1. Mednarodna skupina astronavtov v slovenski jami

Zdaj v slovenski jami, kmalu na Mednarodni vesoljski postaji. Foto: Esa/A. Romeo

Šest astronavtov z vsega sveta je pred kratkim prispelo v Slovenijo na jamarsko usposabljanje. Tu bodo skupno tri tedne, od tega bodo šest dni preždeli samo v jami, začenši z 20. septembrom, piše v Esinem sporočilu za javnost. Kje, ostaja skrivnost, ki jo bo Esa uradno razkrila po koncu programa v četrtek prihodnji teden. Gre za enega izmed številnih terenskih treningov, ki jih morajo prestati pred potjo v vesolje.

Jamonavti so:
Veteran Alexander Gerst (Esa) | Joe Acaba (Nasa) | Jeanette Epps (Nasa) | Nikolai Čub (Roskozmos) | Josh Kutryk (CSA) Takuya Onishi (Jaxa)

Program se imenuje CAVES in se izvaja že dolgo, zdaj je prvič v Sloveniji, sodeluje pa s Parkom Škocjanske jame, Jamarskim društvom Gregorja Žiberne in Inštitutom za raziskovanje Krasa. Do vključitve je prišlo, ker je Slovenija postala pridružena članica Ese in je na aktivni poti k polnopravnemu članstvu.

Šesterica bo v jami med drugim preučevala tamkajšnje življenjske oblike, iskala izvor vodnega toka in iskala sledi mikroplastike v vodi. Prejela je tudi tečaj jamarstva, ki vključuje spretnosti z vrvjo. Spremlja jih ekipa izkušenih jamarjev, speleologov in drugega osebja, ki skrbi za varnost in visok strokovni vidik.

Astronavti na misijah morajo imeti veliko, veliko dobre volje, je v intervjuju dejal Igor Rudajev, ki v Zvezdnem mestu skrbi za sodelovanje različnih vesoljskih agencij. "Danes so posadke mednarodne. Člani prestanejo dve leti skupnih priprav. Dve leti morajo tesno sodelovati, preden se povzpnejo v vesolje. Za uspeh je treba veliko dobre volje vseh strani. [...] Zato je zelo pomembno, da se dobro seznanijo s kulturnimi razlikami, ki ne smejo postati ovira."

Približki McGyverja
Astronavti morajo biti izurjeni v številnih veščinah. Prvič zato, ker se v vesolju lahko ob morebitni nesreči zanesejo samo nase in lastne sposobnosti (če npr. odpove komunikacija). Drugič zato, ker opravljajo izjemno raznolike naloge, od inženirskih popravil do znanstvenih eksperimentov. Navsezadnje pa tudi zato, ker je astronavt v vesolju prisiljen mesece bivati z nekaj sostanovalci, ki prihajajo vsak iz svojega kulturnega okolja in imajo svoje navade, kar je težje, kot zveni (glej okvirček desno).

Šest dni v jami povzame nekaj malega z vseh naštetih področij. Astronavti morajo delovati usklajeno, preživeti z omejeno količino živil, izolirani so v omejenem prostoru, poleg tega pa opravljajo kup znanstvenih eksperimentov. Še najpomembnejše pa je, da se priučijo skupinskega dela, učinkovite komunikacije in hitrega reševanja problemov, sporoča Esa.

"Sodelujoči se morajo prilagoditi skupnemu življenju v edinstvenem prostoru in pri tem izpolniti vse znanstvene in raziskovalne cilje. Nujni so nenehno spoštovanje varnostnih pravil, predvidenih postopkov in premišljeno ravnanje z opremo," piše v Esinem opisu programa. In točno to velja tudi za Mednarodno vesoljsko postajo, kamor so ultimativno namenjeni.

100 metrov široka in vsaj toliko globoka odprtina na Mesecu, ki bi lahko bila vhod v širše omrežje kanalov pod površjem. Fotografijo je leta 2010 posnela Nasina sonda LRO. Foto: NASA/GSFC/Arizona State University

Jame, prihodnost raziskovanja vesolja?
Jame na prvi pogled niso preveč povezane z vesoljem, v resnici pa velja nasprotno. V njih utegnejo vesoljci bivati. Mesec in Mars namreč na površju ne nudita zaščite pred uničujočim sevanjem iz vesolja, zato pa imata kup jam in podzemnih rovov, kjer bi ljudje lahko našli zatočišče. In kdo ve, morda morda kakšna domorodna oblika življenja ...

