1. Mejnik v raziskovanju zunajosončnih planetov

Tako si K2-18b ob svoji matični rdeči pritlikavki predstavlja Esin umetnik. Foto: Esa/Hubble/M. Kornmesser

Na oddaljenem planetu, kjer naj bi bilo prav toplo za obstoj tekoče vode, so to prvič doslej tudi zaznali. Videl jo je vesoljski teleskop Hubble, in sicer tako, da je prejeto svetlobo razbil na različne valovne dolžine in vmes zaznal značilni podpis molekul vodne pare, piše v sporočilu za javnost.

Na oddaljeni "super Zemlji" odkrili hlape vode

To nikakor ne pomeni, da je treba pripraviti kovčke s plavutkami vred. Planet K2-18b je kar 110 svetlobnih let stran in hipotetično potovanje tja bi trajalo stotisoče let. Poleg tega se ponaša s kar osemkratno maso Zemlje, kar bi zagotovo oteževalo skoke na glavo. Morda ne bi imeli niti odrivnega mesta, saj ni znano, ali je planet kamnit ali plinast, kot Neptun.

Bolj kot s turističnega je torej najdba pomembna z znanstvenega in tudi simboličnega vidika. Z znanstvenega zato, ker človeštvo pozna več kot 4.000 zunajosončnih planetov, a ne ve skoraj ničesar o njihovih atmosferah. Preučevanje tako oddaljenih ozračij je na meji trenutnih tehničnih zmožnosti. S simboličnega zato, ker že dolgo, dolgo iščemo tuje svetove, kjer bi lahko obstajalo življenje. Zelo pogosto poročamo o najdbi eksoplanetov v t. i. območju Zlatolaske, kjer temperatura omogoča obstoj vode v tekoči obliki. Nikoli doslej pa nismo poročali o planetu v tej coni, ki vodo potrjeno ima. Vse ima svoj prvič – in Zemlja ni več osamljena.

Objava je v znanstveni publikaciji Nature Astronomy, še ena na isto temo pa bo v Astronomical Journalu.

K2-18b je že leta 2015 odkril vesoljski teleskop Kepler, takrat na podaljšani misiji K2, zdaj že upokojen. Planet s premerom 2,3 Zemljinega kroži okoli zvezde rdeče pritlikavke K2-18, ki jo najdemo v ozvezdju Leva. Najbrž je z eno stranjo vedno obrnjen k njej.

Rdeče pritlikavke so majhne, zelo pogoste in ne preveč svetle zvezde. So dober in obenem slab znak za morebiten obstoj življenja v njihovi bližini. So zelo stabilne – približno enako svetijo desetine, če ne celo stotine milijard let –, kar hipotetični biologiji daje precej časa. Njihovo ogromno število je dobro s statističnega vidika. Po drugi strani se ponašajo z občasnimi močnimi izbruhi sevanja, kar bi utegnilo pražiti okoliške planete in jim odnašati ozračja.

Poudariti je tudi treba, da gola navzočnost v območju Zlatolaske ne pomeni nujno za življenje primernih razmer. Najprej zato, ker gre za izračun na podlagi omejenih podatkov, in vprašanje, kakšne so razmere v resnici. Drugič zato, ker ni pomembno samo golo obsevanje zvezde, temveč tudi površina, sestava in gostota atmosfere in še kup drugih dejavnikov. Že če vzamemo Osončje: na Zemlji je prijetno, na sosednji Veneri peč, na sosednjem Marsu zmrzal.

Na nebu je trenutno en vesoljski lovec na eksoplanete, Nasin TESS, medtem ko ima Esa v pripravi dve misiji. Prva (CHEOPS) bo predvidoma izstreljena letos pozimi. Leta 2028 pa naj bi do točke L2 poletel ARIEL, ki se bo ukvarjal prav s sestavami atmosfer približno tisoč eksoplanetov.

In ko smo že pri Esinih vesoljskih misijah, agencija je pravkar potrdila povsem nov projekt.


