Prizor, ki naj bi se uresničil v prihodnjem desetletju. Na desni strani lunarna vesoljska postaja Portal (Lunar Gateway), levo vesoljska ladja Orion, opremljena z evropskim podpornim modulom. S te postaje naj bi se astronavti spuščali na površje in se vračali nazaj. Foto: Nasa

47 let je že človeštvo prikovano na Zemljo in nižjo orbito, torej nekje do 400 kilometrov nadmorske višine. Linijo je nazadnje prekoračil astronavt misije Apollo 17 leta 1972, ko je letel proti Mesecu.

Nasa je v okviru programa Apollo načrtovala še tri dodatne odprave. A ker je bilo vesoljske tekme efektivno konec, so jih odpovedali. Ni bilo več nujnosti, ki bi poganjala napore. Veliki načrti popotovanja ljudi globoko v Osončje so desetletja vznikali (že v 80' so hoteli kar na Mars), a zaradi pomanjkanja zanimanja in predvsem denarja tudi usihali.

Naslednja vesoljska tekma že poteka
Zdaj se stvari obračajo. Naslednja vesoljska tekma se ne vrača – temveč je tu. Že več let poteka. Vrnili so jo občutek nujnosti, napredek tehnologije, ki je kapacitete za vesoljska potovanja približal več narodom, naraščajoča tekmovalnost med njimi, tudi na področju vesolja.

A tokrat cilj ni Mars, kar je bila mantra zadnjih desetih let. Cilj je Mesec. ZDA, Kitajska, Rusija, Indija, Japonska, Evropa in še marsikdo drugi – vsi nizajo načrtovane misije na Zemljin naravni satelit. Najodmevnejši in najprestižnejši dosežek bi bil vrnitev ljudi nanjo. In ZDA so se zdaj – še posebej zaradi naraščajoče konkurence Kitajske – odločile, da je treba pohiteti.

Raketa SLS oziroma njen odsek za motorje še v izdelavi pri Boeingu. V njej je 500 senzorjev, 25 kilometrov kablov, nima pa še štirih motorjev RS-25. Foto: Nasa/Jude Guidry

Vrnitev na Luno je Nasi že pred dvema letoma naložil predsednik ZDA, Donald Trump, in skoraj vzporedno obudil stari Vesoljski svet (Space Council), da bedi nad izvedbo. Predsednik Vesoljskega sveta, Mike Pence, je očitno ugotovil, da zadeve potekajo prepočasi. V odmevnem govoru v Nasinem centru za vesoljske polete Marshall je agenciji in njenim izvajalcem naložil, naj pohitijo in vrnitev človeka na Luno izvedejo v petih letih. Znani novinar za vesoljske polete Eric Berger je dejal, da bi to lahko bil najpomembnejši govor po pozivu Johna F. Kennedyja leta 1962.

Kaplja čez rob je bila očitno še ena v dolgi vrsti zamud pri gradnji nove rakete SLS (Space Launch System). Proizvajalci, več jih je, so pred časom neuradno sporočili, da se bo letnica 2020 verjetno prelevila v 2021.

Država je v razvoj SLS-a in ladje Orion od leta 2012 vložila že 12 milijard evrov. Vsi časovni roki so že padli, pa še vedno zadeva ni uporabna. In to ob tem, da ne gre za razvoj z ničle, temveč na starih temeljih. Nasa je podoben par razvijala že v prejšnjem desetletju pod programom Constellation, SLS tudi uporablja kup že obstoječe tehnologije, med drugim motorje, ki so poganjali vesoljske čolničke.

Vodstvo Nase je tako sredi marca prvič javno naznanilo, da bi lahko postavilo raketo SLS na stran in vsaj za določene naloge lunarnega programa začelo najemati komercialne kapacitete, npr. Delta IV Heavy, Falcon Heavy ali prihajajoči New Glenn. Poglaviten je cilj, in ne sredstva.

