1. Hajabusa 2 odvrgla še zadnji rover

MINERVA-II2 kmalu po odhodu z matične sonde. JAXA, Chiba Institute of Technology & collaborators

Japonska sonda Hajabusa 2 je na asteroid 162173 Ryugu odvrgla še zadnjega izmed štirih roverjev skakljačev. 2. oktobra se je spustila na 1 kilometer oddaljenosti, spustila napravo in se umaknila na varnih osem kilometrov stran. Rover, poimenovan MINERVA-II2, pa se s hitrostjo približno 10 centimetrov na sekundo spušča proti tlom, pri tem občasno zavira in pospešuje.

Hajabusa 2 je doslej odvrgla že tri skakljače. A pri njih se je spustila precej nižje, na dobrih 50 metrov. Tokratni je dobil podaljšek. Matična sonda ga bo namreč med spustom opazovala, iz česar bodo lahko natančno preučili gravitacijski privlak asteroida. Pristanek je predviden za 8. oktober.

MINERVA-II2 je 15-centimetrska in enokilogramska naprava. Vsebuje dva fotoaparata, merilnik temperature in merilnik pospeška. Po pristanku bo uporabila notranji mehanizem za skoke po površju, da bo lahko meritve opravljala na več lokacijah.

Foto, video: Prvi posnetki s površja asteroida v zgodovini

Njegova predhodnika, roverja MINERVA-II1, sta se lani vpisala v zgodovino kot prva, ki sta posnela fotografije s površja asteroida.

Tri Minerve so proizvedli na japonskem, četrti rover pa je nemški MASCOT.

Hajabusa 2 je k asteroidu prispela junija 2018, poleg spuščanja roverjev pa je asteroid še večkrat obstreljevala s kovinskimi projektili in z njega pobrala več vzorcev. Te bo naslednje leto prinesla do Zemlje in kapsulo z dragocenim materialom odvrgla. Jaxa se je za analizo dogovorila s francoskim institutom CNES.


2. Evropa bo podprla naslednika Hitomija, XRISM

Foto: Jaxa

Pri enem vesoljskem projektu imajo Japonci res veliko nesreče. Že več kot dvajset let poskušajo v nebo uspešno spraviti vesoljski teleskop na rentgenske žarke, vsakič neuspešno.

Poslednja fotografija pogubljenega Hitomija

Vse skupaj se je začelo z naprednim Nasinim spektrometrom SXS že v 90. letih prejšnjega stoletja, ki pa ni poletel zaradi finančnih rezov v ZDA. Nato so ga z veseljem prevzeli Japonci in ga vgradili v teleskop ASTRO-E, ki pa je eksplodiral skupaj z raketo leta 2000. Druga različica je poletela leta 2005, a jo je kaj kmalu poškodoval hladilni sistem na teleskopu ASTRO-EII. Leta 2016 pa so se v deželi vzhajajočega sonca držali za glavo, ko je Hitomi v orbiti razpadel zaradi programske napake.

Kljub temu niso vrgli puške v koruzo, poskusili bodo še enkrat. Naslednik Hitomija se imenuje XRISM, izstreljen bo predvidoma leta 2022. Spektrometer bodo spet primaknili Američani, in sicer nekoliko spremenjeno različico SXS-a, poimenovano Resolve, drugi instrumenti bodo bolj ali manj enaki, vključno s tistim, k ga bodo primaknili Evropejci. Izdelali bodo instrument Soft X-ray Spectrometer, takega kot za Hitomi.

XRISM bo opazoval vroče dele vesolja, ki so dobro vidni v rentgenski svetlobi.


3. Še več organskih spojin v Enkeladu

Enkelad, gejzirji, Cassini. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute

V Saturnovi luni Enkelad so našli še več tipov organskih spojin. Ne danes, temveč v starih podatkih, ki jih je pred leti nabrala Nasina sonda Cassini. Letela je skozi gejzirje, ki v vesolje pošiljajo vsebino Enkeladovega podlednega, globalnega oceana. Sicer ni vzela neposrednega vzorca, je pa posnela svetlobo teh gejzirjev in jo s spektrometrom razbila na različne valovne dolžine, tako pa se lahko razbere podpis določenih kemikalij.

Nemška raziskovalna skupina je v starih podatkih razbrala podpise, za katere meni, da pripadajo metilaminu (CH3NH2) in/ali etilaminu (C2H5NH2); pa še etanojski kislini, ki jo najdemo v kisu (CH3COOH) in/ali etanalu (C2H4O). To so obenem sestavine aminokislin, gradnikov beljakovin, piše v sporočilu za javnost.

To nikakor ni dokaz za življenje v Enkeladu, je pa dokaz, da so v Enkeladu vsaj nekatere nujnosti za razvoj življenja.

Iz podatkov sonde Cassini je mogoče sklepati, da ima Enkelad pod ledom najmanj 10 kilometrov globok ocean s toplo vodo in termalnimi vrelci na dnu. Ima torej toplotno ter kemično energijo, vodo in zapleteno organsko kemijo. Poleg Jupitrove lune Evropa je najboljši kandidat za najdbo morebitnega življenja v Osončju.

Znanstvena objava je v Monthly Notices of the Royal Astronomical Society.


4. Vrtanje v Mars ne gre in ne gre

"Peskovniško igranje" na Marsu. InSightova mehanska roka bo od strani pritisnila ob kopalno sondo (zadeva, ki je deloma že zarita v tla). 3. oktober 2019. Foto: Nasa

Nasinemu Insightu se že skoraj leto dni ne uspe prebiti v marsovska tla. Med instrumenti ima sondo HP3, ki se mora s tolčenjem prebiti do pet metrov v površje, da bi tam merila pretok toplote. Toda ustavila se je po le 30 centimetrih. Neroden zaplet za drago misijo 60 milijonov kilometrov stran. Če se jim ne bo uspelo izkopati, bo eden ključnih ciljev misije splaval po vodi.

