1. Perseverance je na Marsu

Po desetih letih je na Marsu pristalo novo samohodno vozilo. V četrtek ob 21.56 smo na Zemljo prejeli potrditveni signal, da je rover Perseverance varno na tleh, le kakšno minuto kasneje prve, sicer zrnate fotografije, ki sta jih posneli varnostni kameri na spredku in zadku vozila; v petek pa smo prejeli štiri boljše, ki so objavljene tukaj.

Veselje na Nasi in upravljavcu, institutu JPL, je bilo veliko. Na tnalu so bile milijarde dolarjev, leta dela, ugled, pa seveda spoznanja, ki čakajo skrita v rdečem prahu, morda odgovor na vprašanje, ali je nekoč obstajalo življenje zunaj Zemlje.

Rover je ‒ kot del vesoljskega plovila Mars 2020 ‒ preživel 472 milijonov kilometrov dolgo, 203 dneve trajajoče potovanje, pa nevaren spust skozi ozračje Marsa, kjer je moral v sedmih minutah hitrost zmanjšati z 19.500 kilometrov na uro vse do ničle.

Na poti nazaj so že posnetki, nastali med spustom. Takrat je bilo namreč vključenih več kamer, pa tudi mikrofon. A to so velike datoteke, dobiti jih na Zemljo ni mačji kašelj. Internetna povezava med roverjem in Zemljo je počasna. Vozilu sicer pomagata orbiterja MRO in Maven, a le, ko sta na njegovem nebu. Pretok bo trajal predvidoma cel konec tedna. Na novinarski konferenci so napovedali, da bi lahko prve gibljive slike objavili v ponedeljek ali kasneje. Vsekakor neposrednega videoposnetka "sedmih minut groze" nismo videli nikoli doslej. (Iz misije Curiosity imamo serijo fotografij.)

Trdo delo se za inženirje šele začenja. Preveriti morajo, ali vsi sistemi delujejo pravilno. Postopek bo trajal predvidoma 30 solov, torej marsovskih dni. Vmes bodo enega po enega pognali različna orodja in znanstvene instrumente. Že te dni bodo dvignili "jambor", kovinsko palico na sredini, opremljeno s številnimi kamerami in spektrometri. Ta bo dala visokoločljivostne, barvne podobe okolice. Iztegniti bo treba roko, razpreti komunikacijsko anteno in še številne dele, ki so pospravljeni v potovalnem položaju. Zamenjati mu bo treba tudi del programske opreme.

Rover bo še lep čas pri miru. Enkrat v naslednjih 30 solih ga bodo poskusno peljali za pet metrov.

V vmesnem času se bodo ukvarjali z načrtovanjem. Okoli roverja so številna peščena področja, polna zahrbtnih sipin, kjer bi se lahko zataknil. Treba bo najti ravnovesje med čim krajšo potjo do cilja (delto nekdanje reke), znanstvenimi prioritetami in izogibanjem nevarnostim. In še eno nalogo bo treba vplesti: najti lepo ravnico s čim manj kamenja in drugih nepravilnosti. Tam bo Perseverance odložil 1,8-kilogramskega vijakarja Ingenuity, se umaknil za 100 metrov in opazoval brenčanje. To se bo zgodilo enkrat med 30 ter 90 soli.

Video 1: Prenos dogodka

Video 2: Posnetek prenosa iz nadzornega središča

Video 3: Posnetek novinarske konference po pristanku

Perseverance bo na Marsu iskal sledi morebitnega življenja ali nekoč ugodnih razmer zanj. Vrtal bo v skale, jih segreval z laserjem in kemično analiziral, zbiral vzorce za prenos na Zemljo enkrat v prihodnosti, z radarjem preverjal strukturo tal, vse skupaj pa video- in zvočno snemal. Proizvajal bo tudi kisik. Na Marsu še vedno delujeta njegov 10-letni predhodnik Curiosity in nepremični pristajalnik InSight, ki od leta 2018 posluša potrese in preučuje marsovsko vreme.

