1. Kitajci začeli graditi svojo vesoljsko postajo

Dolgi pohod-5B. Po poročanju portala Space.com je raketa po uporabi ostala v orbiti in se bo v naslednjih dneh nenadzorovano vrnila v ozračje, pri tem pa ni izključen padec na naseljena območja. Foto: Reuters
Dolgi pohod-5B. Po poročanju portala Space.com je raketa po uporabi ostala v orbiti in se bo v naslednjih dneh nenadzorovano vrnila v ozračje, pri tem pa ni izključen padec na naseljena območja. Foto: Reuters
Vabilo bralcem

Smo kakšno pomembno novico izpustili? Vabljeni, da jo omenite in po želji tudi opišete v komentarjih pod člankom. Najboljše opise lahko izpostavimo v članku samem. Odprti smo tudi za kakršne koli pripombe na aljosa.masten@rtvslo.si.

V četrtek ob 5.23 so Kitajci izstrelili raketo Dolgi pohod-5B. Ta je slabih deset minut pozneje v orbito dostavila modul Tjanhe (Nebeška harmonija), prvi sestavni del nove kitajske vesoljske postaje Tjangong (Nebeška palača), piše kitajska državna agencija Šinhua.

Načrtovana oblika Tjangonga. Foto: Reuters
Načrtovana oblika Tjangonga. Foto: Reuters

Tjanhe bo osrednji modul z nadzornim sistemom postaje, zagotavljal bo elektriko in pogon ter prostor za tri tajkonavte. Opremljen je z vozliščem, na katero se bodo lahko priklopile do tri vesoljske ladje.

Tjanhe je dolg 16,6 metra, na najširši točki meri 4,2 metra, ob izstrelitvi je imel maso 22,5 tone. Že naslednji mesec ga bo obiskala tovorna vesoljska ladja Tjandžov 2, mesec zatem pa je predviden prvi prihod posadke z vesoljsko ladjo Šendžov 12. V prihodnjih letih jih bo sledilo še več, po načrtih bodo posamezne odprave trajale med tremi in šestimi meseci.

Tjangong bo naslednje leto dobil še dva modula, Ventjang in Mentgjan. Takrat bo primerljiv s staro rusko vesoljsko postajo Mir, a bo s 66 tonami vseeno precej manj masiven, kaj šele od obstoječe Mednarodne vesoljske postaje (240 ton).

Toda MVP bo z neba padel nekje med letoma 2025 in 2030, Tjangong pa bo deloval predvidoma 15 let, zato je realna možnost, da bo Kitajska kmalu edina z vesoljsko postajo v nižji Zemljini tirnici.

Za primerjavo: stari Mir (nanj je priklopljen tudi stari Space Shuttle). Foto: Nasa
Za primerjavo: stari Mir (nanj je priklopljen tudi stari Space Shuttle). Foto: Nasa

Višina tirnice bo med 340 in 450 kilometri, podobno kot pri MVP-ju. Naklon tirnice pa bo po neuradnih podatkih 41 stopinj. Ruski vesoljski novinar Anatolij Zak navaja neuradne informacije, da naj bi Rusija prosila za spremembo naklona tirnice, da bi postajo lahko dosegli tudi z ruskih izstrelišč – in nanjo ne le leteli, temveč dodali še ruske module – a Kitajci tega niso sprejeli.

Rusija trenutno nakazuje nezadovoljstvo z Mednarodno vesoljsko postajo in napoveduje postavljanje nacionalne postaje ROS, a zanjo (vsaj za zdaj) nima dovolj denarja.

Kitajski program za polete s posadko temelji na ruski tehnologiji, ki jo je večinoma pridobila v 90. letih in na njej razvila svoje zmogljivosti. Tudi zato so Šendžovi podobni Sojuzom, Tjanhe pa je podoben modulu Zvezda na MVP-ju. Zdaj pa Kitajska Rusijo že prehiteva tako po napredku tehnologije kot po finančnem zaledju vesoljskega programa.

Kitajska je do zdaj že izstrelila dve vesoljski postaji, Tjangong-1 in Tjangong-2 (kar povzroča nekaj zmede z imenom novega Tjangonga brez številke). To sta bili enomodularni postaji, s katerima so se pripravljali na večmodularno. Obe sta že padli v uničenje.