2. Dobrodošlica za prišleka iz Galaksije

Sonda CI bo od leta 2028 naprej čakala v bližini Zemlje, da se pojavi obiskovalec, in nato odhitela na mesto srečanja. Foto: Esa
Levo izvor kratkoperiodičnih kometov, ki središče Osončja obiščejo vsakih nekaj let – Kuiperjev pas. Od tam npr. prihaja 67P/Čurjumov-Gerasimenko na vsake 6,5 leta. Desno pa hipotetični Kuiperjev pas, dom ogromne množice ledenih teles, od katerih jih nekaj občasno zaide v notranjost. Teh si želi misija Comet Interceptor. Foto: Esa

Evropska vesoljska agencija je v okviru programa Kozmična vizija 2015–2025 izbrala novo misijo. To je Comet Interceptor (CI), in kot že angleško ime pove, gre za prestreznika repatic. Izstreljen bo predvidoma leta 2028, kar na isti raketi Ariane 6 kot prej omenjeni Ariel, piše v sporočilu za javnost.

Prvi namen misije je preučiti tuja telesa, ki so v Osončje zašla iz medzvezdnega prostora. Teh ni ravno na pretek. Prvo, zgodovinsko zaznavo prišleka iz drugih sistemov smo dokumentirali pred komaj dobrim letom in pol, ko je v središče Osončja zašla 'Oumuamua, nenavadna rdečkasta gmota v obliki cigare. Ta zaklad za raziskovalce pa je prišel in odšel daleč prehitro, da bi ga lahko obiskali.

Prestreznik bo zato v preži čakal na gravitacijski točki L2, ki je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje. Ko bodo teleskopi zaznali primerno tarčo, bo prižgal motorje in se pognal k njej. Dobra dva tedna pred srečanjem se bo ločil na tri dele, ki bodo tarčo med obletom snemali in merili vsak iz svojega zornega kota.

Repatica 67P med izbruhom, kar je posnela Rosetta. Foto: ESA/Rosetta/NAVCAM

Če prišleka iz ondod ne bo, potem se bodo "zadovoljili" z nedotaknjenim kometom. Takšnim, ki nikoli doslej ni opravil obleta Sonca.

Rosetta in druge dozdajšnje misije so namreč premerile komete, ki Sonce obiščejo vsakih nekaj let. Sevanje in toplota zbudita pline, začne se izpuhavanje, bruhanje materiala, kar ustvari znani rep, od tod naziv repatica, komet pa spremeni.

Kot 'Oumuamo tudi "nove" komete navadno odkrijejo nekaj mesecev pred prihodom.

Comet Interceptor spada med t. i. misije razreda F oziroma hitre (fast). Hitre predvsem v smislu hitrosti razvoja in slokosti. Izstrelitvena masa ne sme presegati ene tone, naprava pa mora biti pripravljena na izstrelitev v osmih letih.

In ko smo že pri gostih iz tujih sistemov, prav ta teden naj bi enega odkrili. Več v spodnjem poglavju.


3 ... tuji prišlek se je pravkar pojavil!

2I/Borisov 10. septembra iz opazovalnice na Havajih. Foto: Canada-France-Hawaii Telescope

Observatorij Margo na Krimu je 30. avgusta odkril komet, ki – kot kaže – izhaja iz medzvezdnega prostora. Če to drži, potem je to drugo tuje telo v Osončju, ki ga je človeštvo zaznalo. Njegov začasen naziv je C/2019 Q4 ali krajše 2I/Borisov po odkritelju Genadiju Borisovu.

ANIMACIJA: Ponazoritev tirnice. Foto: NASA/JPL-Caltech

2I/Borisov potuje prehitro in po tirnici, ki je za Sončni sistem nenavadna. Od Sonca je te dni oddaljen manj kot 420 milijonov kilometrov in proti središču Osončja drvi s hitrostjo 150.000 kilometrov na uro. Zvezdi se bo najbolj približal pri 300 milijonih kilometrov, kar je še za orbito Marsa, kažejo dodatna opazovanja z Naso povezanih institucij, povzeta v JPL-ovem sporočilu za javnost.