Na nebu je aktivna cela množica orbiterjev, zadnja dva sta prispela pred kratkim: kitajski Tjanven-1 in arabski Marsovo upanje.

Kitajska odprava vsebuje orbiter, pa še pristajalni modul ter samohodno vozilo, podobno tistim na lunarnih odpravah Čang'e. Pristanek bo med majem in junijem. To bo njihov prvi poskus.

Sonda Združenih arabskih emiratov pa se trenutno ubada s popravljanjem tirnice. Nazaj je poslala eno svojih prvih fotografij planeta. Objavili so jo v tvitu desno.

2. Rusi oskrbeli MVP, pomanjkanja hrane ni več

V ponedeljek ob 4.45 po našem času so Rusi z Bajkonurja izstrelili raketo Sojuz-2.1a, na njej pa tovorno vesoljsko ladjo Progres MS-16. Dva dni kasneje se je priklopila na Mednarodno vesoljsko postajo. Dostavila je več kot 2,5 tone tovora, od tega 600 kilogramov goriva, 420 litrov vode, 40,5 kilograma stisnjenih plinov in 1,4 tone raznih drugih potrebščin. Med njimi je pribor, s katerim nameravajo odkriti in zamašiti špranje v modulu Zvezda, skozi katere uhaja zrak. Zadnje čase so imeli kozmonavti tudi nekaj težav s preskrbo, zmanjkovalo je zalog hrane, zato so jim pomagali zahodni kolegi. Zdaj pomanjkanja ni več.

Progres MS-16 bo ostal priklopljen do julija, ko ga čaka posebna naloga. S seboj bo v atmosfersko uničenje potegnil stari modul Pirs.

Vesoljske ladje Progres so od leta 2000 opravile 77 dostav na Mednarodno vesoljsko postajo.

Američani bodo oskrbo s Cygnusom opravili naslednjo soboto.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Posnetek priklopa

3. Po dolgem času spodletel pristanek Falcona 9

Nov teden, nova izstrelitev rakete Falcon 9 ameriškega podjetja SpaceX. Bila je uspešna, a ne popolnoma rutinska.

Začela se je v torek ob 4.49 po našem času s Cape Canaverala (Kalifornija, ZDA). Na cilju je končalo 60 satelitov Starlink. Prva stopnja rakete bi morala pristati na robotski ladji, a na posnetku je bilo videti le oranžen sij na obzorju ter tri za trenutek prestrašene ptiče. Kaj je šlo narobe? SpaceX molči.

Ta prva stopnja je skupaj poletela šestkrat, petkrat pa uspešno pristala.

Pristanek prve stopnje Falcona 9 je nazadnje spodletel marca lani, ko je odpovedal eden od motorjev Merlin (poglavje 3).

Video: Posnetek dogodka

4. Med je poln SpaceX-ovih sekir

Ameriško izstrelitveno podjetje SpaceX je pridobilo dva pomembna posla z Naso. Raketa Falcon 9 bo izstrelila vesoljski teleskop SPHEREx. Falcon Heavy bo proti Mesecu hkrati poslal dva elementa lunarne vesoljske postaje Lunarni portal. Zelo verjetno bo dobil tudi izstrelitev sonde Europa Clipper.

Falcon Heavy je trenutno najzmogljivejša raketa na svetu. Po navedbah proizvajalca lahko v nižjo Zemljino tirnico ponese 64 ton, kar je udobnih dvakrat več od drugouvrščene Delte IV Heavy (ULA). Zmogljivost je sicer odvisna od tega, ali prve stopnje pristanejo ali ne.

Predvidoma leta 2024 bo Falcon Heavy do Meseca pognal dva kosa prihodnje lunarne vesoljske postaje, sporoča Nasa. Prvi je PPE (Power and Propulsion Element, Odsek za pogon in elektriko), ki ga bo napravil Maxar. Imel bo 60-kilovatni ionski pogon, panele sončnih celic in komunikacijsko opremo. Drugi je HALO (Habitation and Logistics Outpost, Postojanka za bivanje in logistiko), ki bo zagotavljal prostor za bivanje in delo astronavtov, za življenje primerne razmere, pa tudi priklopa za tovorno ladjo in lunarni pristajalnik. Izdeluje ga Northrop Grummann, pri tem sodeluje tudi evropski Thales Alenia.