Inženirji so zdaj prišli na dan z reševalnim načrtom. Robotsko roko Insighta bodo pritisnili ob vrh kopalne naprave, s strani, upajoč, da bo to povečalo trenje in kovinskemu krtu omogočilo preboj. Načrt je podrobneje opisan v tem sporočilu za javnost, pa tudi v spodnjem videu.

Seizmograf. Foto: Nasa

"Krt" bi moral med spuščanjem meriti temperaturo in predvsem pretok toplote v različnih plasteh podpovršja. Tako bi ugotovili, kako hitro planet izgublja toploto.

InSight je nepremičen pristajalnik, namenjen preučevanju notranjosti Marsa. Njegov prvi instrument je seizmograf. Ker meri tresljaje, sliši tudi zvoke iz ozračja. Nasa je ta teden izdala posnetek dveh potresov, pa tudi zbirko nenavadnih zvokov, ki so se pretežno izkazali za zavijanje marsovskega vetra in pokljanje kovine zaradi ohlajanja instrumenta v dnevnem ciklu. Vse to spodaj.


5. Sonda, ki spreminja obliko

Nov koncept platforme za raziskovanje tujih nebesnih teles. Sonda, ki se sestavlja, razstavlja, leta, plava ... Foto: Ali Agha, Jose Mendez, JPL

Nasa v razvoj novih tehnologij vlaga stotine milijonov dolarjev. Ogromno tovrstnih projektov sicer zastane v načrtih ali napol delujočih prototipih, nekateri pa se prebijejo naprej. Med uresničenimi drznimi projekti sta tako helikopter za Mars ter letalnik za Saturnovo luno Titan, Dragonfly. Še nikoli poprej ni človeštvo letalo po tujih atmosferah, kmalu bo.

Z novim projektom gre še korak dlje. Nasa razvija platformo za raziskovanje tujih nebesnih teles, ki se lahko sestavi, razstavi na manjše module, leta, plava, se potaplja, vozi in prekopicuje. Sodeč po nedavni predstavitvi, bi bila lahko uporabna za raziskovanje prav omenjenega Titana, ki je poln jezer. Je pa dobro vprašanje, kako bodo rešili problem zelo nizkih temperatur. Nekaj več v spodnjem videoposnetku.


6. Nekaj več prostora na postaji

Redko se zgodi, da jih je na postaji devet, tako zaradi rotacije posadk kot zaradi vse pogostejšega varčevanja vesoljskih agencij. Tako je bilo 26. septembra, ko so se predstavniki narodov sveta nagnetli v en kotiček vesoljske postaje. Foto: Nasa
Sojuz MS-12 3. oktobra tik pred odklopom. Foto: Nasa

Posadka Mednarodne vesoljske postaje (MVP) se je zmanjšala z devet na šest. S Sojuzom MS-12 so namreč odšli Aleksej Ovčinin (Rusija), Nick Hague (ZDA) in Haza Al Mansuri, prvi predstavnik Združenih arabskih emiratov v vesolju. S tem se je končala 60. odprava na Mednarodno vesoljsko postajo, so sporočili z ruske vesoljske agencije Roskozmos. Ovčinin, dozdajšnji poveljnik postaje, je ta torek uradno predal vodstvo Italijanu Parmitanu, kar sta tradicionalno naznanila tudi z zvonjenjem zvonca v ameriškem delu.

Nasa je medtem odprla razpis za razvoj naslednje generacije vesoljskih skafandrov, namenjenih za lunarne misije Artemis. Foto: Nasa
Christina Koch pripravlja skafander za prihodnje vesoljske sprehode. V vesolju je sicer že več kot 200 dni. Foto: Nasa

Hague in Ovčinin sta v vesolju preživela 203 dneve, Al Mansuri pa osem.

Preostala šesterica ima pred seboj kup dela. Do konca meseca bodo namreč opravili kar šest vesoljskih sprehodov, začenši s to nedeljo, sporoča Nasa. Stare nikelj-vodikove baterije bodo zamenjevali z litijevimi, proces sicer traja že od leta 2017.

Še dodatnih pet sprehodov bodo opravili v naslednjih dveh mesecih, da popravijo napravo, imenovano Alpha Magnetic Spectrometer, med drugim namenjeno iskanju temne snovi.

Nekaj več o znanstvenih poskusihih tega tedna na tej povezavi.

Spodaj posnetki odhoda astronavtov, odklopa Sojuza in pristanka v Kazahstanu.

Video: Odhod

Video: Odklop

Video: Vrnitev


7. FOTO: Vizualizacija črne luknje

Tako naj bi bila črna luknja videti od strani. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: NASA’s Goddard Space Flight Center/Jeremy Schnittman
Veliki preboj: prva fotografija črne luknje
Legenda. Foto: NASA’s Goddard Space Flight Center/Jeremy Schnittman

Nihče zares ne ve, kako je videti črna luknja. Si pa lahko na podlagi nekaj omejenih opazovanj in dozdajšnjega poznavanja zakonov fizike približno predstavljamo, kaj se pri njej dogaja. Tako so na Nasinem centru Goddard računalniško simulirali črno luknjo in vse skupaj vizualno predstavili. Rezultat zgoraj, legenda levo, videovizualizacija spodaj.

Nedavno je sicer mednarodni konzorcij predstavil prvo "fotografijo" črne luknje, za katero je bilo treba ustvariti virtualen teleskop v velikosti Zemlje, nato pa "posnetek", viden na povezavi desno, dejansko poustvariti v računalniku.