Od pilotov do vsestranskih znalcev
Na začetku vesoljske dobe so bili astronavti izključno testni piloti. Proti koncu programa Apollo pa je Nasa začela vključevati tudi znanstvenike, saj je pomen pilotiranja zmanjšala avtomatizacija, medtem ko so znanstvena vprašanja postala vse pomembnejša. Tako so vojaški piloti jeli odhajati na terenske ekskurzije, kjer so se učili osnov geologije in terenskih raziskav, na misiji Apollo 17 pa je poletel prvi nepilot, geolog Harrison H. Schmitt. Odtlej astronavte izbirajo iz vseh strok in od njih terjajo poznavanje široke palete veščin.

Ruski kozmonavti pravkar plezajo
Prav te dni se ruski kozmonavti agencije Roskozmos mudijo v gorah, kjer vadijo plezanje in preživetje v naravi. Tega se morajo naučiti vsi astronavti, če morebiti vesoljsko plovilo zaide in pristane na odročnih območjih, kjer bi morali najmanj nekaj dni preživeti sami.

FOTO: Spodaj izbrane fotografije, celotna galerija tukaj.


2. Požar na japonski raketi povzročila statična elektrika

Zadnja oskrbovalna misija za Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) je bila odpovedana zaradi požara. Na japonskem izstrelišču Tanagešima so že odštevali zadnje ure do odhoda rakete H-IIB, ko so se ob vznožju pojavili plameni, dim pa se je vil še dobro uro.

Kaj je šlo narobe? Proizvajalec rakete, Mitsubishi Heavy Industries, je izide preiskave razgrnil ta petek.

Tako Jaxino poročilo interpretira bralec T. K.: "Glede na uradni dokument je utekočinjeni kisik kapljal v odvodno cev za raketni izpuh (cev se nahaja na mobilnem izstrelišču). Ob tem se je nabirala statična elektrika, kisik je prešel medtem v plinasto stanje in je "pihal" ven iz te cevi. Očitno je prišlo do reakcije z močno ohlajenim kisikom in termalno izolacijo cevi."

Zagorelo je na izstrelitveni ploščadi, in ne raketi sami. Zelo verjetno je ogenj sprožila statična elektrika, ta pa se je nabrala zaradi kisika, ki je "kapljal z izpuha motorja", medtem ko so raketo polnili z gorivom, sočasno pa je pihalo po toplotni izolaciji na dnu premičnega izstrelišča. Tako piše v japonskem sporočilu za javnost, ki je težje razumljivo.

(Če ga kateri bralec zna bolje interpetirati, je vabljen, da to sporoči na aljosa.masten@rtvslo.si, hvala!)

Posadka, ki bo 25. septembra izstreljena na raketi v ozadju: Mansuri, Skripočka in Meirjeva. Foto: Roskozmos

Izstrelitev načrtovana za torek
Vsekakor pravijo, da so izvedli vsa potrebna popravila. Izstrelitev je tako prestavljena na torek prihodnji teden. Raketa bo proti Mednarodni vesoljski postaji pognala tovorno plovilo HTV-8, polno zalog in znanstvenih poskusov. Prispelo naj bi pet dni pozneje, so zapisali na Nasi.

Že naslednji dan, v sredo, 25. septembra, bo ruska vesoljska agencija Roskozmos izvedla misijo s posadko. Z Bajkonurja bo na raketi Sojuz-FG poletelo vesoljsko plovilo Sojuz MS-15, v njem pa bodo Oleg Skripočka (Rusija), Jessica Meir (ZDA) in Haza Al Mansuri, ta bo prvi predstavnik Združenih arabskih emiratov v vesolju. Ta petek so opravili še zadnjo preverbo sistemov pred izstrelitvijo, so sporočili z Roskozmosa.

Ker so emirati na vesoljskem področju še dokaj neizkušeni, Almansuriju skozi popotovanje pomaga evropska ekspertiza. Na postaji bo sicer ostal samo osem dni, nato se bo 3. oktobra vrnil skupaj z Aleksejem Ovčininom in Nickom Hagueom v vesoljski kapsuli Sojuz MS-12. Nekje v Kazahstanu bodo pristali tri ure in pol pozneje, z odhodom pa se bo uradno začela 61. odprava, ki jo bo vodil italijanski astronavt Luca Parmitano. Tisti, ki je pred kratkim kot didžej predvajal prvi set iz vesolja.