Kitajska ne more sodelovati pri Mednarodni vesoljski postaji zaradi blokade ZDA, je pa svoj Tjangong odprla za znanstvene eksperimente drugih držav, nanj utegnejo leteti tudi evropski astronavti. Z njo se bodo Kitajci učili dolgotrajnega bivanja v vesolju, kar je nujno potrebno, če resno mislijo s projektom postojanke na tleh Meseca, ki naj bi jo začeli postavljati na prelomu desetletja.

V bližini postaje bo letel kitajski vesoljski teleskop Šuntjan z 2-metrsko odprtino, kar je primerljivo s Hubblom. Če bodo potrebna popravila, bo teleskop priletel in se priklopil na vesoljsko postajo.

Video: Kitajski videoprenos dogodka

Kitajci so bili v tem tednu kar zaposleni, še dve izstrelitvi lahko navedemo. V petek je z izstrelitvenega strelišča Jiuquan poletela raketa Dolgi pohod-4C in uspešno dostavila opazovalni satelit Yaogan-34, piše Šinhua.

Dolgi pohod-4C ima tri stopnje, v nižjo Zemljino tirnico zmore prenesti dobre štiri tone tovora.

Video: Krajši posnetek izstrelitve.

Prav tako z Jiuqana pa je v torek poletela raketa Dolgi pohod-6. Tovor: devet komercialnih satelitov, piše Šinhua. Tudi ti bodo po navedbah agencije namenjeni opazovanju Zemlje.

Dolgi pohod-6 je 3,5 metra debela in 29 metrov visoka trostopenjska raketa. V soncesinhrono tirnico zmore ponesti eno tono.

Video: Kratek posnetek izstrelitve


2. Kitajci snujejo kopijo Starshipa

Kitajski
Kitajski "Starship". Foto: CALT

Kitajska akademija izstrelitvenih tehnologij (CALT) namerava narediti raketo, sila podobno Starshipu ameriškega podjetja SpaceX. CALT je kitajska državna družba, ki med drugim proizvaja del raketne družine Dolgi pohod.

Ta teden je po poročanju medija ArsTechnica objavila video s svojimi načrti, ki vključujejo plovilo za potovanja naokoli po Zemlji z nadzvočno hitrostjo. Na videu je sijoča raketa (očitno iz jekla) z zakrilci in nastavki za pristajalne noge, ki naj bi bila sposobna v roku ene ure poleteti na drugi konec sveta, poletela in pristajala pa bo navpično. Tako kot Starship. Ni pa jasno, ali bo kitajska različica sposobna tudi orbitalnih poletov ali potovanj dlje v vesolje, kar je osnovni namen SpaceX-ovega sistema.

Video: Kopija kitajskega videa na YouTubu

Na videu je še en koncept plovila s krili, ki vzleta na neke vrste magnetnih tračnicah.

Kitajska sicer podrobno spremlja SpaceX-ov razvoj že več kot 15 let, nekaj kitajskih napol zasebnih podjetij pa poskuša razviti svoje večkrat uporabne rakete. Namen države je, da bodo tudi vse državne rakete do leta 2035 večkrat uporabne.


3. ArianeSpace si je oddahnil, Vega znova leti

Izstrelitev rakete Vega na misiji VV14 22. marca 2019. Foto: ArianeSpace
Izstrelitev rakete Vega na misiji VV14 22. marca 2019. Foto: ArianeSpace

V sredo ob 3.50 po našem času je z izstrelišča v Francoski Gvajani poletela evropska raketa Vega. Polet je bil uspešen: v orbito je dostavila satelit Pleiades Neo 3, namenjen opazovanju Zemlje, in pet manjših satelitov različnih proizvajalcev.

Upravljavec Vege (ArianeSpace) je nujno potreboval uspeh. Raketa je namreč zatajila kar dvakrat v prejšnjih treh poskusih: enkrat je eksplodirala, enkrat je tovor ponesla v ocean zaradi napačno zvezanih kablov. Evropska izstrelitvena industrija se je do zdaj kitila predvsem z zanesljivostjo višji ceni navkljub, takšni zdrsi pa načenjajo njeno primerjalno prednost. Evropa je še do nedavnega držala večji del trga komercialnih izstrelitev, kar pa zadnja leta načenja SpaceX s Falconi 9.

