, strategijo in tako naprej; obravnavajo se tehnološki načrti za prihodnost. Začel bom 1. julija [pogovor je potekal predtem].

Astronavt Ronald Šega v Odmevih