Brad Pitt klical v vesolje: "Je boljši astronavt Clooney ali jaz?"

Teden je zaznamoval tudi klic igralca Brada Pitta na postajo, kjer je na vprašanja odgovarjal odhajajoči Hague, in kot lahko preberete v povzetku, naslovil tudi kopico zabavnih. Posnetek celotnega pogovora je na voljo zgoraj. Pitt kot astronavt nastopa v svežem filmu Ad Astra.

Znanost v orbiti

Prvi mehurček. Foto: Esa

Kaj pa znanost? Eksperiment Multiscale Boiling, ki je bil vgrajen sredi avgusta (video), so prvič in uspešno pognali. V njem opazujejo vretje v pogojih mikrotežnosti. Procesa še ne razumemo zelo dobro, pravijo na Esi, in ker v vesolju poteka počasneje in proizvaja večje mehurčke, ga je lažje opazovati. Zdaj so v tekočini ustvarili prvi mehurček, kar je meril senzor za temperaturo, vse skupaj pa posnela visokohitrostna kamera.
Lekcije nameravajo uporabiti v industriji prenosnih računalnikov.

Alexander Gerst izdihuje v eksperiment Airway Monitoring. Foto: Nasa
Kochova na eksperimentu Microgravity Crystals fotografira rast proteinskega kristala. Foto: Nasa

Nasa po drugi strani izpostavlja eksperiment Airway Monitoring, ki se ukvarja z astmo. Astronavti že deset let periodično izdihujejo sapo v napravo, ki meri vsebnost dušikovega oksida. Ta se poveča v primeru vnetja dihalnih poti, kar je simptom astme. Vnetje se lahko pojavi iz številnih vzrokov, med drugim lahko vzdraženje povzročijo prašnati delci. Na Mednarodni vesoljski postaji jih težnost ne vleče k tlom, zato jih je v zraku lahko več. To bo še posebej pomembno pri prihodnjih odpravah na Mesec in Mars, kjer je prahu ogromno, težnost je manjša (zato dalj časa lebdijo). Avtorji eksperimenta upajo, da bodo pripomogli k boljšemu zdravljenju vnetij dihalnih poti na vesoljskih odpravah.

Christina Koch in Andrew Morgan pa sta se medtem ukvarjala z eksperimentom Microgravity Crystals, iščoč terapijo za raka prsi. Osredinjajo se na membranski protein, ki omogoča preživetje in tudi širjenje bolezni. Računajo, da se bo ta protein v mikrotežnosti bolje kristaliziral, kar bo omogočilo kakovostnejšo analizo in tudi njegov odziv na zdravilno učinkovino.


3. Odkrili najmasivnejšo nevtronsko zvezdo doslej

Ponazoritev novoodkrite nevtronske zvezde (manjša krogla) in njene sosede bele pritlikavke, ki pači svetlobo na poti proti Zemlji. Foto: Nasa

Astronomi so odkrili najmasivnejšo znano nevtronsko zvezdo, ki je na samem robu mogočega oziroma pretvorbe v črno luknjo. Rekordna nevtronska zvezda sliši na ime J0740+6620, je 4.600 svetlobnih let stran od nas, torej še v domači Galaksiji. Njen premer znaša le 30 kilometrov, vanj pa je natlačene mase za 2,17 Sonca.

Odkrili so jo s pomočjo radijskega teleskopa Green Bank v ZDA, znanstvena objava je na voljo v reviji Nature Astronomy.

Prelomno znanstveno odkritje: nov tip gravitacijskih valov, zlitje dveh nevtronskih zvezd

Nevtronske zvezde so najgostejša vidna telesa v vesolju. Če se nevtronski zvezdi doda dovolj mase, nastane črna luknja. Vprašanje je, na kateri točki se ta prehod zgodi. V opazovalnici LIGO, ki vesolje gleda s pomočjo gravitacijskih valov, so v nedavnem primeru nakazali, da bi ta meja lahko bila okoli 2,17 mase Sonca. (Ni pa to potrjeno.)

Kaj sploh so nevtronske zvezde
Nevtronska zvezda je v bistvu zelo zgoščena "juha" nevtronov. Nastane, ko večja zvezda pride do konca življenjske poti in se njeno jedro sesede. Sesedanje "zlomi" atome na sestavne dele, torej nevtrone, protone in elektrone, zadnji dve skupini pa se pod pritiskom naprej zlijeta v ... nevtrone.