V ravnino Osončja ("palačinko", po kateri približno krožijo planeti) prihaja od zgoraj, prečkal jo bo predvidoma 8. decembra letos in jo nato ucvrl neznano kam.

JPL je na podlagi dozdajšnjih opazovanj presodil, da gre za medzvezdni komet. Jedro je veliko med dvema in 16 kilometri. Zemlje nikakor ne ogroža.

Da je tujega izvora, menijo tudi na Evropski vesoljski agenciji.

Posneli so ga tudi na slovenskem observatoriju Črni Vrh. Z dobrimi teleskopi ga bo mogoče opazovati še kakšno leto, doseči pa nemogoče tudi z najboljšimi sondami.


4. Japoncem zagodel požar v izstrelišču

Japonska vesoljska agencija Jaxa je odpovedala izstrelitev rakete H-IIB, ki bi morala proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP) poslati tovorno plovilo HTV-8. Vzroka ni sporočila, le informacijo o odpovedi in da bodo nov datum razkrili naknadno.

S posnetka prenosa pa je videti, kako tri ure in pol pred načrtovano izstrelitvijo pod raketo izbruhnejo veliki plameni, izstrelišče pa zajame oblak črnega dima. Popravilo škode bo dolgotrajno.

Vse dozdajšnje izstrelitve rakete H-IIB so bile brez napak.

HTV-8 bi moral na MVP pripeljati kup zalog in nabor znanstvenih eksperimentov.

To bi moral biti predzadnji polet HTV-ja v obstoječi različici. Prihodnje leto ga bo zamenjal osvežen HTV-X.

HTV je 10 metrov visoko, 4,4 metra široko in 10,5 tone težko plovilo, ki lahko na postajo pripelje do šest ton materiala, od tega 1,5 tone v prostoru pod tlakom. Po uporabi ga odvržejo v ozračje, kjer zgori. Prvič je poletelo prav pred 10 leti.

HTV-6 leta 2016 med približevanjem postaji, kjer ga je čakala robotska roka. Foto: Nasa

Nasa je ob odpovedi sporočila le, da je posadka dobro preskrbljena in težav ne bo.

MVP je trenutno v pripravah na novo posadko, del že 61. odprave v 20 letih. Na tleh, v Gagarinovem vesoljskem središču (Zvezdno mesto, Rusija), se pripravljajo Oleg Skripočka (Roskozmos), Jessica Meir (Nasa) in Haza Ali Almansur, prvi predstavnik Združenih arabskih emiratov v vesolju. Poleteli bodo predvidoma 25. septembra na krovu Sojuza MS-15, kar bo obenem ena zadnjih izstrelitev rakete Sojuz FG.

Znanost na postaji: saje in miši
Izmed totedenskih znanstvenih eksperimentov velja izpostaviti raziskave gorenja v mikrotežnosti Flame Design. Znanstvenike zanima, kako tam nastajajo saje v različnih tipih ognja. Pri vsakem poskusu nastane kroglast skupek saj, ki zaradi vročine porumeni in ki je navadno večji kot na Zemlji. Razlog: pri nas saje odletijo z dimom vred, tam zgoraj pa se še lep čas zadržujejo pri plamenu.

Izsledke nameravajo uporabiti za izboljšanje procesov kurjenja na Zemlji, tako tistih, kjer hočejo čim manj ostankov, kot tistih, kjer so saje želen končni produkt.

Video: Posnetek podobnega eksperimenta pred štirimi leti

Video: Povzetek tokratnega eksperimenta Flame Design

Astronavtka Christina Koch se je medtem ukvarjala z glodavci pri eksperimentu Rodent Research-17. Miške je začasno prestavila v novo bivališče, da je lahko počistila in nastavila novo hrano. Nič kaj visokotehnološko početje v vesolju, a eksperiment ima svoje višje cilje. V raziskavi preverjajo vpliv mikrotežnosti na staranje miši. Staranje je biološki proces, ki ga znanost v zadnjem času vse bolje razume na celični in molekularni ravni, in lekcije iz orbite hočejo znanstveniki uporabiti za človeške tegobe na Zemlji.

