In vendar se ob tem znamenitem stavku iz serije filmov o Osmem potniku še vedno zamislimo, ker so domišljijski svetovi, ki jih ljudje ustvarjamo o vesolju, lahko tudi precej hrupni. Medtem ko večina zvokov izvira iz prečloveških sestavnih delov vesoljskih plovil in tehnologije, nam zvok, ki naj bi pripadal tujim, izmišljenim svetovom, in jim podeljeval posebno "avro", še vedno buri domišljijo. Ko naletimo na zvok, ki ga proizvajajo planetarna in druga nebesna telesa, se iz oči v oči - ali bolje rečeno, iz ušes v zvočne valove - soočamo s prostranstvom vseh mogočih zvokov, ki obstajajo poleg ali celo onkraj človeških zmožnosti zaznavanja zvoka. Podobno velja v primeru določenega kometa, ki ga Evropska vesoljska agencija (ESA) zasleduje od začetka leta 2004, ko se je na pot podala odprava z imenom Rosetta.

Avgusta 2014, v času, ko je vesoljsko plovilo ujelo komet, je odprava prišla do zanimivega odkritja: komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko (krajša mednarodna okrajšava zanj je 67P/C-G) je oddajal človekovemu ušesu neslišne nizkofrekvenčne elektromagnetne valove. Frekvenco so najprej 10.000-krat povečali, da bi jo človeška čutila lahko zaznala. Potem si je bilo to zvočno kompozicijo, ki so jo zaznali instrumenti na vesoljskem plovilu, prav lahko predstavljati kot oglašanje neke nove oblike zavesti, ki si utira pot skozi oceanski vakuum vesolja. Te zvoke naj bi teoretično povzročila nihanja v magnetnem polju okoli kometa, ki se pojavljajo zaradi vpliva Sončevega vetra. Vendar pa domišljijski potencial tega odkritja ponuja edinstveno možnost za ponovni razmislek o spoznavnih okvirih, ki izvirajo zunaj področja človeškega. To nebesno telo nam s svojim "petjem" kaže, kako zvok pomembno prispeva k naši analizi pojavov, ki obstajajo zunaj človeškega izkustva.

S tem ko razkriva možnost obstoja kompozicijskega zvoka, ki ne izvira iz človekovega izkustva, nam to zvočno odkritje odpira vrsto vprašanj in različnih razumevanj o tem, kako naš svet in vesolje delujeta ter kakšen je pravzaprav odnos med obema. Morda razmišljamo o teh elektromagnetnih frekvencah zgolj kot o naključnem zaporedju nihanj, ki se razblinjajo v neznansko praznino vesolja; nemara jih tolmačimo kot komunikacijske vzorce, ki so zunaj človekove zaznave ali zavedanja o prostoru - v vsakem primeru pred nas razgrinjajo mikaven nabor možnosti za to, kako priti dlje v svojem razumevanju tako omejenosti človekove zaznave zvoka kot tudi neomejenosti nečloveške proizvodnje zvoka, ki je predmetne narave.

Pri raziskovanju vesolja je zvok odigral čisto posebno vlogo. Zastopal je idejo človeštva in obenem življenja na Zemlji, kot ga človeške epistemološke leče posredujejo neznanemu, namišljenemu medzvezdnemu občinstvu. Odkar je Nasa avgusta in septembra 1977 v programu Voyager izstrelila dve plovili, s katerima je želela podrobno preučiti Jupiter, Saturn in njuni dve največji luni, Io in Titan, mineva že dobrih 37 let. Potem ko so trajanje odprave Voyagerja 2 uspešno podaljšali in v njenem okviru izvedli še pionirske študije Neptuna in Urana, sta leta 1990 obe vesoljski plovili uradno začeli izvajati nalogo, pri kateri bosta raziskali medzvezdni prostor onkraj meja našega osnovnega Sončnega sistema. Obe plovili sta opremljeni z zlatim fonografom, na katerem so shranjene podobe, glasba in zvoki, ki predstavljajo raznolikost življenja na Zemlji. To je v zanimivem kontrastu z nizkofrekvenčnim zvočnim signalom kometa 67P/C-G.

Zbirko tradicionalne in žanrsko različne glasbe z vsega sveta, ki je na tej zlati plošči, spremlja akustika Zemljine ekologije: zvoki, ki jih proizvaja zapleten sistem medsebojno prepletenih okolij - biosfere, hidrosfere, litosfere, atmosfere in kriosfere. Poleg ptičjega petja in pesmi kitov, cvrketanja čričkov in žabjega regljanja, groma in bliska, zvoka potresnih sunkov, vetra in dežja, slišimo tudi zvok antropocena. Razpon zvokov sega vse od bioloških do kulturnih zvokov človeštva, ki zunajzemeljskemu poslušalcu razkrivajo tisto, kar je bil za Carla Sagana, skrbnika plošče, in njegovo ekipo sodelavcev edinstveno človeški zvok: bitje človeškega srca, smeh, zvok matere z otrokom, raznolikost svetovnih jezikov, zaobjeta v 55 pozdravnih nagovorih vesolju, ter izraz človekove iznajdljivosti in napredka, kar označujejo zvoki najzgodnejših orodij, Morsejeve abecede, konjske vprege, avtomobila, vlaka in letala. Ta zvočni arhiv človeškega življenja na Zemlji in tukajšnje civilizacije je predvsem domiseln izdelek človekovega delovanja, ki govori o sposobnosti človeških bitij, da se udejstvujejo znotraj vsakršnih okoliščin ali mreže odnosov. Obenem gre za zamisel, ki odnose med nečim človeškim in nečloveškim, včasih celo neživim na drugi strani jemlje za samoumevne. Zaporedje različnih zvokov, vključenih v izbor zlatih Voyagerjevih plošč, očitno izpostavlja predvsem vprašanje, kako ti zvoki kontekstualizirajo in vzpostavljajo človekovo delovanje kot najpomembnejši dejavnik za razvoj vednosti. Namesto da bi jih razumeli kot nekaj, kar zgolj omogoča drugačna doživetja, so zvoki Zemljinega medsebojno prepletenega sistema sfer tukaj predstavljeni zgolj kot ozadje človekovega nenehnega iskanja te vednosti.

A pesem, ki jo "poje" komet 67P/C-G, ponuja dodaten primer tega, kako pomembni so drugačni izkustveni modeli, ki nastajajo kot odgovor na začetek antropocena oz. te ključne ideje, ki povezuje učinek človekovega delovanja s številnimi sistemskimi spremembami na planetarni ravni. Nam povsem tuja snovnost, ki jo najdemo v sestavi kometa, raztezajoča se tirnica, po kateri plove skozi čas in prostor, in nizkofrekvenčni valovi, ki jih proizvaja na svoji poti - vse to je poziv, naj bomo pozorni na meje svojega vedenja, meje svojega izkustva. Če ga dojemamo širše od dotičnih lastnosti kometa 67P/C-G, nam zvočno svetovje omogoča razmislek o dometu naše vzdržljivosti nasproti vsega nečloveškega. Krhke in zapletene vezi, ki jih imamo z rastlinami, živalmi, geologijami, atmosferami in drugimi ljudmi, nas zavezujejo k temu, da stalno odpiramo svoj zvočni imaginarij za te preplete znotraj in onkraj človeškega.