Kako zelo gosta? Ena sama žlica te zvezde bi bila primerljiva z maso skoraj tisoč egipčanskih piramid.

Gmota se navadno zelo hitro vrti, tudi po stokrat na sekundo, kar ima dva učinka. Prvi je močno magnetno polje, včasih tudi najmočnejše v vesolju. Te nevtronske zvezde se imenujejo magnetarji. Na severnem in južnem magnetnem polju navadno izstreljujejo močan curek visokoenergijskih delcev. Če ta curek občasno moli v smeri Zemlje, se konkretna nevtronska zvezda poimenuje pulzar, saj kot ladijski svetilnik periodično posveti proti nam.

Kako je vse to povezano z J0740+662
J0740+662 je pulzar, kar je pomembno zato, da so lahko maso sploh izračunali. Je v dvojnem sistemu, kjer mu družbo dela zvezda bela pritlikavka. (Bela pritlikavka je predstopnja nevtronske z manjšo maso. Če bi torej beli pritlikavki dodajali snov, bi se prej ali slej pretvorila v nevtronsko zvezdo.)

Pritlikavka s svojo maso ukrivlja čas-prostor okoli sebe. Ko snop svetlobe preči ukrivljenost, se zaradi tega spremeni, kar imenujejo Shapirov učinek. Natančneje, pulz nevtronske zvezde je zaradi sosede na Zemljo prišel za 10 milijonink sekunde pozneje. Iz tega podatka so izračunali maso bele pritlikavke, prek tega pa prišli še do ocene 2,17 mase Sonca za nevtronsko zvezdo.

Video: Ponazoritev dvojnega sistema


4. Nevtrino nekoliko manj izmuzljiv

70-metrski eksperiment KATRIN je v nemškem mestu Karlsruhe. Kaj pomenijo oznake? A je vir tritija, B je predel s črpalkami, C pa so elektrostatični spektrometri in druga instrumentacija. Foto: Michaela Meloni, KIT

Nevtrini so nenavadni delci. Vsako sekundo jih desetine milijard prečka telo, mi pa tega sploh ne opazimo. Ne zmenijo se za polovico temeljnih sil in (skoraj povsem) prosto švigajo po vesolju. So izjemno zanimivi, a izmuzljivi in jih je težko preučevati. Od odkritja leta 1956 so se znanstveniki dolgo ubadali z vprašanjem, ali sploh imajo maso ali ne. Danes je znano, da maso imajo, a še vedno ne vemo, kolikšno.

Okvire mogočega je zdaj zožil nemški poskus KATRIN. Po samo štirih tednih dneh delovanja so ugotovili, da je najvišja mogoča masa nevtrina 1,1 elektronvolta, kar je polmilijonkrat manj od elektrona, drugega najlažjega osnovnega delca (če odštejemo brezmasni foton). Meritev je 90-odstotno zanesljiva, piše v sporočilu za javnost.

Elektronvolt je energija, ki jo pridobi ali izgubi en elektron med prehodom elektrostatične potenciale enega volta v vakuumu, in se uporablja za merjenje mase osnovnih delcev, piše na spletni enciklopediji treh ljubljanskih fakultet MaFiRa.

Znanstveni objavi sta dostopni tukaj in tukaj.

Glavni spektrometer med prevozom na inštitut. S tem instrumentom posredno lovijo zmuzljive nevtrine. Foto: Karlsruhe Institute of Technology

KATRIN uporablja plin tritij. To je izotop vodika z dvema nevtronoma, ki je nestabilen in prej ali slej razpade. Pri razpadu nastaneta elektron in nevtrino. Prvega vidimo, drugega ne. Toda skupaj odneseta točno določeno količino energije, 18,5 kiloelektronvolta, in če vemo, koliko jo je zagrabil elektron, potem se da izračunati, koliko jo je imel nevtrino. KATRIN je sicer iskal zelo redke primere, ko elektron odnese skoraj vso energijo in je nevtrinov preostanek lahko le mirovna masa. Eksperiment na sekundo proizvede 25 milijard elektronov, po 28 dneh delovanja pa so dobili dva milijona uporabnih primerov.