Nasa je nekaj časa nameravala prva dva elementa Lunarnega portala izstreliti posebej, a se je nato odločila za združitev radi zmanjševanja stroškov in kompleksnosti misije. Ena raketa pač stane manj kot dve, odpadla je tudi potreba po dodatnem pogonskem modulu, ki bi HALO pripeljal do cilja. A kritični glasovi opozarjajo, da je najbrž za to morala ubrati kakšno razvojno bližnjico.

Skupni stroški izdelave in izstrelitve bodo 332 milijonov dolarjev (275 milijonov evrov), napoveduje Nasa.

SpaceX je že pred časom podpisal pogodbo za oskrbovanje Portala, kar bo počel z Dragoni XL, večjimi različicami obstoječih Zmajev (poglavje 3).

Sicer pa je pred Falconi Heavy še precej dela. Samo letos bodo poleteli dvakrat (za ameriško vojsko), prihodnje leto bo primerek ključen za odhod sonde Psyche do istoimenskega železnega sveta.

In kot kaže, bo dobil še eno pomembno Nasino misijo. Ameriški zakonodajalci so pred kratkim umaknili zahtevo, da mora biti sonda Europa Clipper izstreljena na državni raketi SLS. Med drugim tudi zato, ker bo SLS-ov premalo in bi moral Clipper čakati najmanj do leta 2025.

Sekir v medu še ni konec. Nasa je za izstrelitev vesoljskega teleskopa SPHEREx izbrala raketo Falcon 9, sporočajo iz agencije. Za to bo odštela 98 milijonov dolarjev (81 milijonov evrov).

Izstrelitev bo predvidoma leta 2024.

SPHEREx bo vesolje gledal v svetlobi blizu infrardeče. Iskal bo vodo in organske snovi v zvezdnih porodnišnicah ter preučeval protoplanetarne diske. Skupaj naj bi preučil 300 milijonov galaksij (osvetij), 100 milijonov zvezd domače galaksije.

5. Nasa: Leto 2024 ni več realistično

Lunarni portal bo ‒ po navedbah Nase ‒ ključen element programa Artemis, torej vrnitve človeka na Luno. Nanj se bodo priklopile vesoljske ladje Orion, posadka se bo prek prostorov Portala vkrcala v lunarni pristajalnik in šla dol.

Zdaj že vemo, da nova ameriška vlada Joeja Bidna program Artemis podpira (poglavje 5). Natančneje in pomembno: podpira cilje programa. Podrobnosti pa so na prepihu.

Začasni vodja Nase, ki ga je vlada imenovala po odhodu Jima Bridenstina, je Steve Jurczyk. Za medij ArsTechnica je izrekel, kar je že dolgo viselo v zraku, a Nasa javno ni priznala. Letnica 2024 za vrnitev ljudi na sivi prah ni več realistična. Sicer ni okrivil rakete SLS, kjer seriji zamud ni konca, temveč zakonodajalce, ki niso zagotovili dovolj denarja za razvoj pristajalnega modula. Nasa je namreč zaprosila za dobre tri milijarde dolarjev, dobila jih je okoli 600 milijonov.

Jurczyk je poudaril, da zdaj program pretresajo in iščejo "najbolj učinkovito pot naprej". Kaj to pomeni? Ni nujno, da se bodo ljudje na Mesec vrnili na odpravi Artemis III. Ni nujno, da bodo že na dvojki Luno obleteli. Naloge utegnejo premetati, črtati, pisati nove. Smo v prehodnem obdobju, kjer je znano samo to, da okvirni cilji Artemisa ostajajo skupaj s SLS-jem in Orionom. Že to je veliko: predsedniki ZDA so načrte predhodnikov redno radirali.