Video: Miši v glodavčjem testu iz leta 2014


5. Indijci našli pristajalni modul

Tako Vikram na višini treh kilometrov ne bi smel biti obrnjen. Motor moli kvišku. Foto: ISRO

Indijska vesoljska agencija ISRO je sporočila, da je našla pristajalni modul Vikram. Z njim poskuša vzpostaviti stik, piše v sporočilu za javnost.

Indijski poskus pristanka na Luni propadel

Nacionalni ponos in špekulacije
Usoda Vikrama je v preteklem tednu završala po indijskih medijih, med drugim zato, ker je na tnalu nacionalni ponos. Politiki, javne osebnosti, znanstveniki in spletni komentatorji so pristavljali svoje lončke. Zagrizli so v tehnične podrobnosti, sočustvovali z inženirji misije in brskali za informacijami, ki jih ni ravno na pretek. ISRO je namreč dokaj skop pri javnem komuniciranju.

V takšnem ozračju so zaokrožile številne neuradne izjave "virov pri agenciji", iz katerih je mogoče rekonstruirati različne scenarije, kaj se je usodnega petka zares zgodilo.

Po poročanju India Timesa, ki navaja anonimnega predstavnika ISRO-ja, je Vikram ne le prestal "trd pristanek" v enem kosu, temveč da je celo v dobrem stanju, le nekoliko nagnjen, kar preprečuje ali otežuje komunikacijo. Še vedno upajo na najboljše, kličejo pristajalnik in računajo na električno energijo iz panelov sončnih celic, da vzdržuje Vikrama pri življenju.

ISRO kot agencija ni podal uradnih izjav, ki bi našteto potrjevale ali zanikale. Prvi mož ISRO-ja Kailasavadivu Sivan pa je za medije povedal, da jim je Vikrama uspelo ujeti na fotografijo, ki jo je posnel orbiter Čandrajan 2. Glede na ločljivost kamere je Vikram na njej lahko velik le nekaj pikslov in vprašljivo je, koliko lahko razberejo z njih. Fotografije niso javno priobčili.

Ostajajo le še informacije, ki jih je mogoče razbrati iz uradnega prenosa dogodka. Spust Vikrama bi moral trajati 15 minut. Prvih deset minut je potrošil za glavno zaviranje, ki mu je pobralo večino horizontalne hitrosti in omogočilo, da se je začel pod silo težnosti spuščati navzdol.

Takoj zatem, nekje na višini petih kilometrov, pa je šlo nekaj narobe. Takrat bi se moral Vikram nekoliko obrniti proti površju, da bi ga fotografiral in poiskal mesto pristanka. A namesto rahlega nagiba se je obrnil navzdol. To pomeni, da so zaviralni motorji moleli kvišku in začeli napravo celo pospeševati.

Na petih kilometrih je skrenil s poti. Foto: ISRO

Zakaj je Vikram izvedel salto? S tem vprašanjem se bodo morali ukvarjati indijski inženirji, če bodo želeli preprečiti podobne odklone na prihodnjih misijah. Med mogočimi vzroki je premočan potisk enega izmed zaviralnih motorjev, kar bi lahko dezorientiralo napravo, do neke mere podobno kot močno zaviranje hitro potujočega avtomobila, ki nato uide izpod nadzora.

Takšni nenadni dogodki lahko dejansko zmedejo napravo. Spomnimo na evropski pristajalnik Schiaparelli, ki je predlani treščil na Mars. Po odprtju padala se je precej stresel in začel kratko, a hitro oscilirati, kar je zmedlo merilnik višine, in z nekaj nesrečno zasnovane programske kode je Schiaparelli mislil, da je celo pod tlemi. In še zadnja nesreča: pred nekaj meseci je izraelskemu Berešitu prav tako med zaviranjem odpovedal žiroskop, zato je ugasnil motor in padel v uničenje.