Vega je zmožna ponesti do 1500 kilogramov tovora v polarno oziroma sončnosinhrono tirnico. Kmalu jo bo nadomestila zmogljivejša Vega C.

Video: Posnetek dogodka


4. Prikaz dejanske visoke zanesljivosti: Delta IV Heavy

Delta IV Heavy lahko v nižjo Zemljino tirnico ponese dobrih 28 ton. Foto: ULA
Delta IV Heavy lahko v nižjo Zemljino tirnico ponese dobrih 28 ton. Foto: ULA

V ponedeljek ob 22.47 po našem času je bila z vojaške baze Vandeberg (Kalifornija, ZDA) izstreljena raketa Delta IV Heavy (ULA). V nebo je ponesla ameriški vojaški satelit.

To je bila 42. izstrelitev Delte IV in 13. izstrelitev težkonosilne različice. ULA je do zdaj opravila več kot 140 izstrelitev svojih raket, le ena izstrelitev je bila delno neuspešna.

Delta IV Heavy bo poletela še nekajkrat, potem pa jo bo ULA zamenjala z Vulcanom, ki je zdaj v razvoju in bo "bolj ekonomičen".

Video: Posnetek dogodka


5. Še en teden, še ena pošiljka Starlinkov

Falcon 9. Foto: SpaceX
Falcon 9. Foto: SpaceX

V sredo je podjetje SpaceX opravilo rutinsko izstrelitev rakete Falcon 9. Prva stopnja je pristala na robotski ladji, druga stopnja je v nižjo Zemljino tirnico ponesla 60 satelitov Starlink, katerih konstelacija zdaj šteje 1438 od načrtovanih več deset tisoč.

Prva stopnja je poletela in pristala sedemkrat.

Video: Posnetek dogodka


6. FOTO: SLS na Floridi

Artemis I postaja realen. Foto: Nasa/Mike Downs
Artemis I postaja realen. Foto: Nasa/Mike Downs
Foto: Nasa
Foto: Nasa
Ameriški kongres je Billa Nelsona potrdil za novega administratorja Nase. Foto: Nasa
Ameriški kongres je Billa Nelsona potrdil za novega administratorja Nase. Foto: Nasa

Osrednja stopnja rakete SLS je končno v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi, kjer jo bodo združili z vesoljsko ladjo Orion in stranskimi potisniki.

Prispela je po vodi, z ladjo Pegasus, ki jo je pripeljala iz Vesoljskega središča Stennis. Tam so stopnjo temeljito preverili, več mesecev je preteklo, in jo naposled prižgali za osem minut, kolikor bo trajal tudi dejanski polet osrednje stopnje na odpravi Artemis I. Nasa vztraja, da bo to še letos. Artemis I predvideva polet praznega Oriona okoli Lune in nazaj.


7. Marsovski helikopter tretjič poletel, težave pred četrtim poletom

Letenje na nekem svetu daleč, daleč stran. Foto: Nasa/JPL-Caltech
Letenje na nekem svetu daleč, daleč stran. Foto: Nasa/JPL-Caltech

Nasin helikopter Ingenuity je tretjič poletel na Marsu. V nedeljo se je dvignil na pet metrov višine, nato premeril 50 metrov dolžine s hitrostjo 2 metra na sekundo. Polet je trajal 80 sekund, posnel ga je bližnji rover Perseverance. Tokrat so preizkusili algoritem za prepoznavanje tal, ki je iskal in identificiral posamezne pojave na površju. To bo prišlo prav v prihodnosti, če bo Nasa začela uporabljati vijakarja za izvidnico pred roverjem. Čakata ga še dva testna poleta. Četrti bi se sicer že moral zgoditi, a je Ingenuity javil napako, kar inženirji zdaj analizirajo.

Video: Posnetek poleta


8. FOTO: Zvezda na robu uničenja

Foto: NASA, ESA, STScI
Foto: NASA, ESA, STScI

Hubblova ekipa je ob 31. obletnici delovanja teleskopa izpostavila fotografijo ene najsvetlejših zvezd v domači galaksiji, AG Gredlja (AG Carinae).

Lepše za oči

Zvezda je 20.000 svetlobnih let stran. Gre za svetlomodro spremenljivko. Tovrstne zvezde spadajo med najmasivnejše sploh. AG Gredlja ima maso za 70 Sonc. Velika masa pomeni visok pritisk v notranjosti in posledično burno "gorenje", zato so tudi zelo svetle – ta je za milijon Sonc – in hitro potrošijo "gorivo", protagonistka ima pred seboj le še nekaj milijonov let. Za primerjavo: Sonce naj bi doseglo 10 milijard let.