Še en prižig SLS-a

Nasa bo naslednji teden ponovila ključni test osrednje stopnje SLS-a. To bo v četrtek, 25. februarja, so sporočili. Prizor bo spektakularen in vreden ogleda, prenos bo na voljo tudi v tem članku. Pognali bodo vse štiri motorje ‒ raketa bo med tem nepremična v betonskem stojalu ‒ in preverili, ali vse deluje po načrtih.

To so poskusili že konec januarja, a se je zaradi nekaj napak poskus po dobri minuti samodejno končal (poglavje 1). Izkazalo se je, da napake niso hude, Nasa pa vztraja, da bo ta stopnja pognala odpravo Artemis I še letos.

6. Bi postali astronavt? Priložnost se ponuja prav zdaj.

Evropska vesoljska agencija išče kandidate za astronavte, prvič v zgodovini se lahko neposredno prijavljamo Slovenci.

Esa je doslej astronavte rekrutirala le trikrat: prvič davnega leta 1978, na začetku 90. let, zadnjič pa leta 2008. Iz tega razreda izhajajo številni vesoljeplovci, ki smo jih lahko videli na Mednarodni vesoljski postaji.

Zdaj išče novo generacijo, ki ne bo letela samo na MVP, temveč bo sodelovala tudi pri raziskovanju Meseca.

Prijave sprejemajo do 28. maja letos, izbranci bodo znani oktobra 2022. Izbrali bodo od 4 do 6 kariernih astronavtov ter predvidoma 20 rezervnih, ki bodo pomagali tudi pri drugih nalogah vesoljskega programa.

Minimalni kriteriji? Najprej morate biti državljan članice ali pridružene članice Ese, kar Slovenija je. Imeti morate končan podiplomski študij s področja naravoslovnih znanosti, medicine, inženirstva, matematike, računalništva. Lahko ste tudi testni pilot ali inženir v šoli testnih pilotov. Imeti morate tri leta "relevatnih" delovnih izkušenj in tekoče govoriti angleško. Dobro je znati tudi kak drug jezik. Biti morate dovolj zdravi za teoretično pridobitev licence zasebnega pilota.

Pričakovati je, da bo konkurenca huda, potreben pa čim širši nabor znanj in visoka psihofizična zmogljivost. Vesolje namreč ne odpušča napak.

Esa išče tudi način, kako na MVP pripeljati astronavta s telesno okvaro.

Video: Predstavitev natečaja

7. FOTO: Združevanje dveh osvetij

Na zgornji fotografiji lahko vidimo dve galaksiji v postopku združevanja. Sistem se imenuje Arp-Madore 2026-424. Fotografiral ga je vesoljski teleskop Hubble junija 2019. Nahaja se 709 milijonov svetlobnih let stran od nas.

Galaksiji se bosta v roku ene ali dveh milijard let popolnoma združili. Podobna usoda čaka našo Galaksijo in sosednjo Andromedo.

8. SKOK V ZGODOVINO: Izstrelitev vesoljske postaje Mir

19. februarja 1986 je bil na raketi Proton-K izstreljen prvi modul sovjetske vesoljske postaje MIR.

Mir je bila prva večmodularna vesoljska postaja, kar pomeni, da ni šlo zgolj za "sobico" v orbiti, temveč so jo sestavljali z mnogoterimi izstrelitvami.

Pomemben je bil tudi zato, ker je kataliziral sodelovanje narodov v orbiti. Kaj kmalu so na postajo začeli prihajati astronavti držav tretjega sveta, takoj na začetku 90. let pa tudi evropski astronavti. Američani so svoj lonček ‒ Space Shuttle ‒ pristavili z letom 1994.

Ameriška in ruska stran sta bili s sodelovanjem tako zadovoljni, da sta odpovedali vsaka svojo načrtovano vesoljsko postajo (Freedom in Mir 2) in projekta združili v to, kar imamo še danes. Mednarodno vesoljsko postajo.

Mir je deloval do leta 2001.

NA VIDIKU:

Sobota, 20. februar ob 18.12 ‒ Antares ‒ Cygnus

Četrtek, 25. februar ‒ osrednja stopnja SLS-a ‒ vroči preizkus

Nedelja, 28. februar ‒ PSLV ‒ Amazonia 1