Nevtrino je osnovni delec, ki ne reagira z močno silo, torej tisto, ki drži jedra atomov skupaj. In ker nima električnega naboja, ga tudi elektromagnetna sila ne zanima (to pa vzdržuje atome, molekule ...). Ker ima maso, se zmeni za težnost, a komajda. Takšni so trije osnovi tipi oziroma okusi nevtrinov. Obstajal naj bi še četrti tip, t. i. sterilni nevtrino, ki naj bi reagiral samo na težnost (in ignoriral šibko silo), kar je eden izmed morebitnih odgovorov na vprašanje temne snovi.


5. Slovenci lahko še vedno poimenujemo planet

Osebna izkaznica planeta, za katerega lahko tudi vi predlagate ime. Foto: Portal v vesolje

Slovenija ima priložnost izbrati ime za zunajosončni planet, pa tudi njegovo matično zvezdo. Ime lahko predlagamo vsi Slovenci, predloge pa zbira Portal v vesolje. Časa je do konca oktobra. Končni izbor imena bo komisija razglasila do sredine novembra, potrditi pa ga bo morala še Mednarodna astronomska zveza.

Zvezda, ki ji lahko predlagate ime. Foto: Portal v vesolje

"Naš" eksoplanet je WASP-38b. Oddaljen je 446 svetlobnih let in po podatkih Nase plinski velikan z maso skoraj treh Jupitrov in pol (medtem ko enciklopedija eksoplanetov navaja maso 2,7 Jupitra, sklicujoč se na ta članek). Odkrit je bil leta 2010 s t. i. metodo prehoda, saj je prečil ploskev zvezde in jo z našega vidika rahlo zatemnil.

Njegova matična zvezda WASP-38 je tipa F, rumeno-bela pritlikavka. Je torej nekoliko masivnejša in toplejša od Sonca. Planet je zelo blizu nje, zgolj 11 milijonov kilometrov stran (razdalja med Zemljo in Soncem je 150 milijonov kilometrov). Na njem mora biti peklensko vroče. Možnost življenja, vsaj kot ga poznamo mi, je nična.

Planet zvezdo obkroži enkrat na 6,9 našega dne. Sta se v ozvezdju Herkula.

Video: Posnetek totedenske tiskovne konference


6. VIDEO: Tu bo pristal evropski rover ... nekoč

Esa je izdala predstavitveni video za lokacijo, kjer bo pristal njen rover Rosalind Franklin. Video je sestavljen iz 3D-rekonstrukcije, narejene na podlagi posnetkov sonde MRO (Nasa). Prikazan je pretežen del pristajalnega območja, ki je dolgo 120 kilometrov in široko 19 kilometrov. Cilj je središče kraterja.

Misija je sicer v težavah zaradi padal, ki so na ključnih testih zatajila, brez njih pa pristanka na Marsu ni. Zdaj v naglici razvijajo nova padala, ki jih bodo predvidoma preizkusili na začetku prihodnjega leta. Mudi se, ker je izstrelitev načrtovana za leto 2020, in Esa pri tem vztraja. Ob morebitni zamudi bodo morali vse skupaj prestaviti na leto 2022.


7. FOTO: Rezina Marsa

Foto: ESA/DLR/FU Berlin

Esin stari marsovski orbiter, Mars Express, je poskrbel za zgornjo fotografijo sosednjega planeta, ki seže vse od zaledenelih polov do s kraterji posejane osrednje pustinje, kjer pa se temperature včasih povzpnejo tudi do 20 stopinj Celzija. Posnel jo je junija 2019, ena pika pa predstavlja en centimeter.

Mars Express deluje vse od leta 2003, ko je k Marsu prinesel tudi izgubljeni pristajalnik Beagle 2, in pretežno skrbi za komunikacije z domačim planetom. Predlani se mu je pridružil TGO.


8. SKOK V ZGODOVINO: Luna 16, velik uspeh Sovjetske zveze

Štiri metre široka in štiri metre visoka Luna 16. Z luninega površja je sicer nazaj odletel le zgodnji del. Foto: Nasa

20. septembra 1970 je na Mesecu pristala sovjetska Luna 16. S samodejnim vrtalnikom se je prebila 35 centimetrov v tla, pobrala 100 gramov materiala in nato odletela nazaj proti Zemlji, kamor je odvrgla kapsulo z nabranim. To je bila prva avtomatizirana robotska misija na tuje nebesno telo z vrnitvijo vzorcev.

Luna 16 na posnetku LRO-ja iz leta 2010. Foto: NASA/GSFC/Arizona State University

Video: Kratek sovjetski dokumentarec na to temo