AG Gredlja se že bliža koncu svoje poti in vse težje vzdržuje ravnovesje med težnostjo, ki vleče navznoter, in fuzijo, ki pritiska navzven ter tako preprečuje, da bi se sesedla. Zvezda je že oddala svoje zunanje plasti, zato jo obkroža oblak prahu in plinov. Ta oblak je širok pet svetlobnih let, torej več od razdalje med Soncem in najbližjo sosednjo zvezdo.

Čeprav spada med najsvetlejše zvezde, je s prostim očesom težko vidna, saj so vmes oblaki.

Svetlo modre spremenljivke so redke, v krajevni jati galaksij jih poznamo okoli 50.

Na koncu navadno eksplodirajo kot supernove in okolico obogatijo z oblakom težjih elementov. Znanstveniki pa zadnje čase preverjajo teorijo, da bi se lahko tudi sesedle v črno luknjo – skoraj brez sledu.

Video 1: Navidezno potovanje

Drugi slovenski viri za vesolje


9. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Astronavt Michael Collins

Collins pred odpravo Apollo 11. Foto: Nasa
Collins pred odpravo Apollo 11. Foto: Nasa

V sredo je umrl ameriški astronavt Michael Collins, najbolj znan kot pilot poveljniškega modula odprave Apollo 11.

Novico je prek Twitterja sporočila njegova družina. "Z žalostjo sporočamo, da je naš ljubljeni oče in dedek danes umrl po hrabri bitki z rakom. Zadnje dneve je preživel v miru z družino ob strani. Mike se je z izzivi življenja vedno spoprijemal ponižno in tako je bilo tudi pri njegovem poslednjem izzivu. Zelo ga bomo pogrešali. Obenem vemo, kako srečen je bil Mike, da je odživel življenje, kakršno ga je. To življenje bomo po njegovi želji proslavljali – in ne žalovali. Pridružite se nam in se z veseljem spominjajte njegove bistroumnosti, njegove tihe usmerjenosti k cilju in njegove modre perspektive, ki jo je pridobil tako gledajoč Zemljo iz vesolja kot zroč na tihe vode s svojega ribiškega čolna."

Collins se je rodil 30. oktobra 1930 v Rimu kot sin ameriškega vojaka. Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila in mladost je preživel na različnih koncih sveta. Očetu je sledil tudi na poklicnem področju – diplomiral je leta 1952 na vojaški akademiji West Point. Pridružil se je ameriškemu vojnemu letalstvu in sprva pilotiral bojna letala F-86; med drugim je bil nameščen v Zahodni Nemčiji med madžarsko revolucijo leta 1956.

Leta 1960 se je pridružil testnim pilotom, elitni skupini, ki je preizkušala meje zmogljivosti letal. Kmalu zatem se je tudi prijavil med Nasine astronavte, a v drugi razred ni bil izbran. Nadaljeval je s testnimi poleti in se hkrati prijavil v podiplomski program vesoljskih poletov. Med drugim je z reaktivci F-104 letel do višine 27 kilometrov. Njegova prijava v tretji astronavtski razred je uspela, leta 1963 je postal del Nase (v istem razredu so bili med drugim Buzz Aldrin, Gene Cernan, Alan Bean, Roger Chaffee ...).

Gemini 10 in tarča: Agena. Foto: Nasa
Gemini 10 in tarča: Agena. Foto: Nasa

Program Mercury, kjer se je Nasa učila osnov vesoljskih poletov, je zamudil, je pa "ulovil" program Gemini, kjer so Američani še v Zemljini orbiti preizkušali tehnologije in manevre, potrebne za pot na Luno. Collins je bil rezerva za polet Gemini 7 (1965), v prvo posadko pa je prišel z Geminijem 10 (1966). Na tej misiji so uspešno testirali manevre približevanja dveh vesoljskih plovil, Collins pa je opravil dva vesoljska sprehoda. Na enem izmed njih se je pokazalo, kako nerazvite so še bile vesoljske tehnologije. Astronavt je moral med sprehodom priti od kapsule Gemini do tarče (Agena), a na njej ni bilo prijemališč, ker nihče ni pomislil, da so potrebna. Collinsu je zdrsnilo, izgubil je kamero in eksperiment, zalučalo ga je okoli ladje, nakar ga je nazaj s kablom potegnil kolega, John Young.