Kitajska misija Čang'e 4 je kot prva v zgodovini šla na oddaljeno stran Meseca, pa še v bližino južnega polja, kjer so dragocene zaloge vodnega ledu. Tam namerava Kitajska postaviti svojo bazo. Foto: CNSA

Kaj je povedal Pence

Zdaj je podoben ton ubral še predsednik Vesoljskega sveta. "Naj ne bo nobenega dvoma: danes smo v vesoljski tekmi in na kocki je še več kot leta 1962," je komentiral.

Spomnil je na velikopotezni vesoljski program Kitajske. "Prejšnjega decembra je Kitajska prva pristala na oddaljeni strani Lune in razkrila svoje želje, da zavzame strateško pomembna lunarna področja in postane vodilni vesoljeplovec." (Kitajska televizija CCTV je poročala, da namerava Kitajska tajkonavte na Mesec poslati do leta 2030, na južnem polu pa postaviti bazo. Za sodelovanje se dogovarja z Rusijo.)

Spomnil je tudi na sloviti pristanek Apolla 11 na Mesecu leta 1969 in na sodobnike položil breme pričakovanja. "Zdaj, več kot 50 let pozneje, se mora naša generacija spoprijeti s svojim izzivom. [...] Tako kot so Združene države prve dosegle Mesec v 20. stoletju, tako bomo prvi vrnili astronavte nanj v 21. stoletju."

A ta cilj utegne splavati po vodi, ker očitno agenciji manjka občutek nujnosti, je nadaljeval in posebej ošvrknil SLS. "Vsi vemo, da je kljub požrtvovalnemu delu pri sestavljanju in preizkušanju SLS-a program prežet z birokratsko inercijo, ki ji nekateri rečejo tudi "paraliza zaradi analize". Narod je na veliko razočaranje v zadnjih tednih izvedel, da se je datum prve izstrelitve SLS-a spet premaknil, tokrat na leto 2021. In po vseh prekoračenih proračunih in rokih so nam povedali, da lahko Luno dosežemo šele leta 2028. To bi bilo 18 let po začetku programa SLS in 11 let po tem, ko je predsednik usmeril Naso v vrnitev na Luno."

Trump gre leta 2020 znova na volitve, leta 2024 pa bi končal morebitni drugi mandat. Foto: Nasa

"Dame in gospodje, to preprosto ni dovolj. Boljši smo od tega," je dodal.

Spomnil je, da je Nasa v prvi vesoljski tekmi obstajala šele dve leti, ko jo je usmeril Kennedy z znamenitim govorom. Le osem let je potrebovala, da je cilj izpolnila, in danes ne bi smela potrošiti 11 let. Še posebej zato, ker imajo ZDA že danes na voljo skoraj vse potrebne tehnologije za vrnitev.

"In če naši trenutni izvajalci tega cilja ne morejo doseči, bomo našli druge, ki ga bodo," je dodal Pence.

Izrecno je še poudaril, da bosta v naslednji odpravi ženska astronavtka in moški astronavt.

Dolgoročni načrt

Nasa namerava v okviru načrta Od Meseca do Marsa tako rekoč vsako leto od 2020 naprej v nebo pošiljati raketo SLS, opasano s težkim tovorom, včasih posadko. Na ta način bo najprej zgradila manjšo vesoljsko postajo v orbiti okoli Meseca. Z nje bo poslala pristajalni modul in ljudi na Mesec. Ob postaji pa bo sestavljala vesoljsko ladjo, ki bo predvidoma v 30. letih tega stoletja proti Marsu poslala astronavte. Težava je, ker se projekt neprestano zamika, vključujoč z uvodno izstrelitvijo, ki je tokrat ujezila politiko in vrh Nase.

Strokovnjaki: Ni nemogoče, a tudi ne poceni

Je načrt izvedljiv? Lockheed Martin meni, da je. Družba razvija vesoljsko ladjo Orion in lahko bi dodala še pristajalnik za posadko, ki bi se sivega prahu dotaknil prav leta 2024, so zapisali za medij Space.com. Pogoj je, da bo takrat že obstajala vsaj zgodnja različica lunarne vesoljske postaje Portal (Lunar Gateway). "To je agresiven, a uresničljiv redosled," so presodili v Lockheed Martinu.

Pence je v govoru namignil, da se v politiki pripravlja povečanje Nasinega proračuna za 600 milijonov dolarjev, ki naj bi šli na račun razvoja pristajalnega modula.

Orion je sicer pred kratkim opravil pomembna testiranja varnostnih sistemov, od naprave za pobeg ob morebitni ponesrečeni izstrelitvi do sistema za pravilen pristanek na morski gladini.

Tudi strokovnjak John Logsdon z univerze Georgea Washingtona je za Space.com presodil, da cilj ni nemogoč. "Ni bil postavljen kar tako. V Vesoljskem svetu so pametni ljudje, ki brez utemeljitve ne bi postavili datuma, kot so ga."

Kdo bo vse to plačal ...

Preizkus Orionovega pogona za nadzor višine. Foto: Nasa

Težava ostaja denar. Dodatne pol milijarde za pristajalnik uradno še ni pod streho, pa niti to ne bo dovolj za celoten program. Nasin proračun bo za izvedbo potreboval nekajmilijardno povečanje. Aktualna administracija je sicer nekaj v tej smeri že naredila. Leta 2015 je proračun agencije obsegal 18 milijard dolarjev (16 mrd. evrov), za prihodnje leto jih je predvidenih že 21 milijard – kar je tri milijarde več, upoštevajoč inflacijo. A vseeno ne dovolj, saj je med drugim treba postaviti še vesoljsko postajo.

Pence je na to temo le mimogrede omenil, da se bodo "še srečevali" s predstavniki pristojnih odborov v zakonodajni veji oblasti.

... nihče ne ve

Odmeven govor torej ne pomeni, da bodo ZDA leta 2024 dejansko pristale na Luni. Za zdaj le viša možnost, da bo letnica 2028 vzdržala – in ne bomo videli novih zamikov.

Spodaj še nekaj utrinkov z lunarnih misij in vesoljske tekme.


Orion v morju. Rdeči baloni poskrbijo za vidnost in za obrat, če bi kapsula v morje padla z napačne strani ali pa se prevrnila. Foto: Nasa

Izraelec na poti
Pravkar proti Luni leti izraelska sonda Berešit (Beresheet), pristala bo predvidoma 11. aprila. Če bo uspela, bo to prvi zasebni pristanek na Luni.

Spet so se zbrali
Med nami so še vedno ljudje, ki so po Mesecu hodili. In ni jih malo. Sredi New Yorka so se ob robu 50. obletnice Apolla 11 zbrali vsi še živeči astronavti programa in posneli gasilsko fotografijo, vidno na desni strani. Med njimi je tudi Walter Cunningham, ki je pred kratkim spregovoril za Val 202.

Domnevamo lahko, da si želijo že v času življenja doživeti vrnitev človeka na Mesec.

Umrl je eden izmed pionirjev prve vesoljske tekme
V 85. letu starosti je umrl Valerij Bikovski (Valery Bykovsky), sovjetski kozmonavt, ki je kot 11. Zemljan šel v vesolje. Leta 1963 je letel v vesoljski ladji Vostok 5 in še v dveh dodatnih misijah, poroča britanski BBC. Bikovski je bil član prve sovjetske skupine kozmonavtov skupaj z Jurijem Gagarinom, prvim človekom v vesolju. Iz te skupine sta živa še Aleksej Leonov in Boris Volinov. Novico o smrti je sporočil Roscosmos, ne pa vzroka.

Indija uničila satelit
Projekcijo moči v vesolju je sveže izvedla Indija, poroča Reuters. Razstrelila je satelit s pomočjo raketnega izstrelka. Satelit je bil v nižji orbiti, torej bodo ostanki v doglednem času zgoreli v atmosferi. Kljub temu so številne druge države izrazile nezadovoljstvo zaradi smetenja orbite, težave, ki postaja iz leta v leto večja. Zmožnost uničevanja satelitov je pomembna ob morebitnih vojaških spopadih, saj orbita predstavlja komunikacijsko in opazovalno podporo enotam na tleh. Indija je četrta država sveta, ki je uspešno demonstrirala to sposobnost.