1. Ko vesoljski polet spodleti zaradi ure

Začetek poleta z raketo Atlas V. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Začetek poleta z raketo Atlas V. Foto: Nasa/Joel Kowsky

Ta trenutek bi morala ameriška vesoljska ladja CST-100 Starliner prvič leteti proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP). V nedeljo bi se nanjo priklopila, kar bi bil trenutek zmagoslavja in olajšanja za ZDA, ki kot vodilna vesoljska sila že skoraj deset ne more sama pošiljati ljudi v vesolje.

Pa ni šlo. Starliner, sicer brez posadke, je doživel okvaro. Trenutno je parkiran v začasni tirnici okoli Zemlje, inženirji pa intenzivno iščejo vzrok napake ter pot naprej.

Video: Posnetek dogodka

Raketa je svoje delo opravila z odliko, Starliner ne. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Raketa je svoje delo opravila z odliko, Starliner ne. Foto: Nasa/Joel Kowsky

Sama izstrelitev je sprva potekala kot po maslu. Visoko zanesljiva raketa Atlas V (80 poletov, vsi uspešni) je v petek ob 11.36 po našem času poletela s kompleksa 41 na Cape Canaveralu, Florida. Po dveh minutah in pol je odvrgla potisnika na trdo gorivo. Po približno petih minutah je svoje delo opravila prva stopnja in štafeto predala drugi stopnji, Centauru, tokrat opremljenemu z dvema motorjema namesto enim, da je zmogel dodatno obremenitev in hipotetičnim astronavtom bolj prijazno pot v nebo. Tudi Centaur je častno odtekel s štafeto in jo čez 15 minut predal točno po urniku. A namesto da bi v nadzorni sobi zavladalo veselje, kot je navada, so se obrazi zatemnili.

Boeingov Starliner bi moral po odklopu s kentavra pognati lastne motorje in s tem začeti lov Mednarodne vesoljske postaje. Iz neznanega razloga jih ni. V nadzorni sobi je zavladala tišina, komentatorja na videoprenosu pa sta začela iskati mašila. Nič ni pomagalo, deset minut kasneje so bili primorani sporočiti, da je Starliner končal v nenačrtovani tirnici in da inženirji tuhtajo, kaj je sploh še storiti. Pot na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer bi moral Starliner končati po 24 urah vzpenjanja, je odpovedana.

Video: Posnetek tiskovne konference

Po prvih, neuradnih izsledkih je zatajila ura. Vesoljske odprave se ne ravnajo po zemeljskem času, temveč se tik-tak začne z izstrelitvijo. Ta čas (MEL oz. Mission Elapsed Time) je pomemben, saj sinhronizira delovanje sistemov. Starlinerjev notranji čas je bil, kot kaže, nastavljen napačno. Ko se je ločil od Centaura, je mislil, da je bil začetni prižig motorjev že opravljen in da je v orbiti, kjer mora vzdrževati natančno usmerjenost. Zato je Starliner začel "panično" prižigati orientacijske potisnike in se obračati, je bilo slišati na tiskovni konferenci po dogodku.

Boeingov Starliner na vrhu rakete. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Boeingov Starliner na vrhu rakete. Foto: Nasa/Joel Kowsky

Inženirji so kaj kmalu opazili, da je nekaj narobe in hoteli prevzeti nadzor nad Starlinerjem, a tudi tu se je zapletlo. Minilo je več minut, da je Starliner začel ubogati. Do takrat je potrošil že četrtino pogonskih kemikalij, kar pomeni, da bi jih zmanjkalo za varno pot do Mednarodne vesoljske postaje in na tla. "Krivec" za ta zaplet pa je Murphy oziroma skrajno neugoden trenutek. Nadzorno središče s Starlinerjem komunicira prek satelitov, in ko vesoljska ladja potuje okoli oble, vsako toliko "preskoči na drug" satelit. Inženirji so ukaze poslali prav med menjavo komunikacijskega satelita.

Ko je postalo jasno, da je MVP nedosegljiv, je Nasa zaukazala utirjenje v orbito, ki omogoča dokaj udoben pristanek čez 48 ur. V vmesnem času bodo pretuhtali, kaj od prvotnega seznama nalog bo sploh še smiselno izvesti. Prvotno je bila misija načrtovana za kar osem dni, saj so hoteli Starlinerja res temeljito testirati pred prvim poletom s posadko, ki je bil načrtovan za prvo četrtletje 2020.

Ni še znano, kaj to pomeni za ameriški program za polete na MVP s posadko. Prvi mož Nase Jim Bridenstine je na tiskovni konferenci povedal, da bodo počakali na temeljito analizo, kaj je šlo dejansko narobe, in šele nato sprejeli odločitev. Vse bolj pa kaže, da se bo vse skupaj še dodatno zamaknilo in da bo Nasa morala zakupiti še precej več sedežev na ruskih Sojuzih.

Nasa je v okviru programa Commercial Crew plačala Boeingu štiri, SpaceXu pa tri milijarde dolarjev, da razvijeta domači vesoljski ladji za potovanja ljudi v orbito Zemlje. Oba precej zamujata.

Poleg ruskih Sojuzov imajo lastno vesoljsko ladjo za posadko še Kitajci, Indijci pa naj bi svojo prvo izstrelili prihodnje leto.


2. Kakšni so kaj tuji svetovi?

Sojuz-Fregat leti iz Francoske Gvajane. Foto: Esa/S. Corvaja
Sojuz-Fregat leti iz Francoske Gvajane. Foto: Esa/S. Corvaja

V sredo ob 9.45 je z izstrelišča Kourou (Francoska Gvajana) poletela raketa Sojuz-Fregat. V nebo je ponesla vesoljski teleskop CHEOPS. Slabi dve uri kasneje je teleskop poslal signal, da je na pravilni višini 700 kilometrov in v pravi (heliosinhroni) tirnici. Misija se torej lahko začne.

Izstrelitev je bila predvidena že dan prej, a prestavljena zaradi odkrite programske napake.

Na raketi so bili izstreljeni še štirje drugi sateliti, več o njih v sporočilu za javnost podjetja Arianespace.

Video: Posnetek izstrelitve (daljše)

Video: Posnetek izstrelitve (krajše)

CHEOPS še v laboratoriju. Foto: ESA/CNES/Arianespace/Optique vidéo du CSG/S Martin
CHEOPS še v laboratoriju. Foto: ESA/CNES/Arianespace/Optique vidéo du CSG/S Martin

CHEOPS je prvi evropski vesoljski teleskop, namenjen izključno zunajosončnim planetom. Celotna naprava je velika 1,5 metra, masa znaša 2,5 kilograma, dejanski teleskop pa je 32-centimetrski tipa Ritchey–Chrétien. Proti Soncu se varuje s senčnikom, električno energijo zagotavljajo paneli sočnih celic. Deloval bo najmanj tri leta in pol ter preučil najmanj 400 tarč.

Človeštvo je do zdaj odkrilo več kot 4.000 eksoplanetov, a jih še vedno zelo slabo pozna. Za večino je z gotovostjo znano le to, da obstajajo, njih lastnosti pa ostajajo v sferi (učenih) špekulacij.

Tristopenjski Sojuz-FG. Foto: ESA/CNES/Arianespace/Optique vidéo du CSG/S Martin
Tristopenjski Sojuz-FG. Foto: ESA/CNES/Arianespace/Optique vidéo du CSG/S Martin

Zelo težko jih je preučevati. Navadno ne vidimo njihove svetlobe, temveč le senco, ki jo vržejo proti nam, ko prečijo ploskev domače zvezde. Ker to počnejo periodično, teleskop vidi rahel upad svetlosti zvezde. Iz tega je razviden obstoj nečesa, kar samo po sebi ne sveti, in to je zelo verjetno eksoplanet. Zelo težko pa je sklepati, kakšen je dejansko ta planet.

Na tej točki v zgodbo vstopi CHEOPS: že znanim eksoplanetom bo poskusil določiti premer. Nastalo senco pri prehodu bo izmeril z "doslej nevideno natančnostjo", piše v Esinem sporočilu za javnost.

Video: Določanje velikosti s CHEOPS-om

Izstrelišče Kourou v Francoski Gvajani z rusko raketo in evropskim tovorom. Foto: Esa/S. Corvaja
Izstrelišče Kourou v Francoski Gvajani z rusko raketo in evropskim tovorom. Foto: Esa/S. Corvaja

Če zvečer okoli oddaljene ulične svetilke nekaj komaj opazno migota, je to najbrž mrčes. Če jo nekaj izdatneje zatemni, je morda netopir ali ptič. CHEOPS bo zmožen zaznati precej manj kot enoodstoten upad svetlosti zvezde.

Če poznaš velikost planeta in maso, lahko sklepaš marsikaj. Izračunaš lahko gostoto in ugotoviš, ali je puhast plinski velikan (kot naš Jupiter) ali gostejši kamnitež (kot Zemlja). Izpeljati se da različne scenarije o njegovi notranji sestavi in o morebitni prekritosti z oceani.

Maso eksoplaneta se sicer pridobi z drugimi metodami, denimo prek guganja zvezde, saj eksoplanet svojo zvezdo vleče. Tako zvezda ni popolnoma pri miru in bolj kot se ziba, masivnejši je sosed.

Poredko se vidi tudi atmosfero planeta. Svetloba zvezde se ob robovih planeta sreča z ozračjem (če obstaja), gre skozenj in zato spremeni. Težko pa je te spremenjene fotone razbrati in ločiti od preostalega snopa svetlobe.

Seveda CHEOPS ne bo popolnoma omejen na meritve najdenčkov. Pri nekaterih planetih bo lahko vpogledal tudi v oblake. In ker ima vsaka zvezda navadno več kot en planet, bo morda že potrjenim eksoplanetom našel kakšnega soseda. V taistih sistemih bo tudi iskal eksokomete, npr. v sistemu 5 Vulpeculae.

Simbolična podoba 1,5-metrskega CHEOPSA in njegovih ogromnih tarč. Foto: ESA/ATG medialab
Simbolična podoba 1,5-metrskega CHEOPSA in njegovih ogromnih tarč. Foto: ESA/ATG medialab

CHEOPS že ima nabor 400 tarč. Večina se jih nahaja pri svetlih zvezdah dokaj blizu nas in so velikostnega reda med Zemljo in Neptunom, torej t. i. superzemlje.

Večino tarč je odkril Nasin "lovec na eksoplanete" Kepler, ki je že upokojen. Nekaj so prispevali tudi kopni teleskopi (denimo iz Evropskega južnega observatorija). Keplerjev naslednik je TESS, ki prav tako s tranzitno metodo odkriva eksoplanete, na nebu je dobro leto dni.

CHEOPS-ove meritve bodo pripomogle k naboru tarč za naslednjega težkokategornika, vesoljski teleskop James Webb, ki bo predvidoma izstreljen leta 2021. Ta naj bi zmogel vpogled v ozračja številnih eksoplanetov, kar bo marsikaj povedalo o primernosti za razvoj življenja, kot ga poznamo.

CHEOPS ni prvi Esin teleskop za eksoplanete. Med letoma 2007 in 2013 je deloval COROT, ki je odkril 33 svetov. Foto: CNES/D. Ducros
CHEOPS ni prvi Esin teleskop za eksoplanete. Med letoma 2007 in 2013 je deloval COROT, ki je odkril 33 svetov. Foto: CNES/D. Ducros

Esa izpostavlja še načrtovana vesoljska teleskopa Ariel in Plato.

Plato je že v izdelavi in bo poletel leta 2026. Tako kot Kepler bo iskal eksoplanete, le da se bo osredinil na okoli milijon sosednjih zvezd rumenih, rdečih pritlikavk. Ariel sledi leta 2028 in bo nadgrajena verzija CHEOPS-a.

Misija CHEOPS je za vesoljske razmere dokaj poceni: 50 milijonov evrov. Nastala je v programu Kozmična vizija 2015-2025, spočetem leta 2007. Za razvoj je bila izbrana leta 2012. Izstrelitev so sprva načrtovali leta 2018. Nizko ceno so dosegli z relativno kratkim razvojnim obdobjem (pet let) in uporabo že razvite opreme.

Video: Animacija teleskopa v orbiti


3. Prvi slovenski nanosatelit bo izstreljen konec marca

Drobovje Trisata. Foto: Radio Maribor/Aleks Horvat
Drobovje Trisata. Foto: Radio Maribor/Aleks Horvat

Po spodleteli izstrelitvi evropske rakete Vega se je izstrelitev slovenskega nanosatelita Trisat, ki naj bi poletel v vesolje s prav takšno raketo, zamaknila za pol leta. Po trenutnih napovedih bo z izstrelišča v Francoski Gvajani poletel v vesolje konec marca 2020, poroča Slovenska tiskovna agencija. Več v tem članku.


4. Iztok in Irena

WASP 38 b.Foto: Nasa
WASP 38 b.Foto: Nasa

Slovenska eksoplanet in njegova zvezda, ki so ju poimenovali v okviru pobude PoimenujmoPlanet ob 100-letnici Mednarodne astronomske zveze (IAU), sta Iztok in Irena. Samo Košmrlj, ki je podal zmagovalni predlog, je imeni povzel po romanu Pod svobodnim soncem. Več v tem članku.


5. Etiopija v vesolje poslala svoj prvi satelit

Etiopija je v petek v vesolje poslala svoj prvi satelit. Gre za 70-kilogramski satelit za opazovanje vremena, ki so ga razvili skupaj s kitajskimi znanstveniki, AFP povzema Slovenska tiskovna agencija

Izstreljen je bil na raketi dolgi pohod 4B. Izstrelili so jo z vesoljskega izstrelišča Taiyuan na severu Kitajske.

Satelit bo zbiral podatke o vremenu na Afriškem rogu, kar naj bi pomagalo predvsem pri kmetijstvu v Etiopiji, državi, ki jo pogosto pestijo suše, pa tudi poplave in druge vremenske ujme.

Ta satelit je sicer osmi afriški satelit, ki je letos poletel v vesolje.

Etiopija je s tem postala enajsta afriška država s satelitom v vesolju. Prvi je bil leta 1998 Egipt. Skupno je v vesolju 41 afriških satelitov, od tega 38 nacionalnih, trije pa so plod multilateralnega sodelovanja, je sporočil Temidayo Onisun, direktor nigerijske organizacije Vesolje v Afriki (Space in Africa), ki spremlja vesoljske programe afriških držav.

Etiopija ima svojo vesoljsko "agencijo" oziroma institut, ki sliši na ime Ethiopian Space Science & Technology Institute.


6. Začetek izdelave letala X-59

Tako si pristanek leta X-59 predstavlja umetnik pri Nasi. Foto: Nasa
Tako si pristanek leta X-59 predstavlja umetnik pri Nasi. Foto: Nasa

Nasa je pred 60 leti začela svoj posel z razvojem visokohitrostnih letal, med drugim X-15. Tudi danes so letala na njenem meniju. Med drugim poskuša razviti reaktivca, ki bi neslišno prebil zvočni zid. Zadnji poskus je X-59 QueSST (Quiet Supersonic Techology), ki ga za Naso razvija Lockheed Martin v znanem laboratoriju Skunk Works. Projekt je pravkar prestal celovit pregled, začenja se izdelava delov in integracija, sporoča Nasa.

X-59 bo predvidoma stal 250 milijonov dolarjev, končan pa konec prihodnjega leta.


7. Padala za ExoMars dobro napredujejo

Uporabljena bodo kar štiri različna padala, dve glavni in dve izvlečni. Foto: Esa
Uporabljena bodo kar štiri različna padala, dve glavni in dve izvlečni. Foto: Esa
ExoMars vključuje orbiter TGO, rover in pristajalnik. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: Esa
ExoMars vključuje orbiter TGO, rover in pristajalnik. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: Esa

Evropska vesoljska agencija skupaj z Naso mrzlično testira padala, ki bodo prihodnje poletje uporabljena na misiji ExoMars.

Prejšnja padala so na kar dveh testih "padla", brez njih pa ne bo mogoče v enem kosu doseči Marsa.

Ker se izstrelitveno okno nezadržno bliža, je Esa za pomoč zaprosila strokovnjake Nasinega instituta JPL, ki ima na rovašu že precej roverskih misij.

Sodeč po sporočilu za javnost so skupaj dosegli precejšen napredek. Ugotovili so, da problem ni v padalih samih, temveč v mehanizmu, ki padala potegne iz vreč. Padala švignejo ven s hitrostjo okoli 120 kilometrov na uro in takrat je prišlo do poškodb, ugotavljajo predstavniki obeh agencij.

Pripravili so nov izvlečni sistem in ga testirali; poškodb ni bilo. Februarja in marca sledita testa, kjer bodo padala z velike višine odvrgli skupaj z balastom. Sistem kot celota mora biti nared do aprila, sicer se bo misija zamaknila za dve leti.

Video: Posnetek testa


8. Kje naj ljudje pristanejo na Marsu?

Z belo črto je označeno področje, ki naj bi bilo za prihod človeka najprimernejše. Foto: NASA/JPL-Caltech
Z belo črto je označeno področje, ki naj bi bilo za prihod človeka najprimernejše. Foto: NASA/JPL-Caltech

Nasa že lep čas vztraja in napoveduje osvajanje Marsa v 30' letih. Tozadevno že danes kartirajo rdeči planet in iščejo najprimernejša področja za pristanek človeka. Ker je tirnica Marsa okoli 60 milijonov kilometrov stran, se ne gre zanašati na prinešene zaloge. Pomemben kriterij je torej prisotnost vode.

Nasina marsovska satelita MRO in Mars Odyssey že dolgo preučujeta površje v različnih valovnih dolžinah svetlobe, tudi takšnih, ki lahko razkrijejo prisotnost vode v prsti. Na podlagi njunih podatkov so zdaj ustvarili globalno karto Marsa in na njej identificirali najprimernejše področje za pristanek. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Geophysical Research Letters.

To je omenjena karta, ki kaže prisotnost vodnega ledu pod površjem.

Hladne barve pomenijo led bližje površju (do 30 centimetrov), tople pa bolj globoko ležeči led (60 centimetrov in več). Črna barva pomeni puščavo, kjer bi se vesoljsko plovilo lahko ugreznilo v pesek. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASU
Hladne barve pomenijo led bližje površju (do 30 centimetrov), tople pa bolj globoko ležeči led (60 centimetrov in več). Črna barva pomeni puščavo, kjer bi se vesoljsko plovilo lahko ugreznilo v pesek. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASU
S pomočjo Nasinega orbiterja MRO so leta 2018 na Marsu našli številne pečine, iz katerih molijo plasti vodnega ledu. Barve so sprememjene oz. poudarjene, da lahko človeško oči lažje vidi razlike v materialu. Fotografija prikazuje 500 metrov široko področje. Zgornja tretjina je vrh slemena, ki je od spodnje dolinevišji za probližno 130 metrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/UA/USGS
S pomočjo Nasinega orbiterja MRO so leta 2018 na Marsu našli številne pečine, iz katerih molijo plasti vodnega ledu. Barve so sprememjene oz. poudarjene, da lahko človeško oči lažje vidi razlike v materialu. Fotografija prikazuje 500 metrov široko področje. Zgornja tretjina je vrh slemena, ki je od spodnje dolinevišji za probližno 130 metrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/UA/USGS

Na Marsu je vode veliko. Po našem dozdajšnjem poznavanju je bil planet pred milijardami let precej podoben Zemlji, prekrit z oceani, poleg tega je imel gosto ozračje in globalno magnetno polje. Toda magnetno polje je kaj kmalu ošibilo, atmosfera je ostala brez zaščite in sčasoma izginila. Brez zračnega tlaka voda na površju ne more dolgoročno ostati, saj izhlapi. Je pa pradavna voda ostala v podzemlju, kažejo znanstvene meritve.

Pod površjem so obširne plasti vodnega ledu, veliko vode je tudi vezane v marsovsko prst (33 litrov na kubični meter). Obširne zaloge so na površju, in sicer na polih Marsa, le da so prekrite z drugimi oblikami ledu, globoko spodaj naj bi bila jezera. Občasno naj bi voda po površju celo tekla, kar kažejo sledi domnevnih hudournikov na površju, a za to obstajajo tudi alternativne razlage.

Naso zanimajo predvsem področja, kjer je led dostopen z dobro staro lopato. Obenem je koristna bližina ekvatorju, saj se tam temperature podnevi lahko povzpnejo tudi do prijetnih 20 stopinj Celzija, medtem ko so drugod navadno globoko pod ničlo (Mars je rdeča Antarktika).

Vodni led je izjemno koristen. To ni samo voda za pitje. Z enostavno elektrolizo se ga lahko razbije na vodik (gorivo) in kisik (dihanje ter oksidant za gorivo).