Približevanje Ageni pa je moral izvesti ročno, s sekstantom, zaradi česar so ga kolegi astronavti šaljivo imenovali Magellan.

Posadka Apolla 11 v modelu poveljniškega modula na tleh. Foto: Nasa
Posadka Apolla 11 v modelu poveljniškega modula na tleh. Foto: Nasa

Ne glede na vse je bila odprava uspešna in Collins je bil uvrščen v naslednji program: Apollo. Poleteti bi moral na Apollu 2, a ker se je na enki leta 1967 zgodila nesreča in smrt posadke, je bil premeščen na Apollo 8. Tudi tu se je zapletlo: Collins je moral na operacijo hrbtenice z dolgotrajnim okrevanjem. Vseeno je imel lonček pri ognju. Med Apollom 8 je bil t. i. CapCom, komunikator med nadzornim središčem in vesoljsko ladjo. On je bil tisti, ki je posadki posredoval ukaz, naj prižgejo motor in se odpravijo proti Luni: "You are GO for TLI!" V poznejših razmišljanjih je tuhtal o teži trenutka in simbolni pomembnosti sporočila, saj so ljudje takrat prvič zapustili nižjo tirnico Zemlje in se odpravili stran od svojega doma, na pot okoli Lune in nazaj. Lahko bi se spomnil kaj boljšega, kakšnih bolj ekspresivnih besed, a takšen je bil tehnični žargon nadzornega središča, je ugotavljal in se obenem spraševal, kaj je v resnici bolj zgodovinsko: trenutek, ko so ljudje zapustili Zemljo, ali ko so prvič dospeli na tla svojega naravnega satelita? Morda bodo čez 500 let zgodovinske knjige večjo težo dajale Apollu 8 kot Apollu 11.

Collins v poveljniškem modulu Apolla 11. Foto: Nasa
Collins v poveljniškem modulu Apolla 11. Foto: Nasa

Kako pa je Collins končal ravno na Apollu 11? Sreča v nesreči. Neformalno pravilo je velelo, da je astronavt prišel (spet) na vrsto po treh misijah programa, kar ga je po osmici uvrstilo ravno na Apollo 11. Treba je vedeti, da takrat še ni bilo zagotovljeno, da bo Apollo 11 šel do površja Meseca. To je bilo odvisno od uspešnosti preizkusov tehnologije na prejšnjih Apollih. In ker so ti šli (skoraj) kot po maslu, je Collins postal pilot komandnega modula Apolla 11, medtem ko sta se Buzz Aldrin ter Neil Armstrong vkrcala v lunarni pristajalnik in kot prva v zgodovini pristala na Luni leta 1969. Collins je čakal na nebu in skrbel, da sta se imela kam vrniti.

Eden na tej strani fotoaparata, vsi preostali na drugi. Podoba je nastala med vračanjem lunarnega modula k poveljniškemu. Foto: Nasa
Eden na tej strani fotoaparata, vsi preostali na drugi. Podoba je nastala med vračanjem lunarnega modula k poveljniškemu. Foto: Nasa

V poznejših zapisih in intervjujih je zavrnil ocene, da je bil takrat najbolj osamljen človek v zgodovini. Gostota človeške populacije v bližini resda ni bila velika, je pa bil (skoraj) nenehno v stiku z nadzornim središčem, poslušal dogajanje na tleh in odpravljal manjše težave v kapsuli. Ni se počutil odrezan od sveta.

Posnel je tudi eno odmevnejših fotografij v zgodovini. Ko sta se Aldrin in Armstrong vračala v lunarnem modulu, je ujel njiju in Zemljo. Šinila mu je misel, da je na eno fotografijo zajel celotno človeštvo in da je na drugi strani fotoaparata le on sam.

Zdaj sem sam, resnično sam. Popolnoma izoliran od vsega nam znanega življenja. Jaz sem to. Če bi šteli, bi na oni strani Lune dobili tri milijarde plus dva, in ena plus le Bog ve koliko na tej strani.