Vikram se po omenjeni salti ni več pobral. Njegova navpična hitrost se je povečala za približno 20 metrov na sekundo. Začel se je oddaljevati od načrtovane poti in tudi ciljnega mesta pristanka in se, kot kaže, nenadzorovano obračal.

Nekje 500 metrov pred pristankom je ISRO z njim izgubil stik. Sprva smo mediji sicer poročali, da se je to zgodilo 2,1 kilometra nad površjem, a je šlo za lapsus po dvoumni izjavi prvega moža agencije.

Je Vikram res lahko preživel takšen spust? Teoretična možnost ostaja. A več bo znano, ko bo agencija objavila fotografije Vikrama ali ko bo to namesto nje storila Nasa s sondo LRO.


6. FOTO: Hubble se je posvetil Saturnu

Plinasti velikan Saturn in njegovi prstani, ki so pretežno vodni led. Foto: Nasa
Foto: Najboljši Cassinijevi posnetki "dragulja Osončja"

Redki so fotoaparati, ki lahko z razdalje 1,3 milijarde kilometrov naredijo dostojen portret. Prav to je naredil vesoljski teleskop Hubble s Saturnom, ko je planet dosegel najbližjo točko orbite. Fotografija v polni ločljivosti je na voljo tukaj (1,5 MB).

Pri Saturnu sicer trenutno ni nobene aktivne misije. Zadnja, Nasin Cassini, je ugasnila decembra 2017. Cvetober njegovih fotografij je na povezavi levo.

Hubble podobno fotografijo naredil lani, kar je priložnost za primerjavo.

Opazite kakšne razlike? Foto: NASA, ESA, A. Simon (GSFC) and the OPAL Team, and J. DePasquale (STScI)


7. FOTO: Plaz na Marsu

Fotografijo je 29. maja 2019 ob 13.14 po krajevnem marsovskem času posnel Nasin satelit Mars Reconnaissance Orbiter. Foto: NASA/JPL/University of Arizona

Plazu na drugem planetu se ne vidi ravno pogosto, a na Marsu niso redki. Severni pol je poln plasti ledu in prsti. Na marsovsko pomlad se temperature dvignejo, kar ga destabilizira in kosi zgrmijo po pobočjih. V konkretnem prizoru, ki ga je maja ujela sonda MRO, so padli 500 metrov navzdol in dvignili velik oblak prahu.

MRO deluje od leta 2005, ko je k planetu odpotoval skupaj z že upokojenima vozilcema Spirit in Opportunity, in naj bi zdržal najmanj do leta 2030.


8. SKOK V ZGODOVINO: 60 let človeških sledi na Luni

Prva fotografija oddaljene (t. i. temne) strani Meseca v zgodovini. Pred 60 leti jo je posnela sonda Luna 3. Foto: Nasa

Letos ne mineva zgolj 50 let pristanka človeka na Luni, temveč tudi 60 let, kar je človeštvo prvič Luno doseglo. 12. septembra je bila namreč na raketi Vostok-L izstreljena sonda Luna 2, ki je dva dni pozneje trčila v Zemljin naravni satelit. 30 minut pozneje je sledila še raketa. Prvič v milijardah let je nekaj umetnega s planeta Zemlja zmotilo tla nekega drugega nebesnega telesa. Mesec dni pozneje je Luna 3 kot prva posnela oddaljeno stran Lune (vidno zgoraj).

Roskozmos je ob tem javno objavil vrsto dokumentov, s katerih so umaknili stopnjo zaupno, nanašajo pa se na zgodnji lunarni program Sovjetske zveze, da bi "bolje razumeli okoliščine, logiko in duh programa", s katerim je ZSSR sprva krepko povedel v vesoljski tekmi, nato zaostal, vse skupaj pa se je prijateljsko zaokrožilo s sodelovalnim priklopom Apolla in Sojuza leta 1975.