Collins v svoji knjigi

Dejstvo, da ni mogel tudi sam na Luno, je komentiral z besedami: "Iskreno, počutim se neverjetno privilegiranega, da sem lahko bil del odprave Apollo 11, da sem imel enega od treh sedežev. Mislim, v naši astronavtski pisarni so bili fantje, ki bi mi prerezali vrat od ušesa do ušesa, da bi dobili sedež. Sem dobil najboljšega? Ne. Sem bil zelo zadovoljen s tistim, ki sem ga dobil? Da! V meni ni nikakršne grenkobe ali nezadovoljstva. Zelo, zelo vesel sem." Collins je bil srečen nad izidom odprave, bilo pa ga je izjemno strah, da bi šlo kaj narobe. Da bi se moral odpraviti domov in pustiti kolega na Luni. Nasa se je na to možnost pripravljala, dovolj bi bila napaka na motorju modula za vzpon, pa bi se Aldrin in Collins pred očmi celotnega sveta počasi zadušila. Collins je skupaj z Naso pripravil več kot ducat scenarijev, kako bi lahko poskusili rešiti prva lunarna sprehajalca.

Množica na beograjskem letališču. Foto: Nasa
Množica na beograjskem letališču. Foto: Nasa

Po vrnitvi domov je bil 14 dni v karanteni, nato pa se odpravil na enomesečno svetovno turnejo, kjer so ga pričakali milijoni navdušenih ljudi, kraljice, kralji, predsedniki.

Dejstvo, da ni pristal na Mesecu, ga resnično ni tako zelo motilo. Po načelu rotacije posadk znotraj programa bi namreč lahko šel na Luno z Apollom 14, če bi se kaj zalomilo, s petnajstko. A temu se je odpovedal. Leta 1970 je zapustil Naso in se posvetil družini, ki je zaradi hudega tempa priprav do takrat trpela odsotnost očeta in moža.

Trojica leta 2009, ko so bili vsi še živi. Na desni je Chris Kraft, nekdanji vodja centra za nadzor poletov. Foto: Nasa
Trojica leta 2009, ko so bili vsi še živi. Na desni je Chris Kraft, nekdanji vodja centra za nadzor poletov. Foto: Nasa

Na kratko se je pridružil vladni ekipi kot piarovec, a mu vloga ni ležala in jo je kmalu zapustil. Nato je dobil vodilno vlogo v sveže ustanovljenem vesoljskem muzeju, ki ga je vodil do leta 1978. Ves ta čas je bil tudi član rezerve ameriške vojske in bil leta 1976 povišan v generala. Vojsko je zapustil leta 1982.

Vpisal se je v menedžersko šolo in leta 1980 postal podpredsednik podjetja LTV Aerospace, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo letal in raket za ameriško vojsko.

V zasebnem življenju je bil navdušen tekač, redno se je udeleževal maratonov, triatlonov, opravljal je tudi teke nad 100 kilometrov. Pisal je poezijo in slikal, je tudi avtor več knjig. MMC v branje priporoča Carrying the Fire: An Astronauts Journey, saj ponuja dober vpogled v zgodnjo dobo raziskovanja vesolja in tudi odgovarja na vprašanje – kako je sploh biti astronavt?

Collins leta 2019 ob 50. obletnici Apolla 11 nagovarja združene nadzornike omenjene misije in tiste za Artemis I. Foto: Nasa
Collins leta 2019 ob 50. obletnici Apolla 11 nagovarja združene nadzornike omenjene misije in tiste za Artemis I. Foto: Nasa

Pionirji raziskovanja vesolja počasi odhajajo. Večina udeležencev programov Mercury, Gemini ali Apollo je stara več kot 90 let.

Od odprave Apollo 11 je med nami le še Buzz Aldrin. Ker smo leta 2021, lahko omenjenega 91-letnika spremljate na Twitterju.

Nasa želi sredi tega desetletja vrniti človeka na Luno s programom Artemis. Morda ga bo Buzz še uzrl.

Video: Eden zadnjih intervjujev s Collinsom, posnet ob 50. obletnici Apolla 11


NA VIDIKU:

Sobota ali pozneje – Starship SN15 – polet do 10 kilometrov

Nedelja, 2. maj, – Crew Dragon – Vrnitev odprave Crew-1 z MVP-ja

Enkrat prihodnji teden – Ingenuity – četrti polet

Torek, 4. maj, – Falcon 